Jedro

Če ima voznik veljavno vozniško dovoljenje za kategorije B, G in H, ima dovoljenje za vožnjo štirikolesa, saj za to ni potrebno vozniško dovoljenje kategorije A.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je na podlagi obdolžilnega predloga PPP L. z dne 6.7.2005, v skrajšanem postopku izdalo uvodoma navedeno sodbo, s katero je B.Š. spoznalo za odgovornega za prekršek po šestem odstavku 138. člena ZVCP-1, katerega naj bi storil s tem, da je dne 2.7.2005 ob 20.20 uri vozil štirikolo neznane znamke in številk po T. cesti v L. brez veljavnega vozniškega dovoljenja za A kategorijo motornih vozil, s čimer naj bi kršil določbo 3. alineje prvega odstavka 138. člena ZVCP-1. Sodišče mu je izreklo globo v znesku 120.000,00 SIT in odločilo, da je dolžan plačati povprečnino v znesku 12.000,00 SIT.

Na pobudo obdolženca je vrhovna državna tožilka dne 23.11.2005 zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po prvem odstavku 169. člena Zakona o prekrških (ZP-1). V zahtevi navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo prekršilo predpis, ki določa prekršek. Obdolženi naj bi prekršil določilo 3. alineje prvega odstavka 138. člena ZVCP, ki določa, da sme motorno vozilo voziti le oseba, ki ima vozniško dovoljenje tiste kategorije, v katero spada vozilo. Prekršek naj bi storil s tem, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja A kategorije. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je obdolženec vozil štirikolo, ki pa ne spada med vozila kategorije A. V to kategorijo spadajo po določbi drugega odstavka 149. člena ZVCP motorna vozila na dveh kolesih s stransko prikolico ali brez nje. Dejanje, za katerega je obdolženi spoznan za odgovornega, torej ni prekršek.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi 3. alineje prvega odstavka 138. člena ZVCP-1 sme motorno vozilo voziti oseba, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo tiste kategorije vozil, v katero spada vozilo, ki ga vozi.

Izpodbijana pravnomočna sodba storilcu očita, da ni imel vozniškega dovoljenja za kategorijo A, pri čemer šteje za dokazano, da je obdolženi vozil štirikolo. Po določbi drugega odstavka 149. člena ZVCP-1 spadajo v kategorijo A motorna kolesa na dveh kolesih, s stransko prikolico ali brez nje. Tako je pravilna trditev vložnice zahteve za varstvo zakonitosti, da za vožnjo štirikolesa ni potrebno vozniško dovoljenje A kategorije. Zato očitano dejanje ni prekršek.

Iz obdolžilnega predloga sicer izhaja, da je obdolženi vozil láhko štirikolo, medtem ko obdolženi v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da spada njegovo vozilo med štirikolesa ter prilaga listine, ki potrjujejo njegove trditve. Za predmetni postopek niti ni pomembno, ali je obsojenčevo vozilo štirikolo, za katerega je potrebno imeti vozniško dovoljenje za kategorijo B (četrti odstavek 149. člena ZVCP-1), ali láhko štirikolo, ki spada v kategorijo H (petnajsti odstavek 149. člena ZVCP-1). Iz obdolžilnega predloga izhaja, da je imel obdolženi ob obravnavanem dogodku veljavno vozniško dovoljenje za kategorije B, G in H, torej tudi za vozilo, ki ga je vozil. Po določbi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 izda sodišče sodbo, s katero ustavi postopek, če dejanje ni prekršek. Glede na ugotovitev, da dejanje ni prekršek, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek ustavilo.

V skladu z določbo četrtega odstavka 144. člena in 148. člena ZP-1 stroški postopka bremenijo proračun.