Jedro

Zgolj dejstvo, da tožena stranka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, še ne pomeni, da so dejstva, ki se nanašajo na zapadlost računov ali zatrjevanega dejanskega stanja, postala nesporna v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP. Stranki ni potrebno večkrat podajati istih navedb in predlagati istih dokazov, če je to predhodno že storila.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati v roku 15 dni glavnico v znesku 42.942,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki različno zapadejo od različnih zneskov ter 220,40 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka tožeči povrne pravdne stroške v znesku 1.492,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in sicer zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb postopka ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je navedla, da ni utemeljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo brez izvedbe glavne obravnave. Navedlo je, da je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je toženka ugovarjala. Sklep je bil posledično razveljavljen in zadeva odstopljena v reševanje okrožnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je s pozivom pozvalo tožečo stranko, da dopolni tožbo, kar je tožeča stranka storila. Nato je z dopisom pozvalo toženo stranko, da na navedbe tožeče stranke odgovori. Le-ta tega ni storila, zato je sodišče prve stopnje v skladu s 488. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem lahko sodišče po prejemu odgovora na tožbo, v kolikor ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe brez razpisa naroka, izda odločbo o sporu. Pri tem se je sklicevalo, da dejansko stanje ni sporno, saj ga tožena stranka ni izpodbijala po tem, ko je tožeča stranka dopolnila tožbo. Iz 6. točke obrazložitve sodne sodišča prve stopnje izhaja, da je izvedlo dokaze, ki so bili predloženi v spisu, ostale je kot nepotrebne zavrnilo, ker je dejansko stanje dovolj razčiščeno za odločitev.

6. Iz poziva sodišča prve stopnje z dne 27. 2. 2020 (l. št. sodnega spisa 34) je razvidno, da je sodišče toženi stranki vročilo prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, na katero je lahko tožena stranka odgovorila v roku 15 dni od vročitve, pri čemer mora biti takšna vloga tožene stranke obrazložena. Pri tem jo je pozvalo še, da iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu ter zakaj, da mora odgovoru priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru. Poziv na odgovor vsebuje še pojasnila glede zastopanja v postopku.

7. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje po zgoraj citiranem pouku ne bi smelo izdati meritorne odločbe brez naroka in brez predhodnega opozorila na to možnost. Tožena stranka je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi izpodbijala dejansko stanje, kjer je navedla, da zahtevani znesek med strankama nikoli ni bil dogovorjen in kot dokaz predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika ter upravičeno pričakovala izvedbo glavne obravnave.

8. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zgolj dejstvo, da tožena stranka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, še ne pomeni, da so dejstva, ki se nanašajo na zapadlost računov ali zatrjevanega dejanskega stanja, postala nesporna v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP. Stranki ni potrebno večkrat podajati istih navedb in predlagati istih dokazov, če je to predhodno že storila. Dejansko stanje v tem sporu je torej bilo sporno (podobno glej VSL sklep I Cpg 488/2019). Pravica do ustne obravnave je eden od vidikov pravice do javnosti postopka in s tem del pravice iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

9. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP), saj je sodišče prve stopnje kršilo določbo 10. točke 339. člena ZPP. Pri tem gre za takšno kršitev, ki jih sodišče druge stopnje ni moglo samo odpraviti.

10. V novem postopku naj sodišče prve stopnje po izvedeni glavni obravnavi presodi utemeljenost tožbenega zahtevka.

11. Višje sodišče ni moglo samo odločati o tej zadevi in je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj bi bilo v nasprotnem primeru o kontradiktornem dejanskem stanju prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji glede na to, da sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe. Razpravljanje o (vseh) odprtih dejanskih vprašanjih šele pred pritožbenim sodiščem bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in bi s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja.

12. Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po razpravljanju o trditvah in obrazloženi opredelitvi o predlaganih dokazih strank ter njihovi morebitni izvedbi bo lahko ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa ovrglo tožničine trditve o zahtevku do plačila. S tem, ko bi celotno dejansko stanje prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva.

13. Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Navedeni stroški so namreč nastali kot del postopka, katerih pravica do povračila je odvisna tudi od končne odločitve.

PRAVNI POUK Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je dovoljena pritožba, ki se vloži pri sodišču prve stopnje v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Ta sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti nov postopek (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

O pritožbi odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije.