Jedro

Finančno – premoženjski (subjektivni) in vsebinski (objektivni) pogoj, ki določa, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, morata biti izpolnjena kumulativno. Neizpolnitev enega izmed obeh pogojev predstavlja okoliščino, da se BPP prosilcu ne more dodeliti.

Že sam status direktorja v gospodarski družbi predstavlja takšno možnost vplivanja na upravljanje in poslovanje gospodarske družbe, da ga ni mogoče pripisovati velikosti solastninskega deleža. To pomeni, da je tožnik imel, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, vse možnosti zakonitega gospodarnega upravljanja gospodarske družbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. Bpp 2307/2012 z dne 16. 1. 2013, je tožena stranka odločila, da se prošnja A.A. (tožnika v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp), kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka razlaga določbe členov od 1 do 24 Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določajo dva kumulativna pogoja, ki morata biti izpolnjena za dodelitev bpp. To je finančno premoženjski pogoj (subjektivni kriterij) in objektivni pogoj, ki določa, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh.

Tožena stranka navaja, da je bila prošnja A.A. (tožnika v tem sporu) vložena dne 17. 12. 2012 zaradi postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Prosilec je brezposelna oseba, ki prejema veteranski dodatek v višini 298,00 EUR, je brez prihrankov in drugega premoženja. Ima zgolj vozilo znamke BMW 5, letnik 2000, ki je neregistriran, poškodovan, njegova vrednost je ocenjena od 700 do 1.000 EUR. Je samski in živi v najemniškem stanovanju v B. Pred 4 leti se je razvezal. Z bivšo ženo sta imela podjetje, v katerem je bil le 10,6 % lastnik. Podjetje C. d.o.o. je bilo po uradni dolžnosti izbrisano iz sodnega registra. Zoper njega so začele prihajati izvršbe, skupaj z obrestmi znaša ta znesek od 8.000 do 9.000 EUR. Ti dolgovi izvirajo iz poslovanja podjetja, dolga nima, ker so v letu 2010 prodali hišo. Bivša žena je svoj del podjetja prodala brez njegove vednosti bratu, znano mu je, da je brat, ki je imel avtoservis dolgoval podjetju C. V nadaljevanju tožena stranka navaja sklepe okrajnih sodišč v izvršbi, kot tudi sklepe davčnih izvršb. Pravna podlaga za odločanje je Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (dalje ZFPPIPP), ki določa v prvem odstavku 382. člena, da je namen postopka osebnega stečaja, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. Drugi odstavek tega člena določa, da terjatve upnikov delov, v katerem ti niso plačani iz razdelitve mase stečajnega dolžnika ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če v zakonu ni drugače določeno. Če stečajni dolžnik nima premoženja večje vrednosti, niti dohodka, ki bi zadoščal za poplačilo upnikov, to pomeni, da namen osebnega stečaja tako ne bi bil realiziran. Pogoj za začetek osebnega stečaja ni samo trajna insolventnost, pač pa tudi obstoj stečajne mase opredeljene v 224. in 389. členu ZFPPIPP. Nerazumno je začeti postopek osebnega stečaja iz razloga ekonomičnosti, ker bi ta povzročil nesorazmerno visoke stroške v primerjavi z višino dolga, ki ga ima prosilec. Seštevek glavnice dolga vse štirih upnikov znaša 7.373,11 EUR ter še 152,50 EUR zaradi davčne izvršbe, oziroma kot je navedel sam prosilec pred stečajno pisarno, ocenjuje svoje dolgove na znesek 8.000 do 9.000 EUR. Vsi prosilčevi dolgovi izvirajo iz poslovanja podjetja. V nadaljevanju našteva dolgove tega poslovanja in še navaja, da je bil prosilec direktor družbe, kot tudi D.D., ki je bila hkrati tudi lastnica poslovnega deleža v višini 89,34%. Res je, da je bil prosilec lastnik poslovnega deleža le v višini 10,66%, vendar je bil hkrati tudi direktor družbe in je imel pooblastilo zastopati družbo brez omejitev in posamično kot poslovodja. Kot poslovodja je bil dolžan opravljati funkcijo s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, v nasprotnem primeru, če te funkcije ni želel opravljati, oziroma je ni opravljal, pa bi moral odstopiti. Pasiven je bil po lastni izbiri. Dejanska neaktivnost prosilca ne more razbremeniti odgovornosti, zato sodišče ugotavlja, da je bil aktivni družbenik družbe C. d.o.o. v smislu 442. člena ZFPPIPP in zato tudi odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Ker je tožena stranka ugotovila, da prosilec ne izpolnjuje kriterijev iz 24. člena ZBPP, je prošnjo zavrnila in v nadaljevanju ni presojala ali prosilec izpolnjuje še subjektivni kriterij za dodelitev bpp, ki mora biti kumulativno izpolnjen.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da se tožena stranka ni opredelila glede finančnega položaja njega in njegove družine, ni upoštevala zakonske določbe, ki se nanašajo na dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki ureja socialnovarstvene storitve (minimalni dohodek). Od 1. januarja 2013 dalje, ta znaša 261,56 EUR (Zakon o socialnovarstvenih prejemkih, ZSVarPre), kar pomeni, da povprečni dohodek na člana družine ne sme presegati 523,12 EUR. Namerno so spregledana vsa potrebna določila zakona, ki so bistvenega pomena za pravično odločanje. Nepravilna je ugotovitev tožene stranke, da si je dolgove sam povzročil. Počuti se odgovornega za nastalo situacijo v skupnem podjetju z bivšo ženo. Zaradi spleta okoliščin pa ni imel nobenega vpliva, saj mu je bilo delo v njem onemogočeno s strani bivše žene in njenega brata. Onemogočili so mu dostop v podjetje. To je bilo v prostorih ženinega brata. V primeru dolga družbi E. za osebni avtomobil, katerega je najela žena, ni bil seznanjen. Ob razvezi je povedala, da je vozilo kupila s svojimi sredstvi in ga bo tudi odpeljala, na njen predlog ni imel pripomb. V daljšem času se je izkazalo, da je vozilo bilo kupljeno s strani podjetja pri družbi E. Odvzeto je bilo zaradi neplačevanja in tako je tudi z ostalimi zadevami. S toženo stranko se ne strinja, da je vloga nerazumna, in da ne izpolnjuje kriterijev iz 24. člena ZBPP, in da jo je neutemeljeno zavrnila. Vloga ni očitno nerazumna, ker je pomembna za njegov osebni in socialnoekonomski položaj, in namen tudi ni zloraba bpp, ker o tem ni nikoli razmišljal. Neutemeljen je tudi očitek, da je njegovo ravnanje v nasprotju z načelom pravičnosti in morale. To je vedno spoštoval. Spominja se primera, ko so družinski člani kar povprek vlagali prošnje za bpp, čeprav je šlo za utaje davkov, neplačevanja raznim družbam in podobno. Vse vloge so bile utemeljene, odpirajo že tretje podjetje, vse zgodbe so enake. Hrani številne odločbe. V drugem primeru se oseba zadolžuje, je lastnik hiše, vloga pa je bila odobrena, tudi to odločbo hrani. Sprašuje se o etičnosti in morali sodišča, ki izdaja takšne odločbe. Ena od moralnih vrednot je tudi pravičnost, to je enakost pred sodišči. Prosi, da se njegova tožba temeljito prouči in ugodno reši. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Neutemeljen je tožbeni ugovor, da odločitev ni pravilna, ker tožena stranka ni odločala o izpolnitvi tožnikovega finančnega pogoja in ni upoštevala določb ZSVarPre, ki se v povezavi s 13. členom ZBPP, uporabljajo za ugotavljanje minimalnega dohodka, ki na člana družine ne sme presegati 523,12 EUR. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da tega pogoja ni ugotavljala zato, ker tožnik ne izpolnjuje že vsebinskega, to je objektivnega pogoja po določbi 24. člena ZBPP, ki določa kot vsebinski pogoj verjetnost izgleda za uspeh. Oba pogoja morata biti namreč sočasno izpolnjena, torej kumulativno, tako da neizpolnitev enega izmed teh dveh pogojev predstavlja okoliščino, da se bpp prosilcu ne more dodeliti. Tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da tožnik zaradi minimalnega lastniškega deleža v nekdanji gospodarski družbi C. d.o.o., katere solastnica je bila v višjem deležu njegova nekdanja žena, zaradi česar ni imel možnosti, da bi vplival na poslovanje podjetja, kljub temu, da je bil direktor, ni utemeljen. Že sam status direktorja v gospodarski družbi predstavlja takšno možnost vplivanja na upravljanje in poslovanje gospodarske družbe, da ga ni mogoče pripisovati velikosti solastninskega deleža. 89. člen Zakona o gospodarskih družbah (dalje ZGO-1) določa v prvem odstavku, da upravičenje za vodenje poslov zajema vsa dejanja, ki se redno izvajajo pri opravljanju dejavnosti družbe. Tožnik tudi ne trdi, da za zastopanje družbe ne bi bil pooblaščen, ker je to zastopanje izvzeto z družbeno pogodbo (prvi odstavek 98. člena ZGO-1), oziroma da mu je upravičenje za zastopanje bilo odvzeto (99. člen ZGO-1). To pomeni, da je imel, kot je že ugotovila tožena stranka, vse možnosti zakonitega gospodarnega upravljanja gospodarske družbe. Ne glede na to, pa tudi sicer tožnikovo premoženje (med strankama je nesporno, da nima nobenega premoženja), ne omogoča oblikovanje stečajne mase in s tem možnost upnikov, da se iz premoženja stečajnega dolžnika poplačajo njihove navadne terjatve do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (prvi odstavek 182. člena ZFPPIPP). Tožnikova primerjava z drugimi odločitvami tožene stranke, katerim naj bi bila na podlagi enakega dejanskega stanja bpp dodeljena, prav tako nima pravne podlage v obravnavanem primeru. Tožnik odločb, na katere se samo pavšalno sklicuje, tožbi ni priložil, pa tudi sicer se vsak obravnavani primer presoja po listinah in drugih dokaznih sredstvih, ki so sestavni del ugotavljanja dejanskega stanja za odločanje o dodelitvi bpp.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.