Jedro

Ker so po določbi 125. člena Ustave sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon, pri tem pa niso vezani tudi na podzakonske predpise, kadar so ti v neskladju z ustavo ali zakonom, sodišče podzakonskega predpisa, ki je protiustaven, ne uporabi.

Sporna zemljišča niso bila v lasti tožene stranke, temveč so bila v lasti podjetja V., zato odlok o razglasitvi javne ceste ne more imeti razlastitvenega učinka za sporna zemljišča, na katerih poteka cesta oziroma ne more povzročiti prenosa lastninske pravice na teh zemljiščih, ker je to v neskladju s 33. in 69. členom URS, zato ga sodišče ne upošteva.

Pri presoji zahteve za ukinitev služnosti so pomembne le tiste spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na gospodujoče zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico parkiranja, hoje in vožnje z vsemi vozili tožnikov A.M. d.o.o., J. M. in M. K. s.p. na nepremičninah parc.št. 496/1, 426/1, 475/22, 419/10 in 419/7, vse k.o. H. ter vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika M.K. s.p. na nepremičnini parc.št. 419/11 k.o. H., še posebej pa ji je prepovedalo izvedbo vsakršnih gradbenih del za rekonstrukcijo ceste „za Verigo“ v L., od križišča s F. ulico do križišča s Š. ulico na prej navedenih parcelah ter toženi stranki naložilo, da tožnikom povrne pravdne stroške v višini 2.821,93 EUR s pp (I. točka izreka sodbe). V celoti pa je zavrnilo tako primarno kot podredno postavljene tožbene zahtevke po nasprotni tožbi za ukinitev služnosti (II. točka izreka sodbe).

Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 48/2008) in predlaga višjemu sodišču, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da med pravdnimi strankami ni sporno dejstvo, da imajo tožeče stranke ustanovljeno služnostno pravico na služečih zemljiščih, ki so v lasti tožene stranke, sporen pa je obseg dane in dejansko izvrševane služnosti. V 2. členu prodajne pogodbe z dne 1.3.1999 je bil določen obseg dane služnosti in sicer na delu zemljišč s parc.št. 496/1-del, 475/2-del, 457/21-del, 426/1-del, 430/1-del, kar pomeni, da obseg dane služnosti ni bil opredeljen niti po kvadraturi niti po legi. Zaključek izpodbijane sodbe, da je obseg služnosti določen v kupni pogodbi je napačen, saj kupna pogodba o obsegu služnosti ne govori. Iz izpovedi priče K. ter takratnega stečajnega upravitelja ni moč sklepati, da je bila tožečim strankam dejansko dana služnost v obsegu, kot jo izvršujejo, točneje, kjer se danes nahajajo parkirišča. Nadalje navaja, da je tožena stranka ves čas postopka grajala delo izvedenca, ki bi moral prvenstveno ugotoviti obseg izvajanja služnosti in v kakšni meri bi bila ta služnost prizadeta ob morebitni širitvi ceste. Nihče od izvedencev pa svojega dela ni opravil. Ker izvedenec svojega mnenja ni izdelal, sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po dopolnitvi izvedenskega mnenja, je dejansko stanje v celoti zmotno ugotovljeno. Iz 5. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest v občini Radovljica iz leta 1999 nedvomno izhaja, da ležijo zemljišča s parc.št. 496/1, 426/1, 475/22, 419/10 in 419/7 k.o. H. v cestnem telesu ceste LZ-349070 in sicer od F. ceste – za Verigo – Š. ceste do B. ulice. Materialnopravno povsem napačen je zaključek sodišča, da so bile z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest iz leta 1999 kot javne ceste lahko označene le ceste, katerih parcele so bile v lasti občine, ne pa v zasebni lasti, posledično torej, da sporna cesta sploh ni mogla biti kategorizirana kot javna pot, saj je bila z dnem sprejetja odloka (28.9.1998) v lasti V. – v stečaju, ne pa v lasti občine. Odlok je bil sprejet na občinskem svetu 28.9.1998, objavljen pa v Uradnem vestniku Gorenjske z dne 12.2.1999. Nedvomno je, da je bila sporna cesta kategorizirana kot javna cesta LZ-349070 na podlagi navedenega odloka. Odlok je lokalni predpis, ki velja erga omnes, dokler pa odlok velja, sodišče ne more upoštevati drugačnega stanja, kot le-tega, ki je naveden v odloku. Popolnoma irelevantno je namreč, ali cestno telo tvorijo oziroma so tvorila zemljišča v zasebni lasti ali v lasti lokalne skupnosti. V primeru, da lokalna skupnost ni uspela pridobiti zemljišča, ki spada v kategorizirano javno cesto od zemljiškoknjižnega lastnika v svojo last, je lastnik zemljišča imel pravico sprožiti postopke za preveritev ustavnosti in zakonitosti odloka. Materialnopravno je napačno tudi stališče izpodbijane sodbe, da je za rekonstrukcijo občinske ceste potrebno gradbeno dovoljenje. Glede zavrnitve zahtevka za ukinitev služnosti zaradi spremenjenih okoliščin pa tožena stranka opozarja, da je dne 5.5.2010 vložila modifikacijo tožbenega zahtevka in je modifikacijo sodišče sprejelo. Sprememba tožbenega zahtevka brez trditvene in dokazne podlage ni možna niti smiselna. Če sodišče modifikacije zahtevka ne bi sprejelo, potem bi bil možen ugovor prekluzije, ker pa je sodišče modifikacijo sprejelo, potem bi moralo upoštevati oziroma presojati tudi navedbe ter dokaze iz modifikacije. Tožena stranka je v nasprotni tožbi navedla, da želi rekonstruirati cesto, da je v ta namen sprejela tudi Odlok o lokacijskem načrtu, kar nedvomno pomeni, da želi ukinitev služnosti zaradi spremenjenih okoliščin. Spremenjene okoliščine je tožena stranka dodatno obrazložila v modifikaciji zahtevka, kot bistveno pa je navedla, da mora zaradi povečanega prometa ter posledično zaradi varnosti rekonstruirati cesto, v času od podelitve služnosti do danes pa se je spremenilo tudi lastništvo obremenjenih zemljišč, cesta se je odmerila, stanje v zemljiški knjigi pa se je uredilo in sicer je pridobilo status javnega dobra. Stvarnopravni zakonik (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002) v 212. členu določa, da če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podane pa niso niti kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na tej osnovi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo tožena stranka tudi ob sklicevanju na ostala pritožbena razloga ne more omajati.

Med pravdnimi strankami ni sporno dejstvo, da imajo tožeče stranke na služečih zemljiščih, ki so v lasti tožene stranke služnostno pravico. Tožena stranka pa nasprotuje obsegu dane in dejansko izvrševane služnosti. Vprašanje obstoja obsega služnosti se v pravdi, v kateri se uveljavlja varstvo služnostne pravice, vsekakor postavlja kot predhodno in je v tem pritrditi toženi stranki, vendar pa ji ne gre slediti v stališču, da sodišče prve stopnje o tem vprašanju ni zavzelo pravilnega stališča. V konkretnem primeru je bila sporna služnostna pravica vpisana v zemljiško knjigo, iz katere izhaja, da je bila služnostna pravica vpisana na celotnem zemljišču parc.št. 496/1, 426/1, 475/22, 419/10 in 419/7. Iz drugega člena kupoprodajne pogodbe z dne 1.3.1999 dejansko izhaja, da naj bi bila služnost dana le na delu spornih nepremičnin, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da je bila služnostna pravica dana le na zemljišču do ceste, torej na delu, kjer so si tožeče stranke uredile parkirišče (prvotožnik si je uredil pet parkirnih mest, drugotožnik sedem parkirnih mest, tretjetožnik pa na svojem zemljišču in služečem zemljišču sedemnajst parkirnih mest) in na njej, utemeljeno oprlo na izpovedbo zakonitega zastopnika drugega tožnika kot tudi na izpovedbi priče S. K., ki je bil posrednik pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe ter priče A. K., ki je bil stečajni upravitelj podjetja V.. Služnost je bila torej ustanovljena na cesti ter najmanj na delu zemljišča, kjer so si tožeče stranke uredile parkirišča. Višje sodišče pritožbenega očitka v zvezi z neizvedbo dokaza z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja in postavitvijo novega izvedenca ne more upoštevati. Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP, ki bi jo tožena stranka, glede na določbo 1. odstavka 286.b člena ZPP, morala uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo dne 22.6.2010, kar pa ni storila, v pritožbi pa tudi ne ponudi razloga zaradi katerega tega brez svoje krivde predhodno ni mogla storiti.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim izhodiščem, da sporna zemljišča (parc.št. 496/1, 426/1, 475/22, 419/10 in 419/7, k.o. H.) ležijo v cestnem telesu ceste LZ-349070 in sicer od F. ulice – za Verigo – Š. ceste do B. ulice, kot je to navedeno v opisu poteka ceste, določenega v 5. členu Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Radovljica iz leta 1999. Navedeno namreč izhaja tako iz izpovedbe priče D. Sk. kot tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca doc. dr. A. J.. Vendar pa je zmoten nadaljnji zaključek pritožbe, da Odlok o kategorizaciji občinskih cest kot lokalni predpis velja erga omnes ter da sodišče ne more upoštevati drugačnega stanja kot le-tega, kot je navedeno v odloku. Javne ceste so v 1. odstavku 2. člena Zakona o javnih cestah, ZJC; Ur.l. RS št. 29/97 s spremembami) opredeljene kot prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Javne ceste imajo na podlagi zakona status javnega dobra in so zunaj pravnega prometa (2. odstavek 2. člena ZJC). To pomeni, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic na podlagi pravnega posla. Ustavno sodišče je že v več odločbah (na eno izmed njih se sklicuje tudi sam pritožnik) odločalo o protiustavnosti in nezakonitosti podzakonskih predpisov, s katerimi so posamezne občine kategorizirale javne ceste, ki so potekale po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, ne da bi s temi osebami predhodno sklenile pravne posle za pridobitev zemljišč oziroma izvedle postopek za njihovo razlastitev. Ker so po določbi 125. člena Ustave sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon, pri tem pa niso vezani tudi na podzakonske predpise, kadar so ti v neskladju z ustavo ali zakonom, sodišče podzakonskega predpisa, ki je protiustaven, ne uporabi. V konkretnem primeru med pravdnimi strankami ni sporno, da v času, ko je bil objavljen Odlok Občine Radovljica o kategorizaciji občinskih cest v Občini Radovljica v Uradnem vestniku Gorenjske z dne 12. februarja 1999, sporna zemljišča, ki ležijo v cestnem telesu ceste LZ-349070 niso bila v lasti tožene stranke, temveč so bila v lasti podjetja V., zato citirani odlok o razglasitvi javne ceste ne more imeti razlastitvenega učinka za sporna zemljišča, na katerih poteka cesta oziroma ne more povzročiti prenosa lastninske pravice na teh zemljiščih, ker je to v neskladju s 33. in 69. členom Ustave, zato ga sodišče ne upošteva, kar pomeni, da se tožena stranka ne more sklicevati na dejstvo, da je sporen del zemljišč kategoriziran kot javna cesta. Tožena stranka je postala lastnica parc.št. 475/21 in 426/1 k.o. H. šele na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Kranju z dne 10.3.2003, lastnica parc.št. 475/22, 496/1, 419/10 in 419/7 k.o. H..pa na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju z dne 14.8.2002, torej po izdaji Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Radovljica (UVG, št. 4/99), vendar pa je navedene nepremičnine dobila obremenjene s služnostno pravico. Tožena stranka bo torej morala izpeljati ustrezen postopek za odvzem ali omejitev stvarnih pravic na nepremičninah proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon oziroma s tožečimi strankami skleniti ustrezen pravni posel. Ker tožena stranka ni oporekala, da je tožnike z začetkom gradbenih del na cesti pri izvrševanju služnosti motila oziroma vznemirjala in ker pri tem ni imela pravne podlage za poseg v stvarne pravice tožečih strank, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank.

Glede modifikacije nasprotnega tožbenega zahtevka tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožene stranke) z vlogo z dne 5.5.2010 je pritožnica navedla, da je sodišče modifikacijo sprejelo, ni pa upoštevalo navedb in predloženih dokazov v vlogi, s čimer je po njenem mnenju storilo bistveno kršitev pravil postopka. Res lahko tožena stranka utemeljuje spremenjeno tožbo z novimi dejstvi in dokazi, sicer bi dopustitev spremembe tožbe izgubila vsak smisel, vendar pa le s tistimi dejstvi in dokazi, ki so v zvezi s spremenjeno tožbo. V konkretnem primeru je tožena stranka z vlogo z dne 5.5.2010 postavila še podredni zahtevek, s katerim je zahtevala izbris služnostne pravice, medtem ko je s primarnim zahtevkom zahtevala izstavitev za vknjižbo primerne listine za prenehanje služnostne pravice, kar pomeni, da je sodišče pravilno samo v tej zvezi dovolilo navedbe in izvedlo dokaze v zvezi z vzpostavitvijo zemljišč v javno dobro.

Po 220. členu Stvarnopravnega zakonika, (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002) stvarna služnost preneha na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe ali na podlagi zakona. Po 222. členu SPZ je zahtevek za prenehanje stvarne služnosti mogoče vložiti zaradi nekoristnosti služnosti ali spremenjenih okoliščin. Tožena stranka je kot spremenjeno okoliščino za zemljišča, ki so predmet tožbe za ukinitev služnosti navedla, da zaradi povečanega prometa in varnosti želi rekonstruirati cesto, ki leži v območju Odloka o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo ceste za Verigo v L. in podaljšek do križišča z regionalno cesto proti K. – PB-1 (DN, uradne objave Občine Radovljica, št. 66/2006) ter, da je bila izdana odločba GURS, ki je postala dokončna dne 25.9.2009, iz katere izhaja, da se je izvedla parcelacija zemljišč, ki so predvidena za rekonstrukcijo ceste LZ-349070 ter da je bila dne 5.2.2010 v Deželnih novicah objavljena odločba o vzpostavitvi zemljišč, ki so predmet zahtevka po nasprotni tožbi v javno dobro. Tožena stranka je torej navajala spremenjene okoliščine, ki se nanašajo le na služeče zemljišče. Pri presoji zahteve za ukinitev služnosti pa so pomembne le tiste spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na gospodujoče zemljišče (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 2/99). Tožena stranka dejstvu, da tožeče stranke za potrebe svojih gospodujočih zemljišč uporabljajo služeče zemljišče v enak namen in v enakem obsegu od ustanovitve dalje, ni oporekala. Ker tožena stranka torej ni niti zatrjevala, da bi postala stvarna služnost nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari, prav tako ni zatrjevala, da bi se razmere, ki bi bile upoštevne na strani gospodujočega zemljišča, spremenile, ni pogojev za ukinitev služnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 222. člena SPZ in tožbeni zahtevek tožene stranke zavrnilo.

Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka.