Jedro

Rok za vložitev izbrisne tožbe je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka.

ZZK je drugače kot ZZK-1 omogočal izbrisno tožbo tudi zoper dobrovernega pridobitelja. Zatrjevanje slabe vere drugo toženca zato v tem primeru ni eden od elementov, ki so potrebni za sklepčnost izbrisne tožbe. Razlikovanje med neposredno pridobitvijo in pridobitvijo tretjih dobrovernih oseb je pomembno le zaradi različnih prekluzivnih rokov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v I. in II. točki spremeni tako, da se tožba zavrže, v III. točki pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 909,96 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na ime prvo toženke do višine 31/128 pri tožniku lastnih 62/128 nepremičnin z.k. telo II, vl. št. 36 k.o. X (1), ki jo je opravila zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Ljubljani 27. 7. 2001 Dn. št. 12862 in tudi kasnejša vknjižba teh nepremičnin na ime drugo toženca, ki jo je opravila zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 12933 dne 30. 7. 2001 (točka I). Zemljiški knjigi je prvo sodišče naložilo, da mora glede nepremičnin z.k. telo II, vl. št. 246 k.o. X vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje glede tožniku lastnega solastnega deleža 62/128 tako, da se tožnika namesto sedanjih 31/128 vknjiži kot solastnika do 62/128 nepremičnin (točka II). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 3.900,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III), sklenilo je tudi, da se nasprotna tožba I P 844/2005 na ugotovitev obsega skupnega premoženja in ničnost kupoprodajne pogodbe, ki je bila združena v skupno obravnavanje s pravdno zadevo I P 1800/2003, razdruži in se bo vodila pod novo opravilno številko (točka IV) (2). Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na prvo toženko neveljavna, ker bila njena (so)lastninska pravica vknjižena na podlagi tuje sodne odločbe, ki ni bila priznana in ni postala del slovenskega pravnega reda. Posledično je bila neveljavna tudi vknjižba drugo toženca, ki je bil vpisan v zemljiško knjigo kot solastnik nepremičnin na podlagi darilne pogodbe, ki jo je sklenil s prvo toženko.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom II Cp 1332/2009 z dne 9. 9. 2009 odločilo, da se pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini proti drugo tožencu, zavrnilo je tudi zahtevek, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje glede tožniku solastnega deleža 62/128 tako, da tožnik namesto sedanjih 31/128 vknjiži kot solastnika do 62/128 nepremičnin. Tožbeni zahtevek tožnika zoper drugo toženca je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je darilna pogodba veljavna pravna podlaga za vpis lastninske pravice na drugo toženca in ker tožnik ni zatrjeval, da je darilna pogodba neveljavna oziroma da bi bila izkazana nedobrovernost drugo toženca. Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zoper drugo toženca, je pritožbeno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbo zoper prvo toženko.

3. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 207/2010 reviziji tožnika ugodilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je pojasnilo, da je treba utemeljenost izbrisnega zahtevka v obravnavani zadevi presojati na podlagi določb 102. člena Zakona o zemljiški knjigi (3), ki se lahko vloži zoper vsakogar, ki je z izpodbijano vknjižbo pridobil knjižno pravico tako proti tistemu, ki je pridobil pravico neposredno z izpodbijano vknjižbo (prvo toženka), kot tudi proti tretjemu, ki je na podlagi take vknjižbe pridobil knjižne pravice kot posredni pridobitelj (drugo toženec). ZZK je drugače kot ZZK-1 omogočal izbrisno tožbo tudi zoper dobrovernega pridobitelja, zatrjevanje slabe vere drugo toženca zato v tem primeru ni eden od elementov, ki so potrebni za sklepčnost izbrisne tožbe. Razlikovanje med neposredno pridobitvijo in pridobitvijo tretjih dobrovernih oseb je pomembno le zaradi različnih prekluzivnih rokov.

4. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo in sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je tožnika zastopal odvetnik, ki v tem postopku ni imel pooblastila. Na dan vknjižbe prvo toženke in drugo toženca tožnik ni bil zemljiškoknjižni lastnik, pač pa je bila to Z. M. V.. Tožnik je solastnik nepremičnine šele od marca 2003, ko je bila lastninska pravica vpisana nanj na podlagi sodbe P 784/2002-II z dne 25. 10. 2001, ki je postala pravnomočna 15. 11. 2001. Prvo toženka je postala solastnica nepremičnin na podlagi sodbe Občinskega sodišča v Negotinu. Tožnik ne izkazuje pravnega interesa za izbrisno tožbo zoper prvo toženko, zato bi bilo treba tožbo zavreči. Tožnik zoper toženi stranki ni vložil tožbe v rokih, kot jih določa 102. člen Zakona o zemljiški knjigi. Tožbeni zahtevek ni pravilno oblikovan, saj ne vsebuje zahtevka o ugotovitvi neveljavnosti zavezovalnega posla, v konkretnem primeru darilne pogodbe, ki je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice na drugo toženca. Kot lastnik nepremičnin je vknjižen drugo toženec in ne prvo toženka. Drugo toženec je pridobil lastninsko pravico na nepremičninah v dobri veri.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije ter trditvene podlage, ki jo pravdni stranki nista prerekali, izhaja, da: - je bila na podlagi sodbe Občinskega sodišča v Negotinu, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 12. 10. 2000, na 62/128 nepremičnin, ki so bile v lasti tožnika, vpisana dne 27. 7. 2011 lastninska pravica na prvo toženko do 31/128; - sta prvo toženka in drugo toženec 25. 12. 2000 sklenila darilno pogodbo, na podlagi katere se je drugo toženec 30. 7. 2001 vknjižil kot lastnik nepremičnin do 31/128; - je tožnik prejel zemljiškoknjižni sklep o vknjižbi lastninske pravice na prvo in drugo toženca, vendar v pritožbenem roku ni predlagal zaznambe in v roku 60 dni po izteku roka za pritožbo ni vložil izbrisne tožbe; - je izbrisno tožbo zoper toženi stranki vložil 9. 6. 2003; - je prvo toženka 3. 11. 2003 vložila predlog za priznanje delne sodbe na podlagi pripoznave P 1967/90 z dne 3. 5. 2000 Občinskega sodišča v Negotinu, Republika Srbija, ki mu je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom I R 62/2003 z dne 15. 12. 2003 ugodilo, naknadno pa s sklepom z dne 4. 5. 2004 ugodilo ugovoru tožnika in sklep o priznanju tuje sodne odločbe razveljavilo v delu, ki se nanaša na nepremičnine; - je drugo toženec pridobil lastninsko pravico v dobri veri, na podlagi darilne pogodbe, ki jo je sklenil s prvo toženko.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sodba Občinskega sodišča v Negotinu, ni dopustna podlaga za vpis solastninske pravice na prvo toženko, ker je bil v postopku I R 62/2004 zavrnjen predlog tožene stranke za priznanje te sodne odločbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodba Občinskega sodišča v Negotinu dopustna podlaga za vpis lastninske pravice na prvo toženko, pritožba pa tudi nepravilno povzema zemljiškoknjižno stanje, saj iz vložka Dn. št. 7865 z dne 24. 5. 1999 izhaja, da je kot lastnik vpisan tožnik in ne Z. M. V., kot to protispisno zatrjuje tožena stranka. Nepravilne so tudi pritožbene trditve, da bi moral tožnik z ugotovitveno tožbo zahtevati ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti darilne pogodbe, ki je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice na drugo toženca. Takšni zahtevki so sicer običajni in sestavni del izbrisne tožbe, vendar če takšen tožbeni zahtevek ni postavljen, mora o obstoju takšne pravice oziroma pravnega razmerja odločati pravdno sodišče kot o predhodnem vprašanju, če o tem še ne obstaja pravnomočna odločba. Pooblaščenec tožnika je pravno veljavno zastopal tožnika pred sodiščem prve stopnje, kar potrjuje priloženo pooblastilo (4).

8. Tožnik v okviru trditvene podlage ni zatrjeval dejstev, zaradi katerih darilna pogodba ne bi bila materialnopravno veljavna podlaga za vpis lastninske pravice ne drugo toženca. Zatrjeval je, da je bil vpis lastninske pravice na prvo toženko materialnopravno neveljaven, zato je posledično neveljaven tudi vpis lastninske pravice na drugo toženca. V postopku se izkaže kot odločilno vprašanje, ali je tožnik postopal v skladu z določbo tretjega odstavka 102. člena ZZK, ki določa, če se tožba vloži zoper tretje osebe, ki so na podlagi izpodbijane vknjižbe pridobile knjižne pravice, ali bile proste bremen v dobri veri, tožniku pa je bil sklep o vknjižbi, za katero meni, da je neveljavna, vročen, mora v roku za pritožbo zoper zemljiškoknjižni sklep predlagati zaznambo, da je vknjižba sporna, v roku 60 dni po izteku roka za pritožbo pa vložiti tožbo. Gre za prekluzivne roke, ki jih mora tisti, ki vlaga izbrisno tožbo upoštevati, saj v nasprotnem preneha sama pravica. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (5) zatrjevala, da tožnik ni postopal na podlagi citirane zakonske določbe, tožnik pa navedenih trditev ni prerekal, čeprav je tožena stranka na naroku 9. 7. 2008 znova zatrjevala (6), da tožnik ni navedel dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi izkazal, da je izbrisno tožbo vložil v zakonskih rokih, kot jih določa tretji odstavek 102. člena ZZK. Tožnik na navedbe tožene stranke, da ni postopal v skladu z določbo tretjega odstavka 102. člena ZZK, ni določno odgovoril, vztrajal je le pri navedbah, da je tožbeni zahtevek utemeljen iz razloga, ker je bil vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na prvo toženko izveden nezakonito na podlagi sodne odločbe, ki v Sloveniji ni bila priznana in ker prvo toženka nima slovenskega državljanstva. Ker tožnik ni opredeljeno odgovoril na navedbe tožene stranke, da ni postopal v skladu z določbo tretjega odstavka 102. člena ZZK, se je štelo, da teh navedb ne prereka in da jih sprejema. Neprerekanih trditev namreč ni treba dokazovati. Ob takšni trditveni podlagi tožene stranke tudi ni bilo potrebno posebno procesno materialno vodstvo sodišča prve stopnje iz 285. členu ZPP.

9. Tožena stranka je trdila, da je tožnik prejel sklepa o vknjižbi lastninske pravice na toženi stranki, v roku za pritožbo zoper zemljiškoknjižna sklepa o pridobitvi lastninske pravice na toženi stranki pa ni predlagal zaznambe, da je vknjižba sporna, v roku 60 dni po izteku roka za pritožbo pa tudi ni vložil izbrisne tožbe. Prvo toženka se je vpisala v zemljiško knjigo kot solastnica nepremičnin 27. 7. 2001, drugo toženec pa 30. 7. 2001, tožnik pa je vložil izbrisno tožbo šele 9. 6. 2003. Ker tožnik ni vložil tožbe v prekluzivnem roku zoper drugo toženca, je pritožbeno sodišče tožbo zavrglo na podlagi tretjega odstavka 102. člena ZZK. Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, zato je pritožbeno sodišče tožbo tožnika zavrglo. Posledično je bila tožba zavržena tudi zoper prvo toženko.

10. Pritožbeno sodišče je pri priznanju pravdnih stroškov upoštevalo, da je tožena stranka v celoti uspela v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je bila izbrisna tožba zavržena, nasprotna tožba vezana na ugotovitev obsega skupnega premoženja pa je bila izločena iz spisa. Glede na to, da sta se zadevi po tožbi in nasprotni tožbi obravnavali v istem postopku, je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo naslednje pravdne stroške: za pripravljalni spis z dne 8. 8. 2007 375 točk, za pristope na naroke z dne 22. 11. 2007, 15. 11. 2008 in 20. 3. 2008 trikrat po 125 točk ter za pristop na narok dne 9. 7. 2008 250 točk, za DDV 200 točk ter za materialne stroške 20 točk, skupaj 1.220 točk, kar predstavlja znesek 559,98 EUR. Toženi stranki so bili priznani tudi pritožbeni stroški za sestavo pritožbe 625 točk, za materialne stroške 12,5 točk, za DDV 125 točk, skupaj 762,5 točk oziroma 349,98 EUR. Celotni pravdni stroški pred sodiščem prve in druge stopnje tako znašajo 909,96 EUR, ki jih mora tožnik plačati toženi stranki v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

11. Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo zavrglo (353. člen ZPP).

(1) V nadaljevanju nepremičnine.

(2) Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 1332/2009 z dne 9. 9. 2009 zavrnilo pritožbo toženca v delu, v katerem je izpodbijal sklep sodišča prve stopnje I P 1800/2003 z dne 9. 7. 2008, s katerim je prvo sodišče nasprotno tožbo tožene stranke izločilo iz zadeve P 1800/2003-I in jo vpisalo pod novo opravilno številko.

(3) V nadaljevanju ZZK.

(4) Priloga A 3. (5) Glej stran 38 sodnega spisa.

(6) Glej stran 203.