Jedro

Izpodbijana odločba se neposredno ne izvršuje po določbah o upravni izvršbi po Zakonu o splošnem upravnem postopku, saj je v njej (le) dan rok za prostovoljno izvršitev ter določen naslov, na katerem mora tožnica do takrat bivati, torej zadržanje izvršitve na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niti ni mogoče. Tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki je na njeni strani in ne na strani sodišča. Zgolj pavšalno navajanje namreč ne zadosti standardu verjetnosti, s katerim bi bila izkazana težko popravljiva škoda in ki bi utemeljevala ureditveno začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju IV U 167/2015-4 z dne 10. 9. 2015 se spremeni tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo, s katero je bilo odločeno, da se tujki A. A., roj. ..., državljanki Republike Moldavije, določi 20 dnevni rok za prostovoljno vrnitev, ki začne teči z dnem dokončnosti te odločbe (prvi odstavek izreka), ter da mora do odhoda iz Republike Slovenije bivati na naslovu …., UE Celje (drugi odstavek izreka). Hkrati s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožničini zahtevi za izdajo začasne odredbe in izvršitev izpodbijane odločbe Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave Celje, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Celje, št. 2253-20/2015/2 (1FO-1) z dne 29. 7. 2015, odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje poudarilo, da tožnica nastanek težko popravljive škode utemeljuje z nezmožnostjo ponovne vrnitve v Republiko Slovenijo, saj nima več denarnih sredstev, ki bi ji to omogočala, posledično pa bi bila onemogočena njena navzočnost v sodnem postopku. Če bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočnostjo, bi to za tožnico imelo posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela, saj se ne bi več nahajala na območju Republike Slovenije in bi bila njena vrnitev onemogočena. Vzpostavitev prejšnjega stanja tako ne bi bila več mogoča in sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito. Odločitev pa tudi ne nasprotuje javni koristi.

4. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje navaja, da je tožnica nastanek škode utemeljevala z navedbo, da nima več denarnih sredstev, ki bi ji omogočala ponovno vrnitev v Republiko Slovenijo. Opozarja na določbe Zakonika o schengenskih mejah, ki v 5. členu določa pogoje za vstop državljanov tretjih držav za bivanje, ki ni daljše od treh mesecev v obdobju šestih mesecev, in veljajo torej tudi za tožnico. Med njimi je določba, da morajo imeti zadostna sredstva za preživljanje, tako za čas nameravanega bivanja kot tudi za vrnitev v svojo matično državo ali tranzit v tretjo državo, kjer bodo zagotovo sprejeti, ali bodo lahko ta sredstva zakonito pridobili (prvi odstavek, točka c). Tožnica je navajala, da je nezaposlena in je že s prihodom v Republiko Slovenijo zapravila vse svoje prihranke in si zato potovanja nazaj sploh ne bo mogla privoščiti. Torej je kršila osnovna pravila za bivanje v Republiki Sloveniji. Glede zatrjevanih kršitev pravice do sodnega varstva pa tožena stranka meni, da ji ta pravica ne bo kršena, saj po dosedanjih izkustvih upravno sodišče v takih primerih ne razpisuje glavnih obravnav. Če bi jo le razpisalo, pa bi tožnica lahko sodelovala na obravnavi, če bi se je želela udeležiti. Glede na to, da je v Sloveniji od 23. 7. 2015, bo lahko, če nemudoma zapusti Republiko Slovenijo, ob naslednjem prihodu v Republiki Sloveniji prebivala še preostanek števila dni. Poleg tega pa ima tožnica, če bo tudi delodajalec izkazal interes in pričel s postopki pridobivanja ustrezne dokumentacije za njeno zaposlitev, v primeru interesa po zaposlitvi vse možnosti za opravljanje dela in s tem tudi možnosti udeleževanja se obravnav v tem sodnem postopku. Zato tožena stranka meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep o začasni odredbi spremeni tako, da zahtevo zavrže oziroma podrejeno zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je v zahtevi za izdajo začasne odredbe res navedla, da je s prihodom zapravila vse svoje prihranke, vendar to ne pomeni, da je kršila osnovna pravila za bivanje v Republiki Sloveniji, kot to želi prikazati tožena stranka, saj je treba ločiti prihranke za luksuz (kot je na primer potovanje) od denarja, namenjenega za preživetje. Tožnica ni z ničemer nakazala, da nima dovolj denarja za zadovoljevanje vsakodnevnih eksistenčnih potreb, opozorila je le, da nima dovolj prihrankov za potovanja. Dokazil o finančnem stanju pa ne more predložiti, saj transakcijskega računa zaradi osebnega prepričanja, to je nezaupanja v bančni sistem, nima odprtega. Ugovarja tudi predvidevanju tožene stranke, da sodišče v predmetni zadevi ne bo razpisalo obravnave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ne ugodi in sklep o začasni odredbi obdrži v veljavi. Priglaša tudi stroške tega postopka.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

9. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma nujnosti začasne ureditve stanja. Pri tem mora izkazati verjeten nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, pa je dolžnost sodišča, da pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

10. Glede na navedeno pravilo o dokazovanju pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe na sodišče ni mogoče prenesti trditvenega in dokaznega bremena, v pritožbi pa prav tako ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja.

11. Tožnica je v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagala, naj se na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej opozarja, da se izpodbijana odločba neposredno ne izvršuje po določbah o upravni izvršbi po Zakonu o splošnem upravnem postopku, saj je v njej (le) dan rok za prostovoljno izvršitev ter določen naslov, na katerem mora tožnica do takrat bivati, torej zadržanje izvršitve na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niti ni mogoče. Glede na to bi tožnica lahko predlagala začasno odredbo za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 ter predlagala način, kako naj se začasno, to je do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, uredi stanje glede na sporno razmerje. Take začasne odredbe s tako oblikovanim predlogom pa tožnica ni predlagala.

12. Poleg tega je tožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavljala težko popravljivo škodo zgolj z navedbami, da „obstaja velika bojazen, da se po odhodu iz Republike Slovenije ne bo več mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi finančnih težav, ki bi ji onemogočale prihod v državo. Tožeča stranka je namreč nezaposlena in je že s prvim prihodom v Republiko Slovenijo zapravila vse svoje finančne prihranke.“ Zaradi odsotnosti iz Slovenije pa bi ji bila onemogočena udeležba na obravnavi, s čimer bi ji bila kršena pravica do sodnega varstva. Teh svojih skopih in zelo splošnih navedb tožnica ni konkretizirala in zanje tudi ni predložila nobenih dokazov. Poleg tega nasprotujejo tožbeni navedbi, da se je v Sloveniji nahajala le zaradi predhodne seznanitve s pogoji dela in če bi se z njimi strinjala, bi začela pridobivati ustrezno dokumentacijo, v vmesnem času pa bi odšla nazaj v domovino, na kar opozarja tudi tožena stranka v pritožbi. S tem po presoji Vrhovnega sodišča tožnica ni zadostila zgoraj obrazloženemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki je na njeni strani in ne na strani sodišča. Zgolj pavšalno navajanje namreč ne zadosti standardu verjetnosti, s katerim bi bila izkazana težko popravljiva škoda in ki bi utemeljevala ureditveno začasno odredbo (prim. Šipec, Plavšak, Klampfer, Jerovšek, Čebulj: Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana 2001).

13. Tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča tudi utemeljeno ugovarja zaključku sodišča prve stopnje, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, tudi če bi tožnica v tem upravnem sporu uspela, saj se ne bi več nahajala na območju Republike Slovenije in bi bila njena vrnitev onemogočena in ker vzpostavitev prejšnjega stanja tako ne bi bila več mogoča, sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s čimer bi ji bila kršena pravica do sodnega varstva. Tožnica bi se namreč v primeru ugoditve tožbi v Republiko Slovenijo lahko vrnila, za njeno vrnitev upoštevaje te konkretne okoliščine ne bi bilo pravnih ovir, torej bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja - njena navzočnost v Republiki Sloveniji (v okviru zakonsko dopustnih možnosti) - mogoča. V primeru izkazanega interesa bi lahko začela tudi pridobivati potrebno dokumentacijo za zaposlitev oziroma prebivanje.

14. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (32. člen ZUS-1) in da niso podani pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe določata drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1, je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 spremenilo tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

15. Tožnica je v odgovoru na pritožbo priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo, vendar po presoji Vrhovnega sodišča njene navedbe niso prispevale k odločitvi, zato tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).