Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 1.700.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (900.000 SIT za telesne bolečine, 100.000 SIT za strah in 700.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek za odškodnino za nepremoženjsko škodo je zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Proti drugostopenjski sodbi je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo drugostopenjske sodbe ter prisoditev celotne zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo (4.200.000 SIT, sedaj 17.526,28 EUR). V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je bilo tožničino zdravljenje zelo dolgotrajno in povezano z daljšimi bolečinskimi obdobji. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta premalo upoštevali izvedenski mnenji dr. S. in dr. K. V zvezi s strahom poudarja, da je tožnica prestajala hud sekundarni strah cel mesec, močno pa se je prestrašila tudi ob sami nezgodi in pri tem doživela primarni strah. Pri odmeri odškodnine zaradi posledic, ki jih tožnica trpi v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa tožnica navaja, da sodišči nista zadosti upoštevali izvedenskega mnenja dr. N., iz katerega izhaja, da depresivni sindrom, ki je prisoten pri tožnici, vpliva na njeno delovno sposobnost. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki pa nanjo ni odgovorila. Revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (370. člen ZPP, Uradni list št. 73/2007, ZPP-UPB3), pri čemer je v tretjem odstavku 370. člena izrecno prepovedan preizkus ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica se ob uveljavljanju zmotne uporabe materialnega prava sklicuje na nekatere opise v izvedenskem mnenju dr. N., ki sta jih sodišči prve in druge stopnje ocenili na četrti in peti strani prvostopenjske sodbe ter na drugi in tretji strani drugostopenjske sodbe. Ker je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev in na oceno dejanskega stanja, ki sta jo opravili sodišče prve in druge stopnje, pri odmeri odškodnine ni moglo upoštevati revizijskih trditev, da sodišči nista upoštevali izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da ima tožnica poškodbeno depresijo, saj sta jo sodišči prve in druge stopnje že upoštevali, ob tem pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da je bila prehodna (trajala je dobri dve leti) in da je glede na intenzivnost in ostale okoliščine ni mogoče upoštevati pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pač pa v sklopu težav in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Tako stališče je materialnopravno pravilno. Prav tako revizijsko sodišče ni upoštevalo trditev, da naj bi se tožnica ob sami nezgodi močno prestrašila, ker gre prav tako za nedovoljen poseg v ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z revizijskimi poudarki o tožničinih težavah, ki sta jih ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje, pa je treba pojasniti, da sta sodišči za ugotovljeni obseg škode pravilno uporabili materialno pravo, zlasti določila 200. in 203. člena ZOR. Ob objektivizaciji tožničinega subjektivnega trpljenja sta pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine, ko sta prisodili za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja 3.755,63 EUR (prej 900.000 SIT), za prestani sekundarni strah 417,29 EUR (prej 100.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.921,05 EUR (prej 700.000 SIT). Skupni znesek 7.093,97 EUR (prej 1.700.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 9,4 takratne povprečne neto plače. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da sta utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek, ki presega prisojeno odškodnino. Ker torej uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.