Jedro

Za primer, da je bil obstoj delovnega razmerja ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo, Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vseboval dodatnih zahtev za priznanje lastnosti zavarovanca oziroma za priznanje zavarovalnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke, št. 5063647 z dne 18. 11. 2003 in z dne 27. 1. 2004 ter tožnici priznalo lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja od 4. 11. 1995 do 20. 6. 1999 in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne 685,74 EUR stroškov postopka. Pri tem se je sklicevalo na pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 683/95 z dne 8. 10. 2003, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici dne 4. 11. 1994 delovno razmerje pri takratnem delodajalcu nezakonito prenehalo in tožnici priznane pravice iz delovnega razmerja pri delodajalcu, s tem, da je bil nad tožničinim delodajalcem 20. 6. 1999 začet stečajni postopek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožne stranke ugodilo le toliko, da je tožnici na podlagi delovnega razmerja priznalo lastnost zavarovanke le od 5. 11. 1995 dalje (ker je bila tožnica do vključno 4. 11. 1995 zavarovana na podlagi prijave na zavodu za zaposlovanje s pravico do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti), in znesek tožnici prisojenih stroškov postopka na prvi stopnji znižalo na 545,98 EUR, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče tožnici zmotno priznalo lastnost zavarovanca zgolj na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v delovnem sporu, ki zaradi stečaja delodajalca ni bila izvršena. Tožnica ni bila vrnjena na delo in ji ni bilo izplačano nadomestilo plač za sporno obdobje, s tem pa tudi niso bili plačani prispevki za socialna zavarovanja. Tudi ob priznanju lastnosti zavarovanca na podlagi pravnomočne sodne odločbe v smislu prvega odstavka 2. člena Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca – Ur. l. RS, št. 32/96), ki je veljal v spornem obdobju in se še vedno uporablja, je potrebno razlagati v zvezi z drugim odstavkom tega člena, saj je pogoj za zavarovanje na podlagi 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS, št. 12/92 s kasnejšimi spremembami) in sedanjega 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), da obstoji delovno razmerje z vsemi bistvenimi elementi, vključno s plačilom plače in plačanimi prispevki. Opozarja na nesprejemljivost različnih stališč sodišča druge stopnje, ki je v zadevi Psp 368/2006 priznalo pravico do nadomestila plače za čas brezposelnosti tudi za obdobje, ko je delavec v delovnem sporu uveljavil delovno razmerje pri delodajalcu, pa pravnomočna sodba v delovnem sporu ni bila izvršena, ker delodajalec ni več obstajal. Hkrati se sklicuje tudi na določbe drugega odstavka 48. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ – Ur. l. RS, št. 81/2000), da se zavarovalno razmerje, ki ne traja več, lahko uveljavlja največ od uveljavitve ZPIZ-1 dalje, to je od 1. 1. 2000 dalje. Tudi glede na to določbo je sodišče nezakonito priznalo tožnici lastnost zavarovanca za sporna obdobja.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato z vidika tega revizijskega razloga sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 187. člena ZPIZ-1 obsega pokojninska doba čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu RS všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Pokojninsko dobo predstavlja predvsem zavarovalna doba, v katero se na podlagi prvega odstavka 188. člena ZPIZ-1 šteje čas, prebit v obveznem zavarovanju.

9. Glede na gornje določbe je sodišče pri odločanju o tožničinem tožbenem zahtevku pravilno uporabilo določbe ZPIZ/92 o zavarovancih pokojninskega in invalidskega zavarovanja in določbe Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca, sprejetega na podlagi takratnih zakonskih določb o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Določba drugega odstavka 48. člena ZMEPIZ o priznanju lastnosti zavarovanca (na podlagi tega zakona) največ od uveljavitve ZPIZ-1 dalje, na katero se sklicuje revizija, ne pomeni, da se za starejša obdobja statusa zavarovanca in s tem pogojene zavarovalne dobe ne bi mogla uveljavljati na podlagi prejšnjih predpisov.

10. V spornem obdobju veljavni ZPIZ/92 je v prvem odstavku 8. člena določal, da se v pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarujejo delavci, zaposleni v Republiki Sloveniji. Veljavni Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca je v prvem odstavku 2. člena določal, da osebe iz 8. člena ZPIZ/92 dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo ali s pravnomočno odločbo pristojnega upravnega organa. Če je bil obstoj delovnega razmerja ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo, pravilnik ni vseboval nobenih dodatnih zahtev za priznanje lastnosti zavarovanca oziroma za priznanje zavarovalnega razmerja. Pravilno sodišče ugotavlja, da je bila taka ureditev v skladu z ZPIZ/92, ki je plačilo prispevkov, kot pogoja za uveljavljanje pravic na podlagi pokojninske dobe, izrecno določal le pri tistih zavarovancih, ki so morali sami plačevati prispevke (drugi odstavek 202. člena ZPIZ/92). Za zavarovance na podlagi delovnega razmerja so morali prispevke neposredno odvajati in izplačevati delodajalci.

11. V drugem odstavku 2. člena Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca, na katerega se sklicuje revizija, je bilo urejeno ugotavljanje lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega in nekaterih podobnih razmerij v primerih, ko delovno razmerje ni bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno ali ustrezno upravno odločbo. Ker je bilo delovno razmerje tožnice za obdobja ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, glede ugotavljanja statusa zavarovanca navedene določbe pravilnika zanjo niso bile upoštevne. Enaka stališča je glede obravnavanih vprašanj Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi VIII Ips 172/2008 z dne 6. oktobra 2009. 12. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da je pri izdaji izpodbijane sodbe neutemeljeno odstopilo od stališč, zavzetih v zadevi Psp 368/2006, v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v primeru, ko pravnomočna sodna odločba o priznanju pravic iz delovnega razmerja zaradi prenehanja delodajalca ni mogla biti izvršena. Pri tem spregleda, da gre za dva ločena sistema socialnih zavarovanj, ki imata vsak svojo vsebino in pravno ureditev. O priznanju statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je sodišče pravilno odločalo na podlagi navedenih določb ZPIZ/92 in določb Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.