Jedro

Nadomestilo za ločeno življenje za javne uslužbence je urejeno v Aneksu h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki v prvem odstavku 4. člena določa, da se nadomestilo za ločeno življenje javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo več kot 70 km izven kraja bivališča njegove ožje družine in živi ločeno od ožje družine, izplačuje kot mesečno nadomestilo stroškov stanovanja. Bistvenega pomena je, da se nadomestilo za ločeno življenje izplačuje kot mesečno nadomestilo stroškov stanovanja. Glede na to, da je toženka tožnico v mesecu oktobru (za 5 dni) in v mesecu decembru (za 5 dni) napotila na službeno potovanje na območje, ki je od tožničinega prebivališča in prebivališča njene družine oddaljeno več kot 70 kilometrov, istočasno pa ji je zagotovila brezplačno prenočišče in prehrano, tožnica ni upravičena do nadomestila za ločeno življenje, saj v navedenem obdobju (2 x 5 dni) ni imela nobenih stroškov stanovanja, katere bi morala toženka povrniti z nadomestilom za ločeno življenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 23. 11. 2016 in 25. 1. 2017; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati nadomestilo za ločeno življenje v skupnem znesku 45,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 22,65 EUR od 24. 10. 2015 dalje do plačila in od zneska 22,65 EUR od dne 16. 12. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 257,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, vse pa s stroškovno posledico. Nasprotuje zavrnitvi zahtevka na plačilo nadomestila za ločeno življenje in meni, da je namen nadomestila v tem, da se pokrijejo višji stroški javnega uslužbenca, povezani z ločenim življenjem od svoje družine oziroma s posegom v družinsko življenje, ločitev pa je posledica odredbe delodajalca. V zatrjevanih dnevih je bivala ločeno od svoje družine, in sicer je bila oddaljena več kot 70 km, tam pa je bivala zaradi potreb službe in ne zaradi svoje odločitve. Navaja, da Aneks h KPND nikjer ne izključuje hkratne upravičenosti do nadomestila za ločeno življenje ter terenskega dodatka, zato nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni upravičena do nadomestila za ločeno življenje, ker je imela zagotovljeno brezplačno prebivališče. Sklicuje se na dopis generalne policijske uprave, službe A. z dne 2. 12. 2015, iz katerega izhaja, da se na območje PU B. napoti kadrovska pomoč 60 policistov. Prav tako je iz poziva vodje operativnega štaba GPU z dne 18. 10. 2015 razvidno, da PU C. potrebuje kadrovsko in materialno tehnično pomoč 10 policistov PU D. in da so zato policisti napoteni za obdobje petih dni na območje PU C., kjer jim bo zagotovljeno bivanje ter da se morajo dne 19. 10. 2015 ob 8. uri zglasiti na PU C., kjer bodo seznanjeni z razporedom dela in izvajanjem nalog. Meni, da je iz navedenih dokumentov razvidno, da je šlo za napotitev na delo in ne za službeno potovanje. Ker je živela ločeno od svoje družine, je skladno s 67. členom ZODPol tudi upravičena do plačila za nadomestilo za ločeno življenje in dejstvo, da ji je bilo zagotovljeno bivališče, nima nobenega vpliva na njen zahtevek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Med strankama je v predmetnem individualnem delovnem sporu sporno, ali je tožnica za sporno obdobje (2 x po 5 dni) upravičena do nadomestila za ločeno življenje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja: - da je bila tožnica zaposlena na PU D., Postaja mejne policije E.; - da je bila PU D. s strani PU C., zaradi povečanega števila ilegalnih migrantov v okviru akcije "...", pisno zaprošena za kadrovsko pomoč 10 policistov, od tega dveh policistov s tožničine postaje; - da je bila tožnica napotena z nalogom za službeno potovanje z dne 19. 10. 2015 na PU C. za obdobje petih dni od 19. 10. 2015 do 24. 10. 2015; - da je bila tožnica v okviru iste akcije za obdobje petih dni ponovno napotena z nalogom za službeno potovanje z dne 9. 12. 2015, in sicer za čas od 11. 12. 2015 do 16. 12. 2015; - da je tožena stranka tožnici za navedena obdobja zagotovila brezplačno prehrano in bivanje ter ji ob plači izplačala terenski dodatek.

8. Nadomestilo za ločeno življenje za javne uslužbence je urejeno v Aneksu h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/12), ki v prvem odstavku 4. člena določa, da se nadomestilo za ločeno življenje javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo več kot 70 km izven kraja bivališča njegove ožje družine in živi ločeno od ožje družine, izplačuje kot mesečno nadomestilo stroškov stanovanja.

9. Upoštevajoč citirano določbo je bistvenega pomena, da se nadomestilo za ločeno življenje izplačuje kot mesečno nadomestilo stroškov stanovanja. Glede na to, da je toženka tožnico v mesecu oktobru (za 5 dni) in v mesecu decembru (za 5 dni) napotila na službeno potovanje na območje PU C. (ki je od tožničinega prebivališča in prebivališča njene družine oddaljeno več kot 70 kilometrov), istočasno pa je tožnici zagotovila brezplačno prenočišče in prehrano, tožnica ni upravičena do nadomestila za ločeno življenje, saj v navedenem obdobju (2 x 5 dni) ni imela nobenih stroškov stanovanja, katere bi morala toženka povrniti z nadomestilom za ločeno življenje. Tako je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Neutemeljeno je zatrjevanje pritožbe, da je namen nadomestila za ločeno življenje v tem, da se pokrijejo višji stroški javnega uslužbenca, povezani z ločenim življenjem od svoje družine oziroma s posegom v družinsko življenje. Pravna podlaga za nadomestilo za ločeno življenje je namreč določba prvega odstavka 4. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, iz katere jasno izhaja, da se nadomestilo za ločeno življenje izplačuje kot mesečno nadomestilo stroškov stanovanja. Navedeno pomeni, da ni namenjeno pokrivanju vseh drugih morebitnih višjih stroškov, ki so tožnici nastali zaradi ločenega življenja od svoje družine, kot zmotno zatrjuje pritožba.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je v konkretnem primeru šlo za napotitev v skladu s 67. členom Zakona o organiziranosti in delu v Policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj. - ZODPol). Četrti odstavek 67. člena ZODPol namreč določa, da ima uslužbenec policije, ki je premeščen ali napoten v skladu s prvim ali drugim odstavkom tega člena, pravico do povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v skladu s predpisi, ki urejajo povračila stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence, ali do nadomestila stroškov za ločeno življenje in selitvenih stroškov, če se preseli. V konkretnem primeru namreč ni šlo za napotitev v skladu s 67. členom ZDOPol, prav tako pa se tožnica tudi ni preselila, da bi bila upravičena do nadomestila stroškov za ločeno življenje in selitvenih stroškov. Skladno s 15. členom Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti je javni uslužbenec upravičen do terenskega dodatka, kadar je napoten na delo izven kraja sedeža delodajalca oziroma izven kraja, kjer v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravlja delo in sta tam javnemu uslužbencu zagotovljena brezplačna prehrana in prenočišče. Tožnica je bila napotena na delo izven kraja, kjer je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljala delo, zagotovljena ji je bila brezplačna prehrana in prenočišče, tožena stranka pa je tudi za navedeno obdobje pravilno izplačala terenski dodatek, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).