Jedro

Če ustavna odločba vsebinsko pomeni spremembo zakona jo mora sodišče obravnavati kot spremembo zakona, ki jo je sprejel DZ. Upoštevati mora torej tudi načelo o prepovedi njegove povratne veljave.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva 10. in 12. do 20. tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da sodišče razglasi za nične kupoprodajne pogodbe, ki so bile sklenjene med Občino L. ter 10. in 12. do vključno 20. toženo stranko. Zahteva še, da se ugotovi, da navedene tožene stranke niso postale lastnice spornih stanovanj ter da jih morajo izročiti v last pravnim naslednicam Občine L., to je 1. do vključno 9. toženi stranki po nedoločenih deležih. Ustrezno temu je tožeči stranki še naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke v stroškovnem izreku, pritožbo tožeče stranke glede glavne stvari pa je zavrnilo kot neutemeljeno. Ustrezno temu je tožečo stranko obsodilo tudi na plačilo pritožbenih stroškov toženih strank.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 7. in 8. členom ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je 88. in 89. člena ZDen v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju ustavno sodišče) z dne 4.3.1993, št. U-I-25/92 (Uradni list RS, št. 13/93). Tožeča stranka v reviziji uveljavlja predvsem zmotno razlago 1.odstavka 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - 31/93, v nadaljevanju ZDen). Trdi, da je treba prepoved razpolaganja s premoženjem, za katero obstaja dolžnost vrnitve po tem zakonu, razumeti v povezavi s 1. členom ZDen. Premoženje, za katero obstaja dolžnost vrnitve, se prejšnjim lastnikom v prvi vrsti vrača v naravi (2. člen ZDen), kot se v tej obliki vračajo tudi stanovanjske hiše in stanovanja (29. člen ZDen). Prepoved iz navedene določbe ima za predmet varstvo premoženja, za katero obstaja dolžnost vrnitve po tem zakonu in ne konkretno pravico do vrnitve ali konkretnega upravičenca. Prepovedana so zato vsa razpolaganja z vsem premoženjem, za katero utegne nastati obveznost vrnitve po ZDen. Zavarovana je torej abstraktna obveznost vrnitve. Revidentka nadalje trdi, da so z uveljavitvijo zakona, to je dne 7.12.1991, postali pričakovalci vrnitve premoženja z denacionalizacijo vse tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah. S tem je izkazan tudi njihov pravni interes. Da je tako, potrjuje tudi 3. odstavek 88. člena, po katerem prepoved razpolaganja zavezuje prizadete vse do izteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov. Če bi obveljalo stališče sodišč, bi prepoved veljala zgolj za tiste, ki so že pridobili pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Zakonodajalec se je odločil za najhujšo sankcijo, ki vnaša pravno negotovost prav zaradi pomembnosti tega ukrepa. Tudi ustavno sodišče je pri presoji ustavnosti kroga upravičencev izhajalo iz predpostavke, da so upravičenci fizične in pravne osebe, torej vsi tisti, ki so bili prizadeti po predpisih iz 3. člena ZDen. Če bi ne bilo tako, ustavno sodišče ne bi smelo odločiti tako kot je, ker bi bila sicer potrebna sprememba zakona. Spreminjanje zakonov pa ni v pristojnosti ustavnega sodišča (89. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju ustava ter 160. člen ustave v povezavi z Zakonom o ustavnem sodišču). Ker ni šlo za spremembo zakona, so pravne posledice, ki jih prinaša ustavna odločba, nastale za nazaj, to je od uveljavitve samega zakona.

Učinkovanje te odločbe od 13.5.1993 je pomembno zgolj za štetje roka za uveljavitev denacionalizacijskih zahtev za te upravičenke.

Revidentka nadalje trdi, da si pritožbeno sodišče zmotno razlaga 89. člen ZDen. Ni res, da ta določba ne vsebuje ničnostne sankcije, temveč neko drugo sankcijo. Če bi to bilo res, potem po tej določbi ne bi bilo mogoče zahtevati vrnitve v naravi, kar pa ni res. Nadalje trdi, da je zmotna razlaga tudi 2. odstavka 125. člena SZ. Ta določba jasno in nedvoumno uzakonja izključno pravico prejšnjega lastnika do prodaje stanovanja bivšim imetnikom stanovanjske pravice. Revidentka poudarja, da toženci niso ravnali pošteno in v dobri veri. Načelo vestnosti in poštenja ter prepoved povzročanja škode drugim in zlorabe pravic (12., 16. in 13. člen ZOR) pogodbenikom nalaga, da se pred sklenitvijo pogodbe izključi vsak dvom v njeno dopustnost. Toženci na tak način niso ravnali. Njihovega ravnanja ni mogoče označiti drugače, kot da so s pogodbami dobesedno izrabili stanje negotovosti do ustavne presoje. Končno je zmotno tolmačenje dopisa tožencev z dne 23.12.1991 tožeči stranki. Sporočilo, da tožeča stranka ne razpolaga s spornimi stanovanji, ne pomeni, da ni bilo nobenih ovir za sklenitev spornih prodajnih pogodb. Sodišči nista obrazložili, zakaj menita, da je ta dopis v korist razlagi, da ni ovir za prodajo. Zato je bila storjena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Za kaj takega je potrebno vsaj zaslišanje strank. Opustitev dokaza z zaslišanjem strank pomeni tudi kršitev iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 7. in 8. členom ZPP v postopku pred pritožbenim (in prvostopnim) sodiščem. Toženci so po mnenju revidentke prav gotovo želeli doseči soglasje za sklenitev spornih pogodb, ki pa ga niso dobili. Brez dovoljenja tožeče stranke kot prejšnje lastnice so bili toženci v dvomu glede njene pravice do denacionalizacije in zato niso bili upravičeni do nakupa spornih stanovanj. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje ter delno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon (1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95). Ko sodnik uporablja zakon, ga tudi razlaga. Pri tem je vezan na vrsto ustavnih načel in razlagalnih pravil. Med najpomembnejša ustavna načela sodi načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov, ki je urejeno v 155. členu ustave. V njem je namreč določeno, da zakon ne more imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo njegove posamezne določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Ko sodišče uporablja zakon, mora najprej presoditi, ali gre za materialnopravni ali procesnopravni predpis. Če gre za materialnopravni zakon (ali njegov del), mora sodišče pri presoji uporabiti tisti zakon, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja (če ni v prehodnih določbah izrecno določeno drugače). ZDen je v delu, ki ureja krog upravičencev do vrnitve premoženja, materialnopravni predpis.

V času sklepanja spornih pogodb je veljal zakon v besedilu, ki je bilo sprejeto 7.12.1991, in ne tistem besedilu, ki je nastalo po razveljavitvi z odločbo ustavnega sodišča z dne 4.3.1993, št. U-I-25/92 (Uradni list RS, št. 13/93). Zakonodajalec je tedaj presodil, da popolna odprava krivic, ki so nastale z ukrepi po drugi svetovni vojni, ni mogoča. Zato se je odločil za kompromis, ki je temeljil na izhodišču, da popravljanje starih krivic ne sme povzročati novih. In ker je presodil, da so krivice najbolj prizadele fizične osebe, je bila ena od temeljnih odločitev v letu 1991 ta, da se popravijo krivice predvsem njim. Zaradi tega je zakon tudi povsem decidirano povedal (2. odstavek 3. člena), da so pravne osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz 3. člena, upravičenke le, če zakon to izrecno določa. Izrecno je bilo to določeno samo za cerkev in verske skupnosti v 14. členu ZDen. Zakonodajalec torej ni pustil odprtega vprašanja, ali se vrača premoženje tudi drugim pravnim osebam.

Ustavno sodišče je nato poseglo v navedeno ureditev z že navedeno odločbo tako, da je razveljavilo besedo "fizične" v 1. odstavku 3. člena, v 4. in 5. členu ter v 2. odstavku 10. in 2. odstavku 13. člena ZDen, kar je pomenilo, da med upravičenke sodijo tudi pravne osebe. Toda pri tem je posebej poudarilo, da so pravne osebe, razen primerov iz 14. člena ZDen, postale upravičenke do denacionalizacije šele s to odločbo ustavnega sodišča. Zato ustavno sodišče ugotavlja, da je treba 64. člen zakona razlagati tako, da zanje začne teči rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo z dnem, ko bo odločba ustavnega sodišča pričela učinkovati (2. točka I. odstavka izreka). Ustavno sodišče v obrazložitvi posebej poudarja, da je "ustavno sodišče na podlagi 161. člena ustave odločilo, da razveljavitev zakonskih določb začne učinkovati po preteku odložnega roka dveh mesecev od dneva objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. S tem je dalo zakonodajalcu možnost, da sprejme morebitne dopolnitve tega zakona, zlasti glede uveljavljanja pravic upravičencev." V odločbi ustavnega sodišča je torej izrecno določeno, da širi krog upravičencev tudi na pravne osebe. Če pa je tako, odločba ustavnega sodišča lahko pomeni le spremembo zakona. Zmotno je mnenje revidentke, da je ustavno sodišče s to odločbo le razlagalo ZDen tako, kot bi se moral glasiti že od samega začetka. Ustava res določa, da ima zakonodajno funkcijo Državni zbor (87. člen). Vendar mora sodišče tudi odločbo ustavnega sodišča, če ima enak učinek kot sprememba zakona, enako obravnavati kot če bi spremembo sprejel Državni zbor. To pa pomeni, da tudi za uporabo tako spremenjenega zakona velja 155. člen ustave.

Revizijsko sodišče je zato razsojalo o spornem razmerju, ki je nastalo pred izdajo ustavne odločbe, na podlagi zakonske ureditve, ki je tedaj veljala. Pravilno je zato stališče obeh sodišč, da je lastnica stanovanj, to pa je bila tedaj Občina C., smela z njimi razpolagati. Še več. To je po Stanovanjskem zakonu in sicer 117. členu (Uradni list RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) celo morala storiti, ker je SZ v tem delu kogentni predpis. Če tega ne bi storila, bi upravičenci lahko odkup iztožili. K prodaji ni bila zavezana le tedaj, če je tako določal zakon. Določba 125. člena ZDen tedaj za zavezanko ni bila ovira, ker tožeča stranka kot pravna oseba ni bila upravičenka.

Vrhovno sodišče nadalje ne soglaša z mnenjem revidentke, da so bila pri prodaji stanovanj kršena načela vestnosti, poštenja, dobre vere in nepovzročanja škode (12., 13. in 16. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), kljub temu, da so pogodbene stranke ravnale v skladu z zakonom. Ni razumljivo, zakaj zahteva revidentka od strank pogodbe, da bi morale čakati na morebiten drugačen pogled politike in zakonodajalca na popravo krivic in s tem spremembo že uveljavljenega zakona. Še posebej v konkretnem primeru, ko je ustavno sodišče prekoračilo predlog ustavne pobude, ki je napadala 14. člen in le del 13. člena (ki se je nanašal na subjekte lokalne samouprave). Ustavno sodišče je posebej poudarilo, da ni vezano na predlog in da je zato ocenjevalo in razveljavilo tudi določbe 4., 5. in 10. člena ZDen, kolikor vsebujejo besedo "fizične". Prav te določbe pa bi bile za sporno razmerje odločilnega pomena, če bi veljale že v času sklenitve spornih pogodb. Vendar pa tedaj niso veljale.

V takšnih primerih je po mnenju vrhovnega sodišča od strank mogoče zahtevati le, da zakone, ki v času nastanka razmerja veljajo, spoštujejo, in jih tudi korektno izvajajo. Morebitna bodoča spremenjena razmerja pa je treba urediti le za naprej, kar je storilo tudi ustavno sodišče, saj v svoji odločbi, kot je bilo že navedeno, večkrat poudarja, da so pravne osebe šele z odločbo ustavnega sodišča postale upravičenke.

Če pa so bili v času sklenitve spornih pogodb upravičenci le fizične osebe, tožeča stranka pa nima statusa osebe iz 14. člena ZDen, je bilo v tej luči treba tolmačiti tudi prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen. Sodišče je moralo ugotoviti le to, ali je šlo za podržavljeno premoženje in ali je v času razpolaganja s tem premoženjem obstajal potencialni denacionalizacijski upravičenec. Drugačno tolmačenje 88. člena ZDen bi lahko pripeljalo do popolnega zastoja pravnega prometa za ves čas od sprejema zakona do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtev.

Tudi razlaga 89. člena ZDen mora temeljiti na enakem izhodišču. Če tožeča stranka ni bila potencialna denacionalizacijska upravičenka, brez dodatnih in posebej obrazloženih konkretnih okoliščin o špekulativnosti ali fiktivnosti sklenjenih pogodb sploh ni mogoče govoriti. Trditve tožeče stranke med postopkom in še tudi v reviziji ne zadoščajo za uporabo sankcije iz 103. člena ZOR. Razlogi, ki jih navajata sodišči, so zadostni in skladni. Zato tudi uveljavljana kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ter 7. in 8. člena ZPP v zvezi z razlogi glede uporabe te določbe ni podana.

Ne glede na to pa revizijsko sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje, da so pravne posledice 89. člena ZDen drugačne od posledic iz 88. člena. Obstoj morebitnih špekulativnih ali fiktivnih poslov je zgolj naslov za vrnitev premoženja, podobno kot to velja za 5. člen ZDen. Ugotovitev, da je prišlo do odsvojitve na podlagi takšnih poslov, določa le zavezanca za vrnitev in s tem pravico upravičenca, da takšno vrnitev premoženja zahteva tudi od fizične osebe. Ta določba je izjema od pravila iz 51. člena ZDen, da je zavezanec le pravna oseba.

Pravilna je zato materialnopravna razlaga sodišč druge in prve stopnje, da so sporne pogodbe, ki so bile sklenjene v letu 1992, pa vse do uveljavitve ustavne odločbe dne 12.5.1993, veljavne.

Pravilnost takšne razlage potrjuje tudi vsebina ustavne odločbe.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tudi v preostalem delu uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišči nista kršili ZPP, ko sta dokazno ocenjevali dopis skupnosti stanovalcev z dne 23.12.1991. Nekdanji imetniki stanovanjske pravice so zaprosili tožečo stranko za nasvet glede možnosti nakupa stanovanj. Vsebina odgovora tožeče stranke ni sporna. V njem je navedeno, da ne razpolaga s spornimi stanovanji in da zato skupnosti stanovalcev ne more biti v pomoč. Dokazna ocena te korespondence nima nobenih procesnih hib in je zato kot del dejanskega stanja na revizijski stopnji neizpodbojna (3. odstavek 385. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je zato delna sodba sodišča druge in prve stopnje pravilna in revizija neutemeljena. Ker tudi ni bilo kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Stroški revizijskega odgovora niso bili potrebni, saj gre za ugovore oz. za trditve, ki niso bistvenega pomena za odločanje, ker so bile že razjasnjene na prvi in drugi stopnji (155. člen v povezavi s 1. odstavkom 166. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka zavrnilo.