Jedro

V določbi 2. točke drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev ni nedvoumno določeno, da so zavarovana le vozila v lasti tožeče stranke. Pri razlagi pojma „pripadati“ je treba upoštevati okoliščino, da je Splošne pogoje sestavila tožena stranka, in razloge, zaradi katerih je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Vsebino Splošnih pogojev je določila tožena stranka in ni bila predmet usklajevanja s tožečo stranko. V te Splošne pogoje bi tožena stranka lahko vnesla nedvoumno določilo, da so zavarovane le premičnine v lasti zavarovanca. Vendar tega ni storila in je sama povzročila, da besedilu ni mogoče pripisati tako jasnega pomena, za katerega se zavzema v tem gospodarskem sporu (tj. pripadnost pomeni obstoj lastninske pravice). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se tožeča stranka ukvarja s prodajo rabljenih vozil. Ob upoštevanju določbe v zavarovalni polici, da so predmet zavarovanja vozila na prostem, je treba pojem pripadnosti iz Splošnih pogojev razumeti tako, da zavarovanje krije škodo na vozilih, ki se nahajajo na parkirišču tožeče stranke in so namenjeni nadaljnji prodaji. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala dokazati lastništvo spornih vozil, kar pa ji s predložitvijo komisijskih pogodb kot zavezovalnih pravnih poslov ni uspelo.

Izrek

I. Pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 43.641,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2008 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške celotnega postopka v višini 3.574,83 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo: - toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku, to je za 63.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2008 dalje do plačila (II. točka izreka) in - tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 68,93 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka (prodajalka rabljenih vozil) od tožene stranke (zavarovalnice) vtožuje škodo, ki naj bi ji nastala zaradi požara na vozilih na njenem parkirišču, ki so bili namenjeni nadaljnji prodaji.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v delu, obravnavanem v pritožbenem postopku (zahtevek glede šestih uničenih ali poškodovanih vozil), zavrnilo na podlagi presoje, da bi tožeča stranka v skladu z določbo drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev za požarno zavarovanje (v nadaljevanju Splošni pogoji) morala dokazati lastništvo v požaru uničenih ali poškodovanih vozil. Tega pa ji s predložitvijo pogodb o komisijski prodaji ni uspelo, saj komisijske pogodbe ne predstavljajo veljavnega zavezovalnega pravnega posla za prenos lastninske pravice na premičninah v skladu s 40. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

7. Tožeča stranka v pritožbi takšno razlago izpodbija kot materialnopravno zmotno in trdi, da so na podlagi sporne določbe Splošnih pogojev zavarovana vsa vozila na njenem parkirišču, ki so namenjena nadaljnji prodaji ne glede na lastništvo.

8. V relevantnem delu 2. točke drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev je določeno: „Pri zavarovanju premičnin velja, če v polici niso navedene posamezno, temveč kot zbir, da so zavarovane vse stvari, ki so na kraju zavarovanja in pripadajo zavarovanemu zbiru, tako tiste, ki so bile v zbiru v času sklenitve pogodbe, kakor tudi one, ki so bile dodane kasneje. Zavarovane so le tiste stvari, ki pripadajo zavarovancu in osebam, ki z njim živijo v družinski skupnosti.“

9. Glede na citirano določilo Splošnih pogojev je bistveno, ali beseda „pripadati“ iz zadnjega citiranega stavka zahteva obstoj lastninske pravice zavarovanca na premični stvari.

10. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek 82. člena OZ). V skladu s 83. členom OZ je treba v primeru, če je bila pogodba sklenjena po naprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena ali predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge pogodbene stranke.

11. V določbi 2. točke drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev ni nedvoumno določeno, da so zavarovana le vozila v lasti tožeče stranke. Pri razlagi pojma „pripadati“ je treba upoštevati okoliščino, da je Splošne pogoje sestavila tožena stranka, in razloge, zaradi katerih je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Vsebino Splošnih pogojev je določila tožena stranka in ni bila predmet usklajevanja s tožečo stranko. V te Splošne pogoje bi tožena stranka lahko vnesla nedvoumno določilo, da so zavarovane le premičnine v lasti zavarovanca. Vendar tega ni storila in je sama povzročila, da besedilu ni mogoče pripisati tako jasnega pomena, za katerega se zavzema v tem gospodarskem sporu (tj. pripadnost pomeni obstoj lastninske pravice). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se tožeča stranka ukvarja s prodajo rabljenih vozil. Ob upoštevanju določbe v zavarovalni polici št. 398079, da so predmet zavarovanja vozila na prostem, je treba pojem pripadnosti iz Splošnih pogojev razumeti tako, da zavarovanje krije škodo na vozilih, ki se nahajajo na parkirišču tožeče stranke in so namenjeni nadaljnji prodaji. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala dokazati lastništvo spornih vozil, kar pa ji s predložitvijo komisijskih pogodb kot zavezovalnih pravnih poslov ni uspelo.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so se v požaru uničena ali poškodovana vozila nahajala na parkirišču tožeče stranke v L. Prav tako je očitno, da so bila namenjena nadaljnji prodaji, saj je tožeča stranka s komitenti sklenila komisijske pogodbe in za to tudi predložila dokazila o plačilu komitentom za ta vozila. Zato je treba šteti, da so bila v požaru uničena ali poškodovana vozila namenjena nadaljnji prodaji. Škoda, nastala na teh vozilih zaradi požara, pa je predmet zavarovalnega kritja (prvi odstavek 1. člena Splošnih pogojev).

13. Vrednost uničenih vozil in stroške popravila poškodovanih vozil je ocenil izvedenec avtomobilske stroke v izvedenskem mnenju z dne 19. 6. 2014 (r. št. 36) in dopolnitvi mnenja z dne 24. 7. 2014 (r. št. 39). Ker pravdni stranki nista zahtevali zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi (l. št. 115), je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz tretje alineje 358. člena ZPP(1) ocenilo vrednost škode na uničenih in poškodovanih vozilih na pritožbeni seji.

14. V 1. točki prvega odstavka 26. člena Splošnih pogojev je določen obračun škode, ki jo krije zavarovanje in se v primeru uničenja stvari obračuna po zavarovalni vrednosti stvari ob nastanku zavarovalnega primera. Zavarovalna vrednost premičnih stvari je v 5. točki prvega odstavka 18. člena Splošnih pogojev opredeljena kot nabavna vrednost novih stvari, zmanjšana za znesek izgubljene vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske ter tehnične zastarelosti. Izvedenec je škodo na uničenih vozilih ocenil po dveh metodah. Prva metoda je „sistem odkupa“, ki predstavlja znesek, ki ga prodajalec vozila lahko pričakuje od trgovca z vozili. Druga metoda je „sistem prodaje“, ki predstavlja znesek, za katerega trgovec z vozili proda vozilo novemu lastniku (str. 1 izvedenskega mnenja z dne 19. 6. 2014). Določilo 5. točke prvega odstavka 18. člena Splošnih pogojev zavarovalno vrednost predmeta zavarovanja določa kot razliko med vrednostjo novega blaga in zneskom izgubljene vrednosti. Tej metodi pa se prilega ocena po sistemu odkupa, ki predstavlja ekonomsko vrednost blaga pri obstoječem imetniku pod predpostavko, da blago ni predmet prodaje. Z določbo 5. točke prvega odstavka 18. člena Splošnih pogojev ni krita marža, ki nastane ob morebitni nadaljnji preprodaji blaga. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka za tri uničena vozila upravičena do ocenjene vrednosti teh vozil po sistemu odkupa v višini 40.044,00 EUR (str. 7 izvedenskega mnenja z dne 19. 6. 2014).

15. V 2. točki prvega odstavka 26. člena Splošnih pogojev je določen obračun škode, ki jo krije zavarovanje v primeru poškodovanja zavarovanih stvari. Škoda se obračuna po stroških popravila, kolikor bi znašali ob nastanku zavarovalnega primera, zmanjšanih za vrednost stvari, izgubljeno zaradi obrabe, starosti, ekonomske in tehnične zastarelosti ter za vrednost ostankov. Tožeči stranki za poškodovane tri avtomobile pripada skupaj 3.597,00 EUR.(2) Za poškodovana vozila pa tožeča stranka ni upravičena do „škode zaradi manjvrednosti vozil“, ki jih je zahtevala s tožbo, saj 26. člen Splošnih pogojev, ki določa obračun škode, kritja take škode ne predvideva.

16. Glede na obrazloženo se izkaže, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen glede glavnice v višini 43.641,00 EUR. Tožeča stranke je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od poteka štirinajstih dni po prejemu obvestila o nastanku zavarovalnega primera (943. člen OZ), kar je glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje od 17. 9. 2008 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (tretja alineja 358. člena in prvi odstavek 351. člena ZPP).

17. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, izrek o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka prvostopenjske odločbe) in stroške celotnega postopka odmerilo povsem na novo (III. točka izreka te sodbe).

18. Tožeča stranka je upravičena do 956,80 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT), 883,20 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 2.232,00 EUR.(3) Prav tako je upravičena do sodne takse za tožbo v znesku 1.116,00 EUR, sodne takse za pritožbo z dne 7. 10. 2014 v znesku 1,23 EUR, sodne takse za pritožbo z dne 28. 4. 2016 v znesku 1.227,00 EUR in stroškov izvedenca v višini 636,48 EUR, kar znaša 2.980,71 EUR. Skupaj znašajo priznani stroški tožeče stranke 5.212,71 EUR.

19. Stroški tožene stranke po izračunu sodišča prve stopnje, ki v pritožbi ni izpodbijan, znašajo 70,78 EUR.

20. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela v 69 %, zato ji pripada 3.596,77 EUR stroškov. Tožena stranka je uspela z 31 % in ji pripada 21,94 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotu je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 3.574,83 EUR stroškov.

21. Odmerjene stroške mora tožena stranka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi s 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 471 (sprotna opomba 1530).

Op. št. (2): Znesek je seštevek naslednjih postavk iz izvedenskega mnenja (l. št. 102 izvedenskega mnenja z dne 19. 6. 2014 in l. št. 112 v dopolnitvi mnenja z dne 24. 7. 2014), pri čemer pa je upoštevana tudi višina zahtevka iz naslova popravila iz tožbe (l. št. 6), ki jo sodišče glede na določilo 2. in 7. člena ZPP ne sme prekoračiti: 1.000,00 EUR za Audi TT, 2.000,00 EUR za BMW 530d in 597,00 EUR za MB B 200cdi.

Op. št. (3): Predmetni sodni postopek se je začel 22. 10. 2009, to je pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-E, ki je s črtanjem petega in šestega odstavka 103. člena ZFPPIPP odrekla stečajnim upraviteljem s položajem odvetnika upravičenje do povračila stroškov zastopanja (13. člen in drugi odstavek 74. člena ZFPPIPP-E).