Jedro

ZJU niti ZUJF ne dajeta podlage za to, da bi moral delodajalec javnega uslužbenca na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo navedena zakona, in da je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala v zvezi s prošnjo za premestitev.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 25. 5. 2015 in 22. 7. 2015, poleg tega je zavrnilo tožničin zahtevek za stalno premestitev tožnice iz Policijske uprave A. na Policijsko upravo B. in na podlagi katerega naj bi se toženi stranki naložilo, da tožnico na njen predlog in na podlagi potreb PU B. premesti na nezasedeno delovno mesto v nazivu policist I, pri čemer se premestitev izvede skladno z veljavno zakonodajo s sklenitvijo ustreznega aneksa k veljavni pogodbi o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi njen zahtevek, da ji je dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške v 8 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. V II. točki izreka je s sklepom zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom, da se ugotovi, da so tožnici kršene pravice iz delovnega razmerja, to je prepoved diskriminacije in pravica do premestitve na lastno željo v drug organ pri delodajalcu, ki izkazuje potrebe po delu, katerega opravlja tožeča stranka. V III. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 275,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek razdelilo na posamezne segmente in ga posledično povsem spremenilo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. Tožnica je namreč pod 1. točko tožbenega zahtevka postavila le en zahtevek in ne dveh, o katerih je ločeno odločalo sodišče prve stopnje. Kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je bil zahtevek nejasen, bi moralo na to nejasnost opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva. Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z zatrjevano diskriminacijo, v posledici katere je tožnica zahtevala razveljavitev sklepov tožene stranke, je o prvem delu tožbenega zahtevka nepravilno odločilo, oziroma je v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP. Posledično dejanskega stanja v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka sploh ni ugotavljalo, zato je neutemeljeno zavrnilo oziroma zavrglo tožbeni zahtevek. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da 2. točka tožbenega zahtevka nima zakonske podlage. Tožena stranka je delodajalec, za katerega veljata ZJU in ZUJF, financira se iz javnih sredstev, zato svoje organizacije in delovnih procesov ne more voditi mimo veljavne zakonodaje in na svojo škodo, saj ji bodo nastali večji stroški zaradi plačevanja tožničinih stroškov za prihod na delo in odhod z dela. Tožnica je zahtevo za premestitev na PU B. utemeljevala z določenimi dokazi (potreba po njenem delu na PU B.; soglasje vodij OKC A. in Oddelka C. pri OKC A., ki sta neposredno nadrejena tožnici in najbolj kompetentna za organizacijo dela OKC A.; dokazilo, da je njeni premestitvi nasprotoval samo direktor PU A., ki pa tožničinega dela ni neposredno organiziral, zato je nasprotovanje, ki nima zveze z učinkovitostjo dela organa zgolj osebno nagajanje). Ker sodišče prve stopnje ni pridobilo podatkov o izvedenih premestitvah znotraj Policije in znotraj PU A. (tožnica dostopa do teh podatkov nima), s katerimi je tožnica dokazovala diskriminacijo, je zmotno uporabilo tudi določbe od 147. do 152. člena ZJU in določbe ZUJF. Odločitev sodišča nima razlogov v vseh odločilnih dejstvih oziroma je odločitev v nasprotju z listinami, ki jih je v spis vložila tožnica. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, je dokazna ocena nepopolna. Tudi služba za varnost pri delu pri toženi stranki je predlagala toženi stranki, da tožnico premesti bližje domu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določbe postopka zato, ker naj bi samo spremenilo 1. točko njenega tožbenega zahtevka. V 1. točki tožbenega zahtevka je tožnica vtoževala ugotovitev, da so ji kot javni uslužbenki kršene pravice iz delovnega razmerja, to je prepoved diskriminacije in pravica do premestitve na lastno željo v drug organ pri delodajalcu, ki izkazuje potrebo po delu, katerega opravlja tožnica, zaradi česar je predlagala razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 25. 5. 2016 (A16) in z dne 22. 7. 2015 (A18). Ker se je prvi del 1. točke tožničinega tožbenega izreka nanašal na ugotovitev dejstev (da so tožnici kršene določene pravice iz delovnega razmerja), je sodišče prve stopnje v tem delu njeno tožbo utemeljeno zavrglo. Glede na prvi odstavek 181. člena ZPP je ugotovitvena tožba dopustna le za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa za ugotovitev pristnosti oziroma nepristnosti kakšne listine. Ker je tožba s tožbenim zahtevkom za ugotovitev dejstva nedopustna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jo je v tem delu z izpodbijanim sklepom zavrglo. S tem, ko je sodišče v izreku izpodbijane sodbe vsebinsko odločalo le o tožbenem zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke, ni spremenilo njenega tožbenega zahtevka, kot to zmotno navaja tožnica v pritožbi. Z izpodbijano sodbo prav tako ni prekoračilo tožničinega tožbenega zahtevka (357. člen ZPP), kar bi se dalo smiselno razbrati iz pritožbenih navedb tožnice, saj sodišče prve stopnje ni odločalo mimo oziroma preko postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s sodbo vsebinsko odločalo tudi o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke, saj je tožnici drugi odstavek 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) omogočal sodno varstvo v zvezi z omenjenima sklepoma.

6. Tožnica v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje opozoriti na nejasen tožbeni zahtevek v okviru materialnega procesnega vodstva. S to pritožbeno navedbo smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničin zahtevek ni bil nejasen, kot to v pritožbi navaja tožnica. Namen materialnega procesnega vodstva je v tem, da se sporna zadeva vsestransko razčisti (da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank,...), ne pa da se stranko poučuje o tem, v katerih primerih ZPP dopušča vložitev ugotovitvene tožbe.

7. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom z dne 25. 5. 2015 zavrnila tožničino zahtevo za varstvo pravic, s katero je tožnica želela, da jo tožena stranka premesti iz PU A. v PU B.. Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ pri toženi stranki s sklepom z dne 22. 7. 2015 zavrnil. Po prvem odstavku 147. člena ZJU se lahko javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. V primeru, da pride do premestitve javnega uslužbenca na njegovo željo, se ta izvede s sklenitvijo aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki ga, če gre za premestitev v drug organ, na strani delodajalca skleneta predstojnika obeh organov; če gre za drugega delodajalca pa se premestitev izvede s sporazumno razveze pogodbe o zaposlitvi in sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 151. člena ZJU). Odločitev o tem, ali bo delodajalec želji javnega uslužbenca ugodil, pa je na delodajalcu in temelji predvsem na ugotovitvi, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu. Če delodajalec oceni, da premestitev ne bi bila v interesu organa, javnega uslužbenca ni dolžan premestiti na želeno delovno mesto. Odločitev o tem je v pristojnosti delodajalca, presoja smotrnosti oziroma smiselnosti odločitve o željeni premestitvi kot odločitve o organizaciji delovnega procesa pri delodajalcu torej ni v pristojnosti sodišča. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da s predlagano premestitvijo tožnice ne bi bilo možno zagotoviti učinkovitega oziroma smotrnega dela organa, zato je bila njena prošnja za premestitev zavrnjena. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke, posledično pa tudi del njenega tožbenega zahtevka, s katerim naj bi se toženi stranki naložilo, da tožnico premesti na nezasedeno delovno mesto policist I na PU B., saj za ta del tožničinega tožbenega zahtevka ni podane materialnopravne podlage.

8. Ker niti ZJU niti Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.) ne dajeta podlage za to, da bi moral delodajalec javnega uslužbenca na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo navedena zakona in da je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je v zvezi s prošnjo za premestitev predlagala tožnica.

9. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno opredelilo tudi do tožničinega zatrjevanja o tem, da naj bi jo tožena stranka obravnavala diskriminatorno. Pravilno je zaključilo, da niti morebitno ugotovljeno diskriminatorno ravnanje tožene stranke ne bi predstavljalo podlage za to, da bi sodišče toženi stranki lahko naložilo, da tožnico premesti na delovno mesto, na katerega je tožnica želela biti premeščena.

10. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.