Jedro

Sodišče na podlagi podatkov iz uradne evidence ter ob odsotnosti tožničinih dokazil (potrdila o vpisu) presoja, da je bila ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja s strani prvostopenjskega organa pravilna. Tožnica celoten čas trajanja obiska ni bila vpisana na doktorski študij, saj od 1. 10. 2017 ni bila več vpisana na doktorski študij na omenjeni fakulteti niti na drugem javno veljavnem visokošolskem zavodu v Republiki Sloveniji. Iz tega razloga je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno – zaradi neizpolnjevanja razpisnega pogoja – zavrnil tožničino vlogo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil vlogo tožnice za dodelitev štipendije za študijski oziroma znanstveni obisk v tujini (v nadaljevanju obisk), ki je potekal na gostujoči ustanovi A., pri slovenskem profesorju B.B. ter še odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ – na podlagi prijavnice, predloženih dokazil in izjave tožnice ter vpogleda v evidenco študentov eVŠ Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport – ugotovil, da je tožnica obisk prijavila za obdobje od 26. 9. 2017 do 5. 11. 2017, s čimer je bil obisk izveden v dveh študijskih letih, tj. v letu 2016/2017 in 2017/2018. Pri tem pa tožnica v nasprotju s študijskim letom 2016/2017, ko je bila vpisana v dodatno leto (absolvent), v letu 2017/2018 ni bila vpisana v noben visokošolski zavod v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) in ni imela statusa študenta. Glede na to ni izpolnjevala pogoja iz druge alineje prvega odstavka 6. točke Javnega razpisa za financiranje študijskega oziroma znanstvenega obiska študentov v tujini (218. JR), št. 1101-6/2016-4 (v nadaljevanju Javni razpis), ki določa, da mora biti vlagatelj celoten čas trajanja obiska vpisan na dodiplomski, magistrski ali doktorski študij na javno veljavnem visokošolskem zavodu v RS. Prvostopenjski organ je zato odločil, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

2. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo, št. 11007-45/2018/2 z dne 12. 3. 2018 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Z navedeno odločbo je pritrdilo razlogom, ki so bili predstavljeni že v izpodbijani odločbi.

3. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je upravni organ z izpodbijano odločbo napačno ugotovil dejansko stanje, in sicer v delu, da tožnica v študijskem letu 2017/2018 ni bila vpisana v noben visokošolski zavod v Republiki Sloveniji. V zvezi s tem opozarja na določbo 81. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis), iz katere izhaja, da je študent vpisan na program od dneva vpisa v študijski program do izpisa ali dneva končanja študija. V primeru tožnice se je tako vpis končal z dokončanjem študija, in sicer z uspešno obrambo doktorske disertacije dne 4. 12. 2017. Glede na navedeno je torej tudi celoten obisk tožnice potekal v času, ko je (še) bila vpisana na doktorski študij na javno veljavnem visokošolskem zavodu v RS, s čimer je – v nasprotju z naziranji, predstavljenimi v izpodbijani odločbi – izpolnjevala razpisni pogoj iz druge alineje prvega odstavka 6. točke Javnega razpisa. Nadalje tožnica še izpostavlja, da ima izpodbijana odločba pomanjkljivost, zaradi katere se je niti ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. V obrazložitvi odločbe drugostopenjskega organa je namreč slednji navedel, da vpis na javno veljaven visokošolski zavod v RS ni pomemben za izpolnjevanje pogojev Javnega razpisa, temveč da je potrebno, da ima oseba status dijaka ali študenta oziroma je udeleženec izobraževanja odraslih. To pa nasprotuje že navedenim stališčem tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa, zaradi česar se iz odločbe drugostopenjskega organa sploh ne da razbrati, kakšne pogoje bi glede na odločbo drugostopenjskega organa tožnica morala izpolnjevati, da bi bila upravičena do štipendije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe se ne da razbrati, ali bi morala biti tožnica vpisana v podiplomski študij (kar je bila, pa sta organa prve in druge stopnje napačno ugotovila, da naj ne bi bila), ali bi morala imeti hkrati tudi status študenta. Slednjega pogoja Javni razpis ni vseboval. Nejasnosti bi bilo tako v skladu s sodno prakso potrebno razlagati v korist šibkejše stranke, tj. tožnice. Nazadnje tožnica še opozarja, da je bila kot doktorska študentka skladno s prvim odstavkom 2. točke Javnega razpisa (točka B), v povezavi z četrtim odstavkom navedene točke, napotena na uporabo Splošnih pogojev poslovanja Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije (v nadaljevanju SPP) in nikakor ne na Zakon o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip-1). Tožnica se je tako ravnala po razpisnih pogojih, ki jih je pripravil prvostopenjski organ, vendar je bila z drugačno razlago razpisnih pogojev – kjer je bil s strani tega organa namerno izpuščen status vlagatelja – zavedena in ogoljufana, ker bi sicer svojo pravico ter celoten obisk izkoristila do 30. 9. 2017. Tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter meritorno odloči, da se tožnici po Javnem razpisu prizna pravica do štipendije za obisk v višini 2.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2017 dalje do plačila, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica s tožbo izpodbija odločbi upravnih organov obeh stopenj. Vendar je v obravnavanem primeru le odločba prvostopenjskega organa, s katero je odločeno, da se zavrne tožničina vloga za dodelitev štipendije za študijski obisk v tujini, odločba iz 2. člena ZUS-1, ki je lahko predmet tožbe v upravnem sporu. Odločba organa druge stopnje, s katero je zavrnjena tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, ni odločba iz 2. člena ZUS-1 ter je v upravnem sporu ni dovoljeno izpodbijati. Upravni akt v smislu navedenega zakona namreč ni akt, izdan na podlagi pravnega sredstva, ki v izreku ne vsebuje odločitve o pravici ali obveznosti fizične oziroma pravne osebe1. Glede na to je sodišče štelo kot izpodbijani upravni akt v tej zadevi le odločbo prvostopenjskega organa.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, da se zavrne vloga tožnice za dodelitev štipendije za študijski obisk v tujini oziroma natančneje, vprašanje, ali je tožnica izpolnjevala enega izmed pogojev Javnega razpisa, tj. da je bila celoten čas trajanja obiska vpisana na dodiplomski, magistrski ali doktorski študij na javno veljavnem visokošolskem zavodu v Republiki Sloveniji.

8. Iz upravnega spisa in vlog strank v upravnem sporu kot nesporno izhaja, da je tožnica 23. 6. 2017 vložila vlogo (prijavnico) na Javni razpis za dodelitev štipendije za študijski obisk (t.i. štipendija Ad futura) na gostujoči ustanovi v tujini A. pri slovenskem profesorju B.B., v trajanju od 26. 9. 2017 do 5. 11. 2017. Nesporno je tudi, da je bila v času vložitve prijavnice, tj. v študijskem letu 2016/2017, tožnica vpisana v absolventski stalež (dodatno leto) doktorskega študijskega programa tretje stopnje .... Med strankama sporno pa je pravno relevantno dejansko vprašanje, ali je bila tožnica tudi v študijskem letu 2017/2018, v katerem je zaključila študijski dopust, z dne 5. 11. 20172, vpisana na doktorski študij na javno veljavnem visokošolskem zavodu v RS. Javni razpis je namreč v 6. točki med pogoji določal, da je moral biti vlagatelj celoten čas trajanja obiska vpisan na dodiplomski, magistrski ali doktorski študij na javno veljavnem visokošolskem zavodu v Republiki Sloveniji (druga alineja prvega odstavka navedene točke).

9. Neizpolnjevanje navedenega pogoja je prvostopenjski organ ugotovil na podlagi vpogleda v evidenco študentov eVŠ Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, iz katere je bilo razvidno, da v študijskem letu 2017/2018 (tj. od 1. 10. 2017 dalje) tožnica ni bila vpisana v noben visokošolski zavod in ni imela niti statusa študenta, ter tožničine prijavnice, priloženih dokazil in izjav. Ker tožnica po ugotovitvah prvostopenjskega organa ni izpolnjevala navedenega pogoja, ta v skladu z načelom ekonomičnosti postopka ni ugotavljal izpolnjevanja drugih v Javnem razpisu predpisanih pogojev.

10. Tožnica meni, da temelji odločitev na napačni ugotovitvi dejstva, da v študijskem letu 2017/2018 ni bila vpisana v noben visokošolski zavod, ter se pri tem sklicuje na 81. člen ZVis. Iz določb tega zakonskega člena naj bi izhajalo, da je študent vpisan na program od dneva vpisa v študijski program do izpisa ali dneva dokončanja študija. V primeru tožnice naj bi se vpis tako končal z dokončanjem študija, tj. z uspešno obrambo doktorske disertacije, in sicer 4. 12. 2017. 11. Sodišče ugotavlja, da je 81. člen ZVis uvrščen v poglavje Evidence in varstvo osebnih podatkov, pri čemer med drugim vzpostavlja evidenco vpisanih študentov (prvi odstavek 81. člena ZVis). V evidenci visokošolski zavod vodi različne podatke o študentih po visokošolskih zavodih, študijskih programih, vpisu, letniku oziroma dokončanju študija itd.. Deveti odstavek navedenega člena3 pa ob tem (zgolj) časovno omejuje obdelovanje pridobljenih podatkov o študentih, tj. od dneva vpisa v študijski program do dneva izpisa oziroma dneva dokončanja študija. Zato po mnenju sodišča navedenih določb ni mogoče razlagati v pomenu – kot to trdi tožnica –, da uvrščenost v evidenco vpisanih študentov narekuje zaključek, da je tak študent tudi vpisan na študijski program na javno veljavnem visokošolskem zavodu v Republiki Sloveniji, vse dokler se ne izpiše oziroma dokonča študija. Namen 81. člena ZVis je v vzpostavitvi evidence vpisanih študentov in regulaciji obdelovanja v njej vsebovanih podatkov. Vpis na študij ene izmed treh stopenj izobraževanja pa ni izvršen že z uvrstitvijo v evidenco vpisanih študentov, ampak se ta izvaja vsako študijsko leto posebej; posamezen študent namreč mora za (nadaljnji) vpis izpolniti določene pogoje. Tako naziranje ima podlago tudi v več drugih določbah ZVis4, iz katerih izhaja, da poleg prvega vpisa (na podlagi le-tega se tudi vzpostavi evidenca vpisanih študentov) študent za nadaljevanje študija potrebuje tudi posamezne vpise v nadaljnje letnike za posamezna študijska leta (torej ne zadošča zgolj vpis v evidenco vpisanih študentov). Tako da s sklicevanjem na 81. člen ZVis tožnica ne more doseči presoje sodišča, da je ostala vpisana do dokončanja študija 4. 12. 2017, ob tem ko evidenca eVŠ izkazuje njen zadnji vpis v študijskem leto 2016/2017. 12. Poleg tega se vpisi na študij na javno veljavnem visokošolskem zavodu v Republiki Sloveniji izkazujejo s potrdilom o vpisu, ki je javna listina.5 Potrdila o vpisu tožnica v prijavnici (niti kasneje) ni predložila, čeprav je Javni razpis to zahteval. Po prvem odstavku 7. točke Javnega razpisa so morali namreč vlagatelji svoji prijavnici med drugim priložiti tudi potrdilo o vpisu na dodiplomski, magistrski ali doktorski študij na visokošolskem zavodu v Republiki Sloveniji. Da tožnica v študijskem letu 2017/2018 ni bila vpisana na noben visokošolski zavod v Republiki Sloveniji, je prvostopenjski organ na podlagi poizvedbe ugotovil z vpogledom v evidenco študentov eVŠ Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Sodišče tako na podlagi podatkov iz uradne evidence ter ob odsotnosti tožničinih dokazil (potrdila o vpisu) presoja, da je bila ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja s strani prvostopenjskega organa pravilna. Tožnica celoten čas trajanja obiska ni bila vpisana na doktorski študij ..., saj od 1. 10. 2017 ni bila več vpisana na doktorski študij na omenjeni fakulteti niti na drugem javno veljavnem visokošolskem zavodu v Republiki Sloveniji. Iz tega razloga je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno – zaradi neizpolnjevanja razpisnega pogoja – zavrnil tožničino vlogo.

13. Nadalje so neutemeljene tudi tožbene navedbe v delu, da ima izpodbijana odločba pomanjkljivosti, zaradi katere se je ne da preizkusiti, saj naj se iz nje ne bi dalo razbrati, kakšne pogoje bi tožnica morala izpolnjevati - ali bi morala biti vpisana na javno veljaven visokošolski zavod ali pa imeti tudi status študenta, ob tem ko Javni razpis statusa študenta niti ni zahteval. Zahteva Javnega razpisa je bila, da je vlagatelj celoten čas trajanja obiska v tujini vpisan na dodiplomski, magistrski ali doktorski študij na javno veljavnem visokošolskem zavodu v Republiki Sloveniji (6. točka, druga alineja). Če bi bil za tožnico zahtevani vpis ugotovljen (če bi ga izkazala s potrdilom, kakor bi ga po točki 7.2. Javnega razpisa morala, ali če bi ga ugotovil organ z vpogledom v evidenco eVŠ), bi - zaradi povezanosti institutov - izkazovala tudi status študenta. Po 70. členu ZVis namreč status študenta preneha med študijem, če se študent ne vpiše v naslednji letnik oziroma semester (ob sklepanju z arg. a contrario: če se študent vpiše v višji letnik ali semester, mu status študenta ne preneha) oziroma v primeru zaključevanja podiplomskega študija tretje stopnje status študenta preneha, če študent ne zaključi študija v ustreznem, s statutom predpisanem roku (po 98. členu Statuta ... v takem primeru status študenta preneha, če študent ne zaključi podiplomskega študija tretje stopnje v 12 mesecih po zaključku zadnjega semestra). Glede na to tožnici dodatna argumentacija odločitve, da ne izpolnjuje razpisnega pogoja po drugi alineji 6. točke Javnega razpisa tudi iz razloga, ker v relevantnem obdobju ni imela statusa študenta, in ki je po presoji sodišča pravilna, ni v škodo, niti zaradi nje obrazložitev odločitve ni nejasna, nerazumljiva ali nelogična, tako da bi zaradi nje odločbe ne bilo mogoče preizkusiti.

14. Glede na povedano v predhodni točki tožnica neutemeljeno ugovarja tudi, da je bila z določbami Javnega razpisa v točki 2, v kateri je navedeno, da za štipendiranje doktorskih študentov veljajo Splošni pogoji poslovanja Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije (v nadaljevanju SPP), in ne Zakon o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip-1), na katerega pa se je skliceval drugostopenjski organ, zavedena. Po 46. členu SPP se namreč štipendija dodeli za študijski obisk, ki ga izobraževalna ustanova, na kateri je štipendist v Republiki Sloveniji vpisan, vrednoti kot del izobraževalnega programa. Po 11. členu ZŠtip-1 pa so upravičenci do štipendije upravičene osebe s statusom (med drugim) študenta. Vendar, kot že povedano, bi tožnica, če bi izpolnjevala razpisni pogoj vpisa na javno veljaven visokošolski zavod, v vsakem primeru izpolnjevala tudi pogoj statusa študenta. Zato so neutemeljene njene navedbe in z njimi drugačne presoje sodišča ne more doseči, da bi ob vedenju, da se zahteva tudi status študenta po ZŠtip-1, študijski obisk načrtovala tako, da bi bil zaključen do 30. 9. 2017, to je v času študijskega leta 2016/2017. 15. Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, tj. da tožnica ni dokazala – za relevantno obdobje - vpisa na javno veljaven visokošolski zavod, med tožnico in toženko ni bilo sporno. Tožnica je sicer zatrjevala nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, vendar ob drugačni razlagi pozitivno pravnih določb, ki pa je sodišče ne sprejema ter ji ni pritrdilo. V dokazne namene pa se je sklicevala na listine upravnega spisa, ki jih sodišče v vsakem primeru vpogleda v okviru preizkusa zakonitosti izpodbijanega akta. Kolikor je predlagala kot dokaz vpogled v diplomo o pridobljeni doktorski izobrazbi, gre za nepotreben dokaz, saj je dejstvo tožničinega zaključka študija na dan 4. 12. 2017 nesporno. Dokaz z zaslišanjem tožnice (po potrebi) pa je nesubstanciran. Glede na to je sodišče predlagane dokazne predloge zavrnilo.

17. Stroškovni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tako E. Kerševan v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 21. 2 Študijsko leto po prvem odstavku 37. člena ZVis traja od 1. oktobra do 30. septembra. 3 Ta med drugim določa, da se podatki v evidenci vpisanih študentov za študente začnejo obdelovati z dnem vpisa v študijski program, prenehajo pa se obdelovati z dnem izpisa oziroma z dnem dokončanja študija. 4 Npr. sedma alineja prvega odstavka 70. člena, 7. točka petega odstavka 81. člena in 15. ter 19. točka prvega odstavka 81.e člena. 5 Iz 84. člena Statuta Fakultete za... in drugega odstavka 2. člena Pravilnika o izdaji diplom in potrdil o izobraževanju izhaja, da potrdila o vpisu izdaja glede na svoje evidence tudi navedeni visokošolski zavod.