Jedro

Tožeča stranka je zavezanec za plačilo takse. Njena taksna obveznost oziroma višina taksne obveznosti pa se, določi v skladu s taksno tarifo. Ta v poglavju 6. Postopek v upravnem sporu izrecno določa, da se za postopek v upravnem sporu na splošno za tožbo v skladu s tarifno številko 6111 odmeri taksa v višini 148,00 EUR. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje gre za fiksen znesek, ki ni določen v razponu in s tem odvisen od vrednosti predmeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 34.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 1. 4. 2016, s katerim je bila tožeči stranki odmerjena sodna taksa za tožbo po tarifni številki 6111 v znesku 148,00 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče med drugim navedlo, da ZST-1 v

6. poglavju Taksne tarife ureja odmero sodne takse za postopek v upravnem sporu, pri čemer so vse takse tega poglavja določene v fiksnem znesku, kar pomeni, da je višina sodne takse določena neposredno pri posamezni tarifni številki. Vrednost spornega predmeta na višino sodne takse v teh primerih ne vpliva, saj sodna taksa pri posamezni tarifni številki ni določena v količniku (razponu), ko bi bilo treba v postopku šele ugotoviti njeno višino (torej glede na vrednost spornega predmeta). Za vsako tožbo v upravnem sporu se po navedeni tarifni številki plača sodna taksa v fiksnem znesku 148,00 EUR.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit. Sklicuje se na 3., 5. in 19. člen ZST-1 ter na 39. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki med drugim določa, da se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek) in zaključuje, da je bila sodna taksa napačno odmerjena. Sodišče se v izpodbijanem sklepu tudi ni opredelilo do vseh navedb in s tem tožeči stranki onemogočilo pravno varstvo, s čimer je kršilo ustavne pravice (22. člen Ustave RS). Prav tako sodišče ni odločilo o njenem predlogu glede odmere stroškov ugovornega postopka. Upoštevaje določbe ZPP je namreč dolžno odločiti o povrnitvi stroškov in o tem izdati ustrezen sklep oziroma odločiti v sklepu o odločitvi glede glavne stvari tudi o stroških, ki jih je zahtevala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZST-1 mora takse, predpisane s tem zakonom, plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Taksna obveznost v skladu s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastane za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe. Glede ugotovitve vrednosti spornega predmeta pa 19. člen ZST-1 določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv oziroma od vrednosti določene po tem zakonu. Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače. 6. Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za delo, št. 06142-29/2015 z dne 25. 9. 2015, s katero ji je bilo kot delodajalcu prepovedano opravljanje delovnega procesa in uporabe sredstev za delo v proizvodnih prostorih na lokaciji Tovarniška cesta 6A, Ajdovščina, dokler bo delovni proces izvajala tako, da bodo v njenem delovnem procesu opravljali delo posredovani delavci pogodbenega izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in sicer dokler izvajalec ne bo imel ustreznega dovoljenja in se vpisal v register ali evidenco in tako zagotovil spoštovanje določb Zakona o urejanju trga dela.

7. Tožeča stranka je torej v skladu z zgoraj povzetimi zakonskimi določbami zavezanec za plačilo takse. Njena taksna obveznost oziroma višina taksne obveznosti pa se, kot je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, določi v skladu s taksno tarifo. Ta v poglavju 6. Postopek v upravnem sporu izrecno določa, da se za postopek v upravnem sporu na splošno za tožbo v skladu s tarifno številko 6111 odmeri taksa v višini 148,00 EUR. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje gre za fiksen znesek, ki ni določen v razponu in s tem odvisen od vrednosti predmeta. Ob tem pa v obravnavani zadevi glede na odločbo, ki jo tožeča stranka v upravnem sporu s tožbo izpodbija, niti ne gre za spor, v katerem bi bilo mogoče določiti vrednost spora. Po presoji Vrhovnega sodišča se zato tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na 39. člen ZPP, na katerega sicer generalno napotuje 19. člen ZST-1, vendar ta v drugem odstavku izrecno določa, da se smiselno uporabljajo določbe ZPP za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta le, če ni v tem zakonu določeno drugače. Kot je bilo že poudarjeno, pa je v tarifnem delu zakona za upravni spor izrecno določena v tarifni številki 6111 taksa za tožbo v fiksnem znesku 148,00 EUR.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev tudi pravilno, dovolj jasno in natančno obrazložilo ter ustrezno odgovorilo na ugovore tožeče stranke, zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da se sodišče ni opredelilo do vseh tožbenih navedb ter posledično sklicevanje na kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

9. Sodišče res ni odločilo o stroških ugovora, ki jih je priglasila tožeča stranka, vendar to na pravilnost in zakonitost tega sklepa ne vpliva. Tožeča stranka lahko od sodišča prve stopnje zahteva izdajo dopolnilnega sklepa, v katerem bo sodišče odločilo tudi o stroških ugovornega postopka.

10. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.