Jedro

Tožeča stranka je postavila jasen in razumljiv zahtevek na vrnitev njenih dovolj individualiziranih stvari, ki jih ima v posesti tožena stranka, ko je zahtevala, da ji je le-ta dolžna vrniti 3000 komadov plastičnih ekscentrov z ohišjem in 15 komadov valjev, namenjenih za izdelavo železnega U – profila 25 x 15 x 0,5 mm.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v višini 84,27 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da „je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki 3000 komadov plastičnih ekscentrov z ohišjem in 15 komadov valjev, namenjenih za izdelavo železnega U – profila 25 x 15 x 0,5 mm, v roku 15 dni pod izvršbo.“

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči prve in druge stopnje nista uporabili drugega odstavka 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), zaradi česar sta tudi zmotno uporabili pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. in 214. člen ZPP). Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi pridobitve stališča o pravilni uporabi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Trdi, da mora lastnik, ki po prvem odstavku 92. člena zahteva vrnitev individualno določene stvari, po drugem odstavku 92. člena SPZ dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Po mnenju vrhovnega državnega tožilstva pa tožeča stranka ni dokazala, da je lastnica stvari, katerih vrnitev zahteva, niti da se njene (individualno določene) stvari nahajajo prav pri toženi stranki. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obema strankama. Tožeča stranka je odgovorila, da z njo ne soglaša, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta povsem pravilno ugotovili, da je tožeča stranka postavila jasen in razumljiv zahtevek na vrnitev stvari. Jasno je navedla, da so pri toženi stranki ostale njene stvari, in za dokazovanje teh dejstev tudi predlagala dokaze. Glede na to, da tožena stranka nobeni od teh trditev ni konkretno oporekala, ampak je trdila, da „ga ne razume, da je nepopoln in nerazumljiv ter zato nesklepčen“, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ne da bi izvedlo dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka. S tem ni neutemeljeno prevalilo dokaznega bremena na toženo stranko, saj je tožeča stranka svoje dokazno breme izpolnila, tožena stranka pa je bila tista, ki se trditvam in dokazom tožeče stranke ni uprla s konkretnimi nasprotnimi trditvami in dokazi. Pri tem Vrhovno sodišče stoji na stališču, da so bile stvari, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka, dovolj individualizirane.

7. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija dokazno oceno sodišča prve in posredno s tem tudi druge stopnje, to ne more biti utemeljen razlog za izpodbijanje pravnomočne sodbe (drugi odstavek 387. člena ZPP).

8. Neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi določbe 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP.

9. Izrek o povrnitvi stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Vrhovno sodišče je stroške, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti in materialne stroške z davkom na dodano vrednost, odmerilo po najnižji vrednosti spornega predmeta, ker tožeča stranka vrednosti ni opredelila in s tem ni dala podlage za odmero višje nagrade. Zahtevane nagrade za konferenco s stranko ni priznalo, ker je obsežena že v nagradi za sestavo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.