Jedro

Če tožnik že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper izbrisano družbo, nova tožba proti aktivnemu družbeniku ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga. Tako je ravnalo, ker tožeča stranka že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Ta je bil izdan v postopku proti izbrisani gospodarski družbi M. G. d.o.o., katere aktivni družbenik je bil toženec. Ta za dolgove družbe odgovarja na podlagi samega zakona.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba se sicer strinja, da je zoper toženca mogoče voditi izvršbo na podlagi 24. člena ZIZ (1). Vendar pa dodaja, da bi morala v izvršilnem postopku upnica navesti tudi sredstvo ali predmet izvršbe. Ker je toženec državljan Republike Hrvaške, ne razpolaga s potrebnimi podatki, da bi to lahko storila. Po določilih ZIZ, podatke, ki omogočajo določitev sredstva ali predmeta izvršbe, pridobi sodišče. Vendar pa to velja le v primerih, ko gre za pravne naslednike, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Upnica tako ne more navesti sredstva ali predmeta izvršbe, kar pomeni, da bo predlog za nadaljevanje izvršbe zoper pravnega naslednika izbrisane družbe zavržen. Meni, da je vložitev tožbe s predlogom za izdajo plačilnega naloga edina možnost, da tožeča stranka doseže poplačilo svoje denarne terjatve zoper dolžnika, ki se nahaja v tujini in nima premoženja v Republiki Sloveniji.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja dajatveni zahtevek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka že razpolaga z izvršilnim naslovom identične vsebine zoper izbrisano družbo. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, zakaj je dolg, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, na podlagi samega zakona prešel na toženca. Podan je torej položaj, ko je o zahtevku, ki ga uveljavlja tožeča stranka, že bilo pravnomočno odločeno. Podana je torej negativna procesna predpostavka, ki narekuje zavrženje tožbe.

Pritožba navedenim dejstvom ne nasprotuje, marveč se upira le pravni posledici – torej zavrženju tožbe. Pri tem bi bila ob jasni določbi 274. člena ZPP (2) lahko uspešna le, če bi navedla dejstva, ki bi utemeljevala uporabo argumenta teleološke redukcije. Takšnih dejstev pritožnica ni navedla. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da si takšnih dejstev, ki bi prebijala institut res iudicata, v resnici tudi ni mogoče zamisliti. Pritožnica navaja predvsem to, da ima težave z uveljavitvijo svoje terjatve, ker ne more priti do podatkov, ki bi ji omogočili ustrezno oblikovanje izvršilnega predloga. Pritožbeno sodišče ji na to odgovarja, da vložitev tožbe z identičnim zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno, sploh ni primerno sredstvo za rešitev njenih sicer realnih pravnih težav z uveljavitvijo terjatve. Z dajatvenim izvršilnim naslovom tožnica namreč že razpolaga. Še dodaten (identičen) izvršilni naslov, le da bi se tokrat glasil na toženca, ki pa že po zakonu odgovarja za obveznost po prvotnem izvršilnem naslovu (in je zoper njega mogoče neposredno voditi izvršbo), ji v poizvedovalne namene ne more prav nič koristiti. V svetu normativnega se namreč s ponovno odločitvijo o isti stvari ne bi prav nič spremenilo. Njen položaj bi bil torej tudi v primeru uspeha v tej pravdi, enak, kot je sedaj.

Pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 2. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).