Jedro

Valorizacija zavarovalne vsote in delnih plačil na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje omogoča primerljivost in pomeni uporabo enakih kriterijev za obe pravdni stranki.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnika sta se dne 14.4.1986 kot pešca poškodovala v prometni nesreči, ki sta jo povzročila dva zavarovanca tožene stranke. Sodišče je prvotožnici odmerilo kot pravično odškodnino za več oblik nepremoženjske škode ves zahtevani znesek 6,000.000,00 SIT, od katerega je odštelo 1,190.324,40 SIT zaradi invalidnine, ki jo prvotožnica že prejema in jo bo tudi v bodoče prejemala, odštelo pa je tudi znesek 937.334,20 SIT, kolikor znaša valorizirana vrednost treh akontacij, ki jih je prvotožnica v letih 1987 in 1988 prejela od tožene stranke. Tako je toženi stranki naložilo, da plača tej tožnici za nepremoženjsko škodo razliko v višini 3,872.341,40 SIT. Od zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo v višini 65.000,00 SIT za uničeno krilo, škornje in očala je tožnici prisodilo 40.000,00 SIT, prisodilo ji je vso zahtevano povrnitev izgube osebnega dohodka za obdobje od aprila 1986 do konca leta 1993 v znesku 739.103,83 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti in tudi povrnitev vseh stroškov v zvezi z zdravljenjem, nabavo bergel, prevozi v letih 1987 in 1988 ter stroške v zvezi z zdraviliščem v skupni višini 169,68 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.4.1986 dalje. Tožnica je zaradi osem letnega izpada pridelka na vrtu in njivi zahtevala plačilo 270.200,00 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih, vendar že od leta 1986 določenih datumov. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre tožnici le polovica odškodnine iz tega naslova in ji glede na cene v času podaje izvedeniškega mnenja prisodilo znesek 361.196,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Prvo tožnica ni več mogla nuditi pogodbeno dogovorjene pomoči svojemu tastu, vrednost najete pomoči od aprila 1986 do konca leta 1988 pa gre po mnenju sodišča prve stopnje tej tožnici le v višini polovice stroškov, zato ji je prisodilo znesek 907,50 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti. Vrednost sami prvotožnici potrebne tuje nege in pomoči v obdobju od aprila 1986 do konca leta 1993 znaša 124.839,35 SIT. Tako je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da plača prvotožnici 5,138.561,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Pri odločanju o drugotožnikovem odškodninskem zahtevku je sodišče prve stopnje najprej ocenilo, da ima odrečna izjava z dne 21.7.1987 pravno naravo izvensodne poravnave, vendar pa je pri tem tožniku prišlo do takoimenovane nove škode, zaradi katere mu je sodišče prve stopnje prisodilo vseh zahtevanih 500.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 3,500.000,00 SIT odškodnine 1,500.000,00 in presežni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi vso zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njegove žene v višini 1,500.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in drugotožniku prisojeno odškodnino 2,500.000,00 SIT znižalo na 2,300.000,00 SIT, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine za strah za 200.000,00 SIT prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je bilo odločeno o znižanju odškodnine za 1,190.324,40 SIT zaradi invalidnine, o odškodnini za izpad pridelka na vrtu in njivi v višini 361.196,00 SIT in o pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev zavrnilnega dela te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka izpodbija valorizacijo v letih 1987 in 1988 izvršenih delnih plačil, ker ni nobenega veljavnega predpisa za tako valorizacijo. Delna plačila je skladno s 195. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) odšteti le v nominalnih zneskih, saj gre za čiste denarne terjatve. Revizija se ne strinja z ugotovitvijo obeh sodišč, da so tožnici pri delu na njivi in vrtu pomagali tudi drugi in da ji zato iz tega naslova gre le polovica zahtevane odškodnine. Podobno velja tudi glede povračila škode za najeto pomoč tožničinemu tastu. Že po pogodbi je šlo za skupno obveznost obeh tožnikov in tudi stroški za najeto tujo pomoč so šli iz skupnega premoženja zakoncev. Zato mora sodišče priznati celotno odškodnino, čeprav je to odškodnino v svoj zahtevek zajela le prvotožnica. Zahtevana odškodnina za tujo pomoč sami prvotožnici pri njenih osebnih in gospodinjskih opravilih je v celoti utemeljena. Obe sodišči sta zmotno izhajali iz dodatka za pomoč in nego, ker sta prezrli, da gre tudi za pomoč pri vsakodnevnih gospodinjskih in hišnih opravilih. Dodatek za tujo pomoč in nego je določen v zavarovalnih in ne v odškodninskih predpisih. Če pa je že sodišče uporabilo to merilo, bi moralo prvotožnici prisoditi vsaj 50% in ne samo 30% polnega dodatka. V nadaljevanju revizija izpodbija ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je šlo pri drugotožnikovi odrečni izjavi z dne 21.7.1987 za izvensodno poravnavo, zatrjuje prenizko prisojo odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter zavrnitev celotnih odškodninskih zahtevkov za duševne bolečine zaradi skaženosti in duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti žene.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti opisno ni opredelila. Takega posplošenega očitka procesnih kršitev revizijsko sodišče ne more obravnavati. Zato je v skladu s 386. členom ZPP opravilo le uradni preizkus in ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Pravno zmotno je stališče revizije, ki se zavzema za nominalno upoštevanje delnih plačil odškodnine, plačanih 8 oziroma 7 let pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem se revizija zmotno sklicuje na 195. člen ZOR, ki govori o povrnitvi premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. Predvsem izhodišče v tej pravdni zadevi niso sama delna plačila, ki jih revizija opredeljuje kot čiste denarne "terjatve", temveč odškodninska terjatev. Ta se lahko nanaša na premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, pri čemer je prvotožnica zahtevala povrnitev obeh vrst škode. Vendar iz korespondence obeh pravdnih strank pred pravdo in njunih trditev v pravdi izhaja, da je tožnica v letih 1987 in 1988 zahtevala in dobila tri akontacije za povrnitev nepremoženjske škode. Taka odškodninska terjatev pa ni čista denarna terjatev. Zato je revizijsko stališče o nominalnem odštevanju prejetih zneskov pravno zgrešeno. Poleg tega je tožnica zahtevala plačilo odškodnine iz valorizirane zavarovalne vsote, ne pristaja pa na valorizacijo delnih plačil iz te vsote. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi se pri dveh zavarovalnih vsotah upošteval skupni znesek (glede na indeks rasti cen na drobno v času izdaje sodbe prve stopnje - v decembru 1995) 8,958.966,00 SIT, od njega pa bi se odštela delna plačila v letih 1987 in 1988 le v nominalnih zneskih skupaj 438,75 SIT.

Nevalorizacija delnih plačil bi tako pomenila, da sodišče v istem razmerju za eno stranko uporabi eno merilo, za drugo pa drugo. To bi res pripeljalo do okoriščenja na eni strani in do prikrajšanja na drugi strani, kot utemeljeno opozarja pritožbeno sodišče. Valorizacija zavarovalne vsote in delnih plačil na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje omogoča primerljivost in pomeni uporabo enakih kriterijev za obe pravdni stranki.

Tistih obsežnejših revizijskih navedb, ki izražajo nestrinjanje s stališči obeh nižjih sodišč glede odškodnine zaradi izpadlega pridelka na vrtu in njivi, revizijsko sodišče ni moglo obravnavati, ker je bila v tem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in o tem delu tožbenega zahtevka torej še ni pravnomočno odločeno.

Tožeča stranka je šele v pritožbi zatrjevala, da so bila za najeto pomoč tastu, ki sta jo prej pogodbeno nudila oba tožnika, porabljena sredstva iz njunega skupnega premoženja. Kljub pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, da taka opredelitev predstavlja na pritožbeni stopnji nedovoljen poskus spremembe tožbe, revizija pri tem stališču vztraja. Pri tem prezre, da je prvotožnica v tožbeni podlagi zatrjevala, da je ta škoda nastala njej, zlasti pa prezre, da je prvotožnica sama izpovedala, da je tisti del pomoči, ki ga je pred škodnim dogodkom nudila sama tastu, potem prevzela moževa sestra, medtem ko je mož, ki je pred nesrečo tudi skrbel za svojega očeta, nudil to pomoč tudi po nesreči. Na tako dejansko podlago, ki sta jo upoštevali obe nižji sodišči, je glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče. Zato so neupoštevne revizijske trditve o porabljenih sredstvih iz skupnega premoženja obeh tožnikov. Prvotožnica torej lahko zahteva le povrnitev vrednosti izostale pomoči v ugotovljenem dejanskem obsegu in ne več.

Prvotožnica neutemeljeno izpodbija odločitev obeh nižjih sodišč glede vrednosti njej potrebne tuje pomoči. Iz obširnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, izhaja obseg prvotožnici potrebne pomoči, ki pa ni tolikšen, da bi prvotožnica uspela s svojim zahtevkom za pridobitev dodatka za tujo pomoč in postrežbo po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju. Prvotožnica potrebuje pomoč pri vstopanju in izstopanju iz kopalne kadi, pri obuvanju in sezuvanju, občasno zaradi počasnosti in nerodnosti pa tudi pri oblačenju. Zakaj naj bi bil dodatek za tujo pomoč in postrežbo neprimerno merilo ali izhodišče za odmero odškodnine iz tega naslova, revizija ne pojasni in tudi ne pove, katero bi bilo bolj primerno. Glede na dejansko podlago tega dela tožbenega zahtevka je zato šteti, da meri na bruto plačo negovalke, vendar je to merilo s pravilnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Prvotožnica lahko večino osnovnih življenjskih opravil izvede sama, kar izhaja tako iz ugotovitev izvedenca kot njene lastne izpovedi. Zato ni nobene podlage za zvišanje odškodnine iz tega naslova s 30% na 50% vrednosti polnega dodatka za tujo nego in pomoč. Tudi pri tej obliki škode je prvotožnica šele v pritožbenem postopku začela zatrjevati, da ta škoda zajema tudi pomoč pri gospodinjskih in hišnih opravilih, zaradi česar sodišče prve stopnje o tem niti ni moglo izvajati dokazov. Kljub temu ni odveč opozorilo na razloge sodbe prve stopnje, da prvotožnica kuha sama, hrano pa ji prinašajo drugi. Večjega obsega potrebne pomoči, kot je bil ugotovljen v postopku pred nižjima sodiščema, prvotožnica v revizijskem postopku iz že pojasnjenih razlogov ne more uveljavljati.

Tožeča stranka je z dopisom na redni št. 173 spisa sporočila, da je tožnik umrl, da pa tožnica kot njegova zakonita dedinja vstopa tudi v njegovo pravdo. Vse, kar revizija uveljavlja pri izpodbijanju odločitve pritožbenega sodišča glede tega tožnika, meri na zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker pa po izrečni določbi prvega odstavka 204. člena ZOR terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pismenim sporazumom, je v tem delu revizija že samo iz tega razloga neutemeljena.

Po vsem obrazloženem v reviziji uveljavljani in uradno upoštevni revizijski razlogi niso podani. Zato je bilo revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno. Zavrnilni del te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev priglašenih revizijskih pravdnih stroškov.