Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izredna odpoved po vsebini nedoločna in nekonkretizirana. Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. Toženka je v izredni odpovedi z dne 28. 9. 2023 (listina A 1) to tudi storila, iz tožnikovih trditev in izpovedi v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi pa je razvidno, da mu je jasno, na kateri historični dogodek se izredna odpoved nanaša ter kaj mu je toženka očitala po vsebini. Sodna presoja utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi je bila torej mogoča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 28. 9. 2023, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (z izjemo odločitve, da toženka krije svoje stroške postopka) vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bili zaključki in razlogi v izpodbijani sodbi protispisni. Sklicuje se na ugotovitev, da je 1. 9. 2023 prišel na delo k toženki, torej ni bil neupravičeno odsoten z dela. Navaja, da toženka 1. 9. 2023 med ali po sestanku ni ugotavljala njegove alkoholiziranosti niti ni imela internih pravil ali protokola, na kakšen način in kdo lahko ugotavlja alkoholiziranost zaposlenih. Trdi, da ne obstaja noben materialni dokaz, da je bil tega dne alkoholiziran na delovnem mestu. Nasprotuje ugotovitvi, da je bil delovni proces zaradi njegovih ravnanj pri toženki onemogočen ali oviran; delovni proces je tekel nemoteno, sestanek ob 14. uri je bil izveden v celoti, tožnik ga ni onemogočil, prekinil ali bistveno oviral. Meni, da izpovedi nekdanjih sodelavcev pri toženki niso primerno dokazno sredstvo za dokazovanje njegove alkoholiziranosti navedenega dne. Za dokazano šteje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter da mu je bila kršena pravica do dostojanstva s tem, da je bil na navedenem sestanku pred celotnim delovnim kolektivom javno obtožen. Pove, da je bil spornega dne žalosten, melanholičen in razočaran, ker mu toženka ni omogočila izrabe dne dopusta za praznovanje obletnice, vendar posledična žalost in apatičnost na delovnem mestu ne pomenita kršitve pogodbe o zaposlitvi ali da je bil na delovnem mestu alkoholiziran. Trdi, da na sestanku ni bil do nikogar žaljiv, bil pa je nejevoljen in je negodoval zaradi zavrnitve prošnje za izrabo dopusta, imel je tudi svoje komentarje, kar je v skladu s pravico do svobode vesti in izražanja mnenja, to pa ne predstavlja takšne kršitve pogodbe o zaposlitvi, da bi bila utemeljena izredna odpoved. Meni, da je izredna odpoved vsebinsko nedoločna in nekonkretizirana, brez utemeljenih očitkov kršitev ali razlogov za njeno podajo očitki pa tudi niso dokazani.

3. Pritožba je bila vročena toženi, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo s strani tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. V zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) tožnik ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato tega očitka pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

8. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2023, ki jo je toženka tožniku podala na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) na podlagi očitka, da se je 1. 9. 2023 v alkoholiziranem stanju (s službenim vozilom) udeležil delovnega sestanka, na katerem se je neprimerno in nedostojno obnašal, med njim in tudi v telefonskem pogovoru z nadrejenim ter do sodelavcev je bil žaljiv in verbalno nasilen, poleg tega ni upošteval navodil delodajalca. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik huje kršil svoje temeljne delovne obveznosti in predpise o varnosti in zdravju pri delu (33., 34. in 35. člen ZDR-1 ter 5. in 51. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1).

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izredna odpoved po vsebini nedoločna in nekonkretizirana. Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. Toženka je v izredni odpovedi z dne 28. 9. 2023 (listina A 1) to tudi storila, iz tožnikovih trditev in izpovedi v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi pa je razvidno, da mu je jasno, na kateri historični dogodek se izredna odpoved nanaša ter kaj mu je toženka očitala po vsebini. Sodna presoja utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi je bila torej mogoča.

10. V pritožbi tožnik nasprotuje pravnemu stališču, da lahko delodajalec ugotavlja alkoholiziranost delavca tudi drugače kot z alkotestom ali odvzemom krvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na stališče, da delodajalec lahko alkoholiziranost delavca na delu ugotavlja z vsemi legalnimi sredstvi (če delodajalec nima drugače določeno v internem aktu); v primeru očitne alkoholiziranosti delavca tudi z izpovedmi sodelavcev in nadrejenih delavcev o obnašanju delavca na delu in z drugimi očitnimi znaki alkoholiziranosti, vključno tudi z izjavami delavca samega (prim. odločbo VSRS VIII Ips 251/2012). Tožnikovo zavzemanje, da je alkoholiziranost mogoče dokazovati le z materialnimi dokazi, je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP (prim. odločbo VSRS VIII Ips 233/2015), tako da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo vse izvedene dokaze, med njimi tudi pisne izjave prič oziroma izpovedi prič in strank, zaslišanih na glavni obravnavi. Na podlagi izvedenih dokazov je izdelalo dokazno oceno, s katero se tožnik ne strinja, vendar njegovo nezadovoljstvo z odločitvijo in razlogi zanjo ne more samo po sebi pomeniti, da je nepravilna dokazna presoja, da je bil tožnik na sestanku 1. 9. 2023 pod vplivom alkohola in se je neprimerno vedel. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Sodišče prve stopnje je ob zaslišanju prič dobilo neposreden vtis, ali izpovedujejo verodostojno ali ne, ta vtis pa je primerjalo tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, navedlo ustrezne razloge glede verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedi zaslišanih. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na skladne in prepričljive izpovedi prič A. A., B. B., C. C. in D. D., tožnikovi drugačni izpovedi pa ni sledilo. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki po vsebini izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

11. Tožnik s sklicevanjem na to, da je bil 1. 9. 2023 žalosten oziroma apatičen zaradi razočaranja, ker mu ni bil odobren letni dopust za tisti dan, oziroma da je bil nejevoljen in je imel svoje komentarje, kar naj bi bilo v skladu s pravico do svobode vesti in izražanja njegovega mnenja, ni vzbudil dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo na podlagi izjav in izpovedi številnih prič ter presoji o neprepričljivosti tožnikove izpovedi pred sodiščem prve stopnje.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

-------------------------------

1Robnik I., v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 527 in 528.

Zveza:

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5, 51 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 41, 41/5 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 34, 35, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2

Pridruženi dokumenti:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.