Jedro

Skladno določbam člena 909 ZOR in določbam že navedenih zavarovalnih pogojev razdrtje zavarovalne pogodbe zaradi nenamerne neresnične prijave relevantnih okoliščin ne vodi k popolni izključitvi zavarovalnega jamstva, ampak kvečjemu le k omejitvi tega v sorazmerju z dejansko plačano premijo in tisto, ki bi jo moral zavarovanec plačevati, v kolikor bi vse relevantne okoliščine v zvezi s stanjem zavarovanca resnično prikazal in bi ob sklenitvi zavarovanja tako mogli biti upoštevani vsi morebiti pričakovani riziki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, citirana sodba se v izpodbijanem obsegu, to je v delu zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko M. zavarovalnico d.d. Ljubljana, P. c. 25, in v izreku o pravdnih stroških glede prvotožene stranke (tretji odstavek izreka izpodbijane sodbe) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, drugotožena stranka pa sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, uperjen zoper prvotoženo stranko v smeri naložitve obveznosti prvotoženi stranki, da plača mladoletni tožnici tolarsko protivrednost 17.000 ATS po prodajnem tečaju Ljubljanske banke na dan plačila s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, prav tako pa tudi zoper drugotoženo stranko uperjeni subsidiarni tožbeni zahtevek z enako obveznostjo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžna tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki v znesku 3.037,00 SIT, drugotoženi stranki pa v znesku 55.822,00 SIT.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka, ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s pritožbenim predlogom na ustrezno spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse le glede odločitve o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka tožeče stranke, uperjenega zoper prvotoženo stranko, kar je predmet pritožbenega izpodbijanja.

Pritožbeni odgovor je vložila le drugotožena stranka, ki se smiselno zavzema za neuspeh pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje tako v okviru presoje utemeljenosti tovrstnih pritožbenih trditev, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve na osnovi drugega odstavka člena 365 ZPP, ni našlo procesnih kršitev.

Pritožbeni očitek v smeri zatrjevane nejasnosti in neskladnosti razlogov izpodbijane sodbe ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno argumentiralo tako, da se izpodbijano sodbo da preizkusiti. Pač pa je potrebno priznati uspeh pritožbi v smeri preostalih dveh uveljavljanih pritožbenih razlogov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, glede na dosedaj ugotovljeno dejansko podlago, izpodbijana odločitev ni povsem prepričljiva in ne sloni na trdni dejanski in materialnopravni podlagi.

Sodišče prve stopnje je v dejanskem oziru očitno verjelo prvotoženi stranki, da v času sklenitve zavarovalne pogodbe s tožečo stranko ni vedela za pravo zdravstveno stanje mladoletne tožnice, kar je glede na naravo obravnavanega zavarovalnega razmerja nedvomno pomembna okoliščina. Za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje zadosti trdno podlago v izvedenih dokazih, ki jih je tudi ustrezno ocenilo in v tej smeri pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti takšne prvostopenjske ocene. Razlogi izpodbijane sodbe tudi kažejo, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da gre za "nenamerno neresničnost ali nepopolnost prijave", pravni standard, ki ga obravnava člen 909 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V dejanskem oziru tudi glede na vse ugotovljene okoliščine primera ne more biti dvoma o tem, da tožeča stranka vseh okoliščin v zvezi z zdravstvenim stanjem v odnosu s prvotoženo stranko ni namerno zamolčala. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da bi ob okoliščinah iz člena 909 ZOR smela prvotožena stranka tudi po lastni izbiri zavarovalno pogodbo razdreti, kar je nato tudi storila.

V kolikor je sodišče prve stopnje že štelo, da utemeljeno opre svojo odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko tudi na upravičenost prvotožene stranke, da v smislu člena 909 ZOR zavarovalno pogodbo razdre, pa to še ne pomeni, da tožeča stranka glede na razdrtje pogodbe ne bi bila upravičena do nobenega izplačila v obstoječem zavarovalnem razmerju s prvotoženo stranko dogovorjene odškodnine oziroma zavarovalnine. Četrti odstavek 909. člena ZOR izrecno določa, da če je zavarovalni primer nastal prej, preden je bila ugotovljena neresničnost ali nepopolnost prijave ali pozneje, vendar pred razvezo pogodbe, se odškodnina zmanjša v sorazmerju med stopnjo plačanih premij in stopnjo premij, ki bi morale biti plačane glede na resnično nevarnost. Smiselno enako je to vprašanje urejeno tudi v zavarovalnih pogojih - splošnih pogojih zavarovanja za nezgodno in bolniško dnevnico za otroke. Dejanske okoliščine obravnavanega primera pa kažejo, da je mladoletna tožnica bila v bolnišničnem zdravljenju v času od 20.03.1995 do 24.04.1995, to bolnišnično zdravljenje je predstavljalo zavarovalni primer in je tedaj do nastopa tega prišlo znatno prej, kot je prvotožena stranka naznanila razdrtje pogodbe (22.06.1995). Skladno določbam člena 909 ZOR in določbam že navedenih zavarovalnih pogojev tedaj razdrtje zavarovalne pogodbe zaradi nenamerne neresnične prijave relevantnih okoliščin ne vodi k popolni izključitvi zavarovalnega jamstva, ampak kvečjemu le k omejitvi tega v sorazmerju z dejansko plačano premijo in tisto, ki bi jo moral zavarovanec plačevati, v kolikor bi vse relevantne okoliščine v zvezi s stanjem zavarovanca resnično prikazal in bi ob sklenitvi zavarovanja tako mogli biti upoštevani vsi morebiti pričakovani riziki. Zgolj na tej podlagi tako sodišče prve stopnje ni moglo graditi svoje odločitve o popolni zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper prvotoženo stranko.

Sodišče prve stopnje je očitno sicer, kot to kažejo razlogi izpodbijane sodbe, tovrstno svojo odločitev oprlo tudi na ustrezne določbe že navedenih zavarovalnih pogojev v zvezi s "čakalno dobo". V smislu člena 20 že navedenih in predloženih zavarovalnih pogojev je čakalno dobo razumelo kot obdobje prvih treh mesecev po začetku zavarovanja. Ker je v tem obdobju v danem primeru nastopil zavarovalni primer, je štelo, da dogovorjeno zavarovalno jamstvo prvotožene stranke, ne obstoja tudi iz tega razloga. Prav pa ima pritožba, ko sodišču prve stopnje očita, da je za odločanje v tej smeri prešlo dejansko in pravno podlago, ki jo je v svoji defenzivni vlogi v pravdi ponudila prvotožena stranka. Ta se v svoji trditveni podlagi na "čakalno dobo" ni sklicevala. ko je dokazovala neobstoj vtoževane obveznosti nasproti tožeči stranki. Tak pristop sodišča prve stopnje ni bil pravilen. Osnovno vodilo v pravdnem postopku je gotovo iskanje materialne resnice, vendar pri tem sodišče omejuje tudi razpravno načelo, ki pomeni, da sta le pravdni stranki dolžni priskrbeti trditveno gradivo. Sodišče ne sme vzeti za podlago sodbe dejstva, ki jih stranka ni navedla, razen izjemoma - četrti odstavek člena 7 ZPP. Takšna ureditev ima svoj smisel, saj je edino na tak način zagotovljeno, da bo moglo sodišče pravilno opraviti svojo vlogo materialnopravdnega vodstva. Tudi pravdni stranki je tako dana možnost, da se seznani z vsemi ugovori druge pravdne stranke in nanje tudi odgovori ter ponudi ustrezne dokaze. Navedeni pristop sodišča prve stopnje tako v določeni meri celo pomeni zagrešitev relativne bistvene procesne kršitve, v vsakem primeru pa je povzročil situacijo, da določena dejstva v zvezi s "čakalno dobo" sploh niso bila raziskana in je zaradi tega tudi dejansko stanje v tej smeri ostalo nepopolno.

Pritožba prihaja na dan s trditvijo, da pojem "čakalne dobe" v zavarovalnih pogojih ni jasno definiran, da so zavarovalni pogoji kot del zavarovalne pogodbe tako v tem delu nejasni in bi bilo tako potrebno pravo pogodbeno voljo v tej smeri ugotoviti ob uporabi člena 100 ZOR, v povezavi s členom 99 ZOR. Gre za dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče nadomestiti z odločitvijo na pritožbeni stopnji, zato bo potrebno v ponovljenem postopku pojmu "čakalne dobe" posvetiti več pozornosti tudi v dejanskem oziru in šele nato z večjo zanesljivotjo presoditi, ali bi prvotožena stranka zaradi vpliva "čakalne dobe" bila upravičena odkloniti izplačilo odškodnine mladoletni tožnici.

Zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v nakazanih smereh je pritožbeno sodišče upravičeno napadeno sodbo razveljavilo v izpodbijanem obsegu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370 ZPP).

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe glede glavne stvari zoper prvotoženo stranko je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev glede nje, saj bo šele po ponovnem odločanju znan uspeh pravdnih strank v pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na tretjem odstavku člena 166 ZPP. Glede drugotožene stranke je utemeljena odločitev, da sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Vložila je pritožbeni odgovor, za vložitev katerega ni imela pravega interesa, saj se glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper njo tožeča stranka ne pritožuje. Tudi sicer pa s tem procesnim opravilom ni z ničemer prispevala k razjasnitvi spornega razmerja.

Določbe ZPP in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.