Jedro

Glede dokazovanja z izjavo stranke in zaslišanjem prič (očeta in moža) je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku obrazložilo, da takega dokazovanja revidentka v davčnem postopku ni predlagala, čeprav jo je zastopal kvalificiran pooblaščenec. Obrazložilo je, da zato dokazov, ki jih je stranka prvič navajala v upravnem sporu, kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo. Takšen zaključek je po presoji Vrhovnega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT-0610-1504/10-29-0803-53 z dne 27. 12. 2010, s katero je davčni organ revidentki za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009 odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) od osnove 148.823,38 EUR po povprečni stopnji dohodnine 28,80 % v znesku 42.861,13 EUR in pripadajoče obresti. Tožena stranka je pritožbo zoper izpodbijano odločbo, z odločbo, št. DT-499-21-28/2011 z dne 24. 5. 2012, kot neutemeljeno zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obrazložilo, da je revidentka imela možnost sodelovati v davčnem postopku. Navajala je, da je pridobila premoženje z dohodki moža, ki je opravljal dejavnost v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju Bosna) in oddajal premoženje v najem, vendar ni predložila nobenega dokaza o opravljanju dejavnosti in lastništvu teh nepremičnin. Šele po izdanem davčnem zapisniku je začela navajati, da je vir premoženja tudi darilo očeta ..., pri čemer si pri izjavi prihaja v nasprotje. Neskladna s podatki spisov je izjava, da je revidentkin mož izkazal, da ima v Bosni premoženje. Dokazovanja z izjavo stranke in zaslišanjem prič revidentka v davčnem postopku ni predlagala, čeprav je to možnost po kvalificiranem pooblaščencu imela. Navedba revidentke, da dvomi v pravilnost izračuna obveznosti, je povsem pavšalna.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revidentka revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, a novemu senatu, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. O zadevi je sodišče prve stopnje prvič odločilo s sodbo I U 1088/2012-7 z dne 15. 1. 2013, in sicer je tožbo ravno tako zavrnilo. To sodbo je Vrhovno sodišče v zvezi z revidentkino revizijo s sklepom X Ips 114/2013 z dne 23. 10. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 42.861,13 EUR in torej presega 20.000,00 EUR.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

9. V obravnavani zadevi gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, ki določa, da če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ki je bilo podlaga za odločanje sodišča prve stopnje in upravnih organov, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je davčni organ na podlagi uradnih evidenc in pridobljenih podatkov ugotovil, da so revidentkina sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, s katerim je razpolagala v obdobju po 1. 1. 2005, precej presegala dohodke, ki jih je revidentka kot fizična oseba napovedala v obdobju od leta 2005 do vključno 2009. Davčni organ je ugotovil, da je bila revidentka od leta 2001 do 8. 5. 2009 zaposlena v gospodarski družbi A., d. o. o., ter je od 8. 5. 2008 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, kot prejemnik denarnih nadomestil. Od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009 je napovedala neto dohodke v skupnem znesku 22.658,89 EUR. Njen (sedaj bivši) zakonski partner do 19. 2. 2008 ni imel nobenih dohodkov. V obdobju od 5. 5. 1994 do 4. 2. 1995 je bil prijavljen na Republiškem zavodu kot brezposelna oseba, od 5. 2. 1995 do 19. 2. 2008 ni bil zaposlen, od 20. 2. 2008 pa je zaposlen kot družbenik v pravni osebi B., d. o. o. Do 31. 12. 2009 je napovedal neto dohodke v skupnem znesku 13.670,00 EUR. V inšpeciranem obdobju je davčni organ ugotovil prirast premoženja v višini 36.203,87 EUR in da je revidentka razpolagala oziroma porabila 160.793,04 EUR. Vir premoženja tako niso mogli biti le dohodki, ki jih je revidentka v tem obdobju napovedala. Od osnove 148.823,38 EUR je davčni organ odmeril davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 po povprečni stopnji dohodnine 28,80 % v znesku 42.861,13 EUR s pripadajočimi obrestmi.

11. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča presojalo, ali so bili predlagani dokazni predlogi v zvezi z darilom in oddajanjem premoženja v najem, predvsem za zaslišanje moža ... in očeta ..., pravočasni, substancirani in taki, da jih je treba izvesti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je šlo za nedovoljene tožbene novote in jih kot take ni upoštevalo, ta zaključek pa je stvar revizijske presoje Vrhovnega sodišča v ponovljenem postopku.

12. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 114/2013 z dne 23. 10. 2014 kot neutemeljene zavrnilo revizijske očitke, da bi moral davčni dolg oceniti izvedenec finančne stroke. Pojasnilo je tudi, da ni spora o tem, ali se redno plačuje anuiteta za kredit, temveč o tem, od kod revidentkina sredstva izvirajo. Zato se Vrhovno sodišče v tej sodbi do enakih revizijskih ugovorov, ki niso bili stvar presoje sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, ne opredeljuje in jih zavrača kot neutemeljene.

13. Revidentka v reviziji navaja, da je davčni organ pri presoji dokaznih listin napravil napačni dokazni zaključek; da je neživljenjsko, da bi moral imeti mož o opravljanju dejavnosti v Bosni dokaze; da je prišlo pri navajanju datumov prejema posojila do napake; da davčni organ zmotno meni, da bi morala predložiti dokaze o obstoju darilne pogodbe in prejemu denarja ter menjavo valute; da je nelogična ocena, da je prejet denar potrošila pred letom 2005, in podobno. S temi ugovori želi revidentka izpodbijati dokazno oceno sodišča prve stopnje in torej dejansko stanje, ki, kot izhaja iz 8. točke obrazložitve te sodbe, ni stvar presoje Vrhovnega sodišča. 14. Revidentka v reviziji sodišču prve stopnje ponovno očita, da ni presodilo listin v spisu in da revidentke ter predlaganih prič ni zaslišalo. Prav tako ni opravilo glavne obravnave, obrazložitev izpodbijane sodbe pa je po njenem mnenju kontradiktorna in sodišče prve stopnje ni opravilo skrbne presoje dokazov.

15. Taki revizijski očitki so glede na obrazložitev sodišča prve stopnje neutemeljeni. Vrhovno sodišče je namreč v ponovljenem postopku presodilo, da dokazna ocena sodišča prve stopnje dosega standard skrbnosti in vestnosti, ki se od njega zahteva. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, da je imela revidentka možnost sodelovati v davčnem postopku in da se je ugotovitvenega postopka udeleževala po pooblaščenem odvetniku in pooblaščencu za dajanje izjav. Davčni organ je njo in njenega moža večkrat pozval k prijavi premoženja, podatke in pojasnila pa je podala sukcesivno. Do izdaje zapisnika je kot vir svojega premoženja navajala dohodke moža iz oddajanja v najem ter opravljanja gradbene dejavnosti v Bosni, ne da bi predložila kakršenkoli dokaz o opravljanju dejavnosti in lastništvu nepremičnin. Po tem, ko davčni organ tem navedbam ni sledil, je kot vir premoženja prvič navedla darilo očeta. Pri tem dvakrat navede različna leta prejema darila. Sodišče prve stopnje je zaradi navedenega in ob nesporni odsotnosti kakršnihkoli drugih dokazov o obstoju darilnega razmerja, revidentkine ugovore zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je s podatki spisa neskladna navedba, da je revidentkin mož dokazal, da ima v Bosni premoženje, od katerega prejema najemnino. Navedel je le, da je nepremičnino podedoval, a o dohodkih in premoženju v Bosni ni predložil nobenega dokaza. Šlo je torej za zatrjevana dejstva, ki jih revidentka ni niti dokazovala. Najemna pogodba je bila ocenjena kot nedovoljena pritožbena novota. Pri tem je nepravilno revidentkino naziranje, da so po določilih Obligacijskega zakonika darilne pogodbe med sorodniki prvega dednega reda lahko tudi ustno sklenjene in da zaradi tega o takih poslih ni treba davčnemu organu predložiti nobenih dokazov. Po šestem odstavku 68. člena ZDavP-2 mora namreč zavezanec za davek dokazati, da je davčna osnova nižja. Dokazna sredstva pa po 77. členu ZDavP-2 niso omejena, vendar pa revidentka o zatrjevanih dejstvih ni pravočasno in pravilno predlagala nobenega dokaza.

16. Glede dokazovanja z izjavo stranke in zaslišanjem prič (očeta in moža) je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku obrazložilo, da takega dokazovanja revidentka v davčnem postopku ni predlagala, čeprav jo je zastopal kvalificiran pooblaščenec. Obrazložilo je, da zato dokazov, ki jih je stranka prvič navajala v upravnem sporu, kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo. Takšen zaključek je po presoji Vrhovnega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (enako tudi npr. sodba VS RS X Ips 264/2015 z dne 24. 5. 2016). Revidentka pa v upravnem sporu ni navedla razlogov, zaradi katerih dokazov ni navedla že v času odločanja na prvi stopnji. Dokazni predlog je bil po oceni sodišča tudi nezadostno substanciran, saj revidentka sploh ni povedala, katera dejstva bi s predlaganim zaslišanjem dokazovala. Ob ostalih ugotovitvah po mnenju sodišča prve stopnje niso podani razlogi po drugem odstavku 20. člena ZUS-1. Revidentka pa se je postopka ves čas udeleževala in ni potrebno, da ponovno poda izjavo. V skladu z navedenim Vrhovno sodišče revizijske ugovore glede bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ocenjuje kot neutemeljene.

17. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).