Jedro

Terjatev iz naslova stroškov, ki nastanejo v zvezi z odstranjevanjem odpadkov, je strošek prisilne poravnave in zato potrjena prisilna poravnava na tako terjatev ne more učinkovati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bilo v tč. 1 ugotovljeno, da so v nadaljevanju upravne izvršbe inšpekcijske odločbe po drugih osebah, po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06113-788/2012/61 z dne 26. 2. 2013, ki je potekala od 1. 2. 2017 do 31. 7. 2017 nastali stroški v znesku 411.934,87 EUR. V točki 2 izreka izpodbijanega sklepa pa je bilo tožeči stranki naloženo plačati te stroške v roku 8 dni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je nadaljevanje upravne izvršbe po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 26. 2. 2013 za odstranitev 79.365,5 m3 izrabljenih gum, ki niso prekrite z gramozom oz. zemljino, z zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6 vse k.o. ..., pričelo dne 21. 3. 2016. Izvršbo izvaja A. s.p., ki je bil izbran na podlagi javnega naročila št. JN6951/2015 kot ponudnik, ki je ponudil najnižjo ceno. Navedeni izvajalec je z Inšpektoratom RS za okolje in prostor sklenil pogodbo št. 2554-16-00020 z dne 14. 3. 2016, predmet pogodbe je predvsem prevoz in oddaja v predelavo 48000 ton izrabljenih gum, ki so odložene na predhodno navedenih zemljiščih za ceno 71,00 EUR/t brez DDV, slednji pa znaša 9,5 %. Tožena stranka zahteva povračilo opravljenih storitev za mesece februar, marec, april, maj, junij in julij 2017, pri čemer je za vsak mesec obrazloženo, koliko ton izrabljenih gum je bilo prevzetih, prepeljanih in oddanih v predelavo, koliko znaša cena, navedeno pa je razvidno tudi iz računov, ki jih je izstavil izvajalec del A. s.p. naročniku Inšpektoratu RS za okolje in prostor. Navedena denarna sredstva so bila nakazana na račun izvajalca del in njegovih podizvajalcev vsak mesec od 15. 5. 2017 do 11. 9. 2017. Odločitev je utemeljena na 117. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da vsi stroški, ki nastanejo v zvezi z izvršbo bremenijo zavezanca v inšpekcijskem postopku.

2. Odločitev prvostopnega organa je potrdilo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP). Pritožbeni organ je dodatno ugotovil, da je izvajalec del prvostopnemu organu predložil delovni dnevnik za opravljene storitve, prvostopenjski organ pa je zapisniško ugotovil, da se podatki iz delovnega dnevnika ujemajo s podatki iz evidenčnih listov, Priloge VII in pripadajočih tehtalnih listov. Pritožniku je dodatno pojasnil, da se navedbe o tem, kdo je odgovoren za protipravno stanje kot izhaja iz mnenja Evropske komisije za Republiko Slovenijo iz kršitve št. 2012/4136 z dne 22. 3. 2013, ne nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega postopka ter izpodbijanega sklepa, in kot take v izvršilnem postopku niso dopustne. V zvezi s trditvijo pritožnika, da je sporni znesek na posodobljenem seznamu terjatev z dne 28. 1. 2016 v zadevi opr. št. St ... in s tem predmet poenostavljene prisilne poravnave nad tožečo stranko, pa je pritožbeni organ obrazložil, da se ne izterjuje plačilo odvoza gum, ampak samo dejanje odstranitve, zato to na obseg pritožnikovega premoženja na vpliva. Tudi same izrabljene gume ne morejo biti predmet pritožnikovega premoženja, saj se morajo odstraniti. Iz posodobljenega seznama terjatev iz postopka poenostavljene prisilne poravnave tudi ne izhaja, iz katerega pravnega naslova navedena terjatev (pod zaporedno št. 4) tedaj Ministrstva za kmetijstvo in okolje izvira, oz. ni naveden pravni temelj nastanka terjatve, čeprav bi skladno z 221.b in 221.d členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), moral biti. Podan je dvom, da gre za isto terjatev, saj je znaša višina terjatve, ki naj bi jo imelo do pritožnika ministrstvo, 52.727,02 EUR, med tem ko znašajo stroški odstranitve 5.298,50 ton po izpodbijanem sklepu izrabljenih gum 411.934,87 EUR.

3. Tožeča stranka v tožbi izpodbija takšno odločitev in navaja, da se je prvotno predmetna izvršba v letu 2013, natančneje po sklepu o dovolitvi izvršbe naslovnega organa št. 06113-799/2012/14 z dne 26. 2. 2013 glasila na nedenarno terjatev, in sicer na odstranitev 73.365,5 m3 izrabljenih gum, ki niso prekrite z zemljino iz zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/2 in 841/6, vse k.o. ... Da takšno ravnanje ni krivdno stanje zavezanca, izhaja iz obrazložitve mnenja Evropske komisije za Republiko Slovenijo, št. kršitve 2012/4136. Zato je odgovorna Republika Slovenija, ki je takšno stanje prvotno dovolila. Predmetni sklep tako temelji na nezakonitem dokazu in je v nasprotju s prisilnimi predpisi na ravni evropske zakonodaje. Država sploh ne bi smela izdati dovoljenj zavezancu, sploh ne v vsebini, kot ga je izdala, kar pomeni, da je predmetna izvršba zoper zavezanca le posledica nezakonitosti ravnanja Republike Slovenije. V posledici navedenega je bila vložena tožba pred Okrožno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VII Pg 2888/2014, pri čemer je tožba vložena zaradi kršitve 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Nad tožečo stranko se je tudi dne 28. 1. 2016 začel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču na Ptuju pod opr. št. St ... . Ker gre za postopek izvršbe, in ker je bila nad tožečo stranko potrjena in pravnomočno zaključena poenostavljena prisilna poravnava, le-ta učinkuje na terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev. Izvršilni postopek bi moral biti v skladu s 132. členom ZFPPIPP v zvezi z 212.b členom ZFPPIPP prekinjen, česar pa tožena stranka ni storila, saj že samo dejstvo, da je terjatev tožene stranke v seznamu pomeni, da lahko vpliva na obseg premoženja tožeče stranke, ki je bila v trenutku nadaljevanja predmetne izvršbe insolventna. Izrabljene gume predstavljajo potencial in ekonomsko vrednost, iz katerega bi lahko tožeča stranka ustvarila dobiček, ki ga ni mogla, saj je bilo za lokacijo gradbeno dovoljenje odpravljeno s strani Vlade RS, in to zaradi popolnoma drugih razlogov, kot so navedeni v predmetni inšpekcijski odločbi, ki je podlaga za izvršbo. Pritožbeni organ je svojo odločitev tudi napačno oprl na sklep II X 215/2011, saj le-ta v obravnavani zadevi ni uporabljiv. Slednji se namreč nanaša na postopek osebnega stečaja. Tožena stranka tako neutemeljeno postopa v postopku, ko ravna, kot da predmetna terjatev ni zajeta v posodobljenem seznamu terjatev. Namen poenostavljene prisilne poravnave je namreč v tem, da ima dolžnik primeren čas, da sestavi posodobljen seznam, kar narekuje prekinitev vseh izvršilnih postopkov. Če pa je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in je le-ta pravnomočno potrjena, to v skladu z določbami ZFPPIPP pomeni, da preneha upnikova pravica uveljavljati v sodnem postopku terjatev v višjem deležu, kot je določen v potrjeni prisilni poravnavi.

Za presojo utemeljenosti obsega in višine zavezancu naloženih stroškov po izpodbijanih odločbah, pa je izvajalec zgolj izstavil račun, kar ne zadošča, saj bi navedeni stroški morali imeti podlago v pogodbi, sklenjeni z inšpektoratom ali kom drugim. Četudi pa bi se organ skliceval na medsebojno pogodbo (kar se izrecno ne) pa tudi zagotovo ne pove, kakšna je vsebina te pogodbe oz. cenika, na podlagi katerih je bil izstavljen račun. Preizkus zaračunanih stroškov glede obsega zato ni mogoč in višine stroškov ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Med postopkom se je dne 16. 7. 2019 nad tožečo stranko začel stečajni postopek pri Okrožnem sodišču na Ptuju pod opr. št. St ..., zaradi česar je sodišče s sklepom opr. št. II U 30/2018 z dne 5. 9. 2019 postopek prekinilo. Dne 24. 9. 2019 je sodišče postopek nadaljevalo, saj je stečajna upraviteljica tožeče stranke B.B. dne 16. 9. 2019 sodišču sporočila, da prevzema predmetni postopek.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Z izpodbijanim sklepom organa prve stopnje je bilo ugotovljeno, da so v nadaljevanju upravne izvršbe inšpekcijske odločbe nastali stroški v znesku 411.934,87 EUR, kar je dolžan plačati zavezanec, v obravnavani zadevi tožnik. Predhodno je bilo namreč s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06113-799/2012/61 z dne 26. 2. 2013 tožeči stranki naloženo odstraniti 79.365,5 m3 izrabljenih gum, ki niso prekrite z gramozom oz. zemljino z zemljišč parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6 vse k.o. ..., ki predstavlja gramozno jamo. Navedeni sklep je bil izdan v inšpekcijskem postopku zaradi kršitev določb Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Ker tožnik obveznosti iz sklepa o izvršbi ni izpolnil, se je začela izvršba po drugih osebah v skladu z 297. členom ZUP. Slednji v prvem odstavku določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške.

7. Neutemeljena so tožbena zatrjevanja, da bi moral organ prve stopnje izvršilni postopek prekiniti, ker je bila terjatev iz sklepa o izvršbi zavedena pod točko 4 posodobljenega seznama terjatev v postopku poenostavljene prisilne poravnave, ki se je nad tožečo stranko začel pri Okrožnem sodišču na Ptuju pod opr. št. St 363/2016 dne 28. 1. 2016, o čemer se je sodišče prepričalo z vpogledom v spletne strani AJPES-a. V obravnavani zadevi namreč gre za obveznost tožnika kot inšpekcijskega zavezanca na odstranitev odpadkov – izrabljenih gum. Sklep o dovolitvi izvršbe iz leta 2013 je bil izdan na podlagi ZVO-1, ki med drugim določa ukrepe za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona (prvi odstavek 156. člena in prvi odstavek 157. člena ZVO-1). V skladu z 9. členom ZVO-1, v katerem je opredeljeno načelo odgovornosti povzročitelja, je povzročitelj obremenitve odgovoren za odpravo vira čezmernega obremenjevanja okolja in njegovih posledic v skladu s tem zakonom. Drugi odstavek 9. člena ZVO-1 nadalje določa, da je povzročitelj obremenitve odgovoren za preprečevanje in sanacijo okoljske škode v skladu s tem zakonom, tretji odstavek istega člena pa, da je povzročitelj obremenitve odgovoren za obremenitev okolja tudi v primeru stečaja ali likvidacije v skladu z zakonom. ZVO-1 sicer izrecnih določb v zvezi s postopkom prisilne poravnave nima, zato pa tudi ni potrebe, saj v primeru postopka prisilne poravnave pravna oseba ne preneha in je odgovorna v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZVO-1 kot vsaka druga pravna oseba.

8. Odstranjevanje odpadkov po postopku, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju, nalaga tudi Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv v 12. in 13. členu. Kršitev teh (in še nekaterih drugih) določb te direktive in Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. 4. 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih, pa je bila tudi razlog za mnenje Evropske komisije št. 2012/4136 z dne 21. 3. 2013, ki je bilo izdano, ker je bil (do takrat) končni rezultat vseh postopkov zoper povzročitelja obremenitve - tožečo stranko, da nedovoljena obremenitev okolja ni prenehala.

9. Terjatev na odstranitev obrabljenih in zavrženih gum in granulata, kar je bilo tožeči stranki naloženo po določbah ZVO-1 tudi ne predstavlja klasične navadne terjatve do splošne stečajne mase tožeče stranke, nad katero se je dne 16. 7. 2019 pri Okrožnem sodišču na Ptuju pod opr. št. St ... začel stečajni postopek. Gornje stališče potrjujeta določba 226. člena ZFPPIPP, ki določa, da je strošek v zvezi z unovčenjem posebne, prav tako pa tudi splošne stečajne mase1 tudi strošek predpisanega ravnanja z odpadki, ki bremenijo stečajnega dolžnika po predpisih o varstvu okolja (4. točka četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP) in določba 374. člena ZFPPIPP, ki v 1. točki drugega odstavka le-tega določa, da če upniki ali družbeniki ne privolijo v prevzem premoženja ob končanju stečajnega postopka, se onesnažena nepremičnina ali odpadki, če stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, prenesejo na Republiko Slovenijo. Terjatev iz naslova stroškov, ki nastanejo v zvezi z odstranjevanjem odpadkov, je tako strošek prisilne poravnave in zato potrjena prisilna poravnava na tako terjatev ne more učinkovati.

10. Do drugačne razlage narave sporne terjatve iz izpodbijanega sklepa ni mogoče priti niti z nespornim dejstvom, da je bila terjatev tožene stranke v znesku 52.727,02 EUR (iz istega naslova – sklepa o izvršbi iz leta 2013) vnesena na posodobljen seznam dolžnikovih navadnih upnikov na dan 28. 1. 2016, kar uveljavlja tožeča stranka. Sodišče ugotavlja, da je to bila terjatev, ki je nastala do začetka poenostavljene prisilne poravnave in še vedno predstavlja strošek za odpravo onesnaževanja okolja, ki sicer ne bi smela biti uvrščena na ta seznam.2 Vprašanje ali je bila ta terjatev pravilno vnesena v posodobljen seznam terjatev v postopku poenostavljene prisilne poravnave ali ne, pa ni pravnorelevantno v obravnavani zadevi in tudi ne more biti predmet tega upravnega spora. Terjatev, ki je predmet tega upravnega spora so stroški izvršbe po izpodbijanem sklepu z dne 4. 10. 2017 v znesku 411.934,87 EUR. Ti so nastali ob opravljanju izvršbe po drugi osebi (ker tožnik sam ni ravnal po sklepu o izvršbi) od meseca februarja 2017 do meseca julija 2017. Tako ta terjatev do dne začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, to je do dne 28. 1. 2016 še ni nastala, da bi lahko sploh bila predmet poenostavljene prisilne poravnave (tudi če bi šlo za terjatev, na katero bi poenostavljena prisilna poravnava lahko učinkovala). Izpodbijani sklep o stroških izvršbe z dne 4. 10. 2017 je tako bil izdan po pravnomočnosti potrjene poenostavljene prisilne poravnave nad tožečo stranko, ki je bila zaključena s sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. St ... z dne 2. 6. 2016. Zato navedeni stroški v nobenem primeru ne morejo biti predmet oz. ne morejo zapasti pod pogoje poenostavljene prisilne poravnave. Sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi namreč v skladu s četrtim odstavkom 221.b člena in četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP učinkuje le za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev, ne pa tudi za terjatve, ki so nastale po zaključku poenostavljene prisilne poravnave.

11. Do enakih zaključkov pripelje tudi razlaga določbe o pretvorbi nedenarnih terjatev v denarne kot pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave (161. člen ZFPPIPP) v povezavi z definicijo terjatve, opredeljene v 20. členu ZFPPIPP. Slednji določa, da je terjatev pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev, kot nedenarna terjatev pa je opredeljena terjatev upnika od dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne dajatve za izvedbo storitve. Navedeno je treba dopolniti z razlago, da je kot terjatev v smislu ZFPPIPP šteti le tisto terjatev, ki neposredno vpliva na premoženje insolventnega dolžnika in s tem na obseg stečajne mase oziroma smiselno na premoženje dolžnika v postopku prisilne poravnave (tudi poenostavljene). Samo takšna nedenarna terjatev insolventnega dolžnika bi se v skladu s 161. členom ZFPPIPP z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorila v denarno.3 Kot je zgoraj obrazloženo, nedenarna obveznost, ki je bila tožniku naložena s sklepom o izvršbi 26. 2. 2013 (odstranitev 79.365,5 m3 gum iz šestih nepremičnin v k.o. ...) takšne narave nima, in zato v obravnavani zadevi ne gre za terjatev v smislu določb ZFPPIPP, za katero bi potrjena prisilna poravnava učinkovala. 4

12. Sodišče ob tem glede na zatrjevanja tožene stranke iz odgovora na tožbo, da bi moral biti v posodobljenem seznamu terjatev v postopku poenostavljene prisilne poravnave naveden tudi pravni temelj nastanka te terjatve v skladu z 221.b in 221.d členom ZFPPIPP še pojasnjuje, da je bila sprememba četrtega odstavka 221.d člena, ki je določala, da mora posodobljen seznamu terjatev v postopku poenostavljene prisilne poravnave za vsako terjatev poleg ostalih podatkov vključevati tudi pravni temelj nastanka terjatve, vnesena v ZFPPIPP z Zakonom o spremembam in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-G), ki je začel veljati dne 26. 4. 2016 (Uradni list RS, št. 27/2016 z dne 11. 4. 2016). V Noveli ZFPPIPP-G je bilo v tretjem odstavku 32. člena izrecno določeno, da se določba spremenjenega 221.d člena začne uporabljati za postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi tega zakona. Postopek poenostavljene prisilne poravnave se je pričel 28. 1. 2016 s sklepom o začetku in je bil torej uveden pred začetkom veljavnosti Novele ZFPPIPP-G (11. 4. 2016), tako da ta določba za sporni postopek poenostavljene prisilne poravnave še ni prišla v poštev.

13. Ker tako v izpodbijani odločbi ne gre za navadno terjatev v smislu določbe prvega odstavka 20. člena ZFPPIPP, upravni organ tudi pravilno ni prekinil izvršilnega postopka v skladu s prvim odstavkom 132. člena ZFPPIPP. Razen tega pa 3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP izrecno določa, da se izvršba zoper insolventnega dolžnika lahko vodi za izterjavo sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali na podlagi izvršilnih naslovov, izdanih v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Navedbe tožeče stranke v smeri, da bi moral upravni organ izvršbo prekiniti so zato neutemeljene.

14. Za predmetni upravni spor, v katerem sodišče presoja pravilnost in zakonitost sklepa o nadaljevanju izvršbe, opravljene po drugi osebi, pa so tudi nerelevantna zatrjevanja tožeče stranke v zvezi z morebitnim nepravilnim delovanjem države, ki je odpravil gradbeno dovoljenje za sporno lokacijo. Sodišče zato ni izvedlo v tožbi predlaganega dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 2888/2014, v zvezi s katerim tožnica sama zatrjuje, da je zaradi ravnanja države sprožila spor za plačilo odškodnine.

15. Po obrazloženem, ko je bilo med strankama nesporno, da tožnik kot inšpekcijski zavezanec sam ni izpolnil obveznosti odstranitve 79.365,5 m3 izrabljenih gum po sklepu o upravni izvršbi iz leta 2013, je upravni organ pravilno nadaljeval z začeto upravno izvršbo. Opravljena je bila izvršba po drugih osebah, stroške za tako opravljeno izvršbo pa v skladu z 297. členom ZUP nosi zavezanec, to je tožeča stranka.

16. Nadalje sodišče v zvezi z višino odmerjenih stroškov stroškov za opravo del izvajalca tožene stranke pojasnjuje, da ne upravni organi ne sodišče, ne morejo podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsebine vsake posamezne postavke stroškov izvršbe, tudi ne ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe oziroma racionalnost izvedbe posameznih opravil, saj podatki prvostopenjskega upravnega organa za kaj takega ne dajejo nobene podlage, prav tako stroški upravne izvršbe niso posebej urejeni v predpisih. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, v kateri je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.5

17. Sodišče ugotavlja, da sta v izpodbijanem sklepu in pritožbeni odločbi obstoj in višina posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložena na podlagi priloženih računov, delovnega dnevnika, zapisnikov (iz katerih izhaja, da se podatki iz delovnega dnevnika ujemajo s podatki iz evidenčnih listov, Priloge VII in tehtalnih listov) ter s pogodbo št. 2554-16-000020 z dne 14. 3. 2016, v kateri je bila določena cena 71 EUR/tono brez DDV za prevzem, prevoz in oddajo 28.000 t izrabljenih gum. Organ je ceno ugotovil na podlagi sklenjene pogodbe z izvajalcem, količino odpeljanih in predanih v predelavo izrabljenih gum pa na podlagi zapisnikov, ki so bili sestavljeni ob predložitvi delovnega dnevnika izvajalca, in v katerih so bile količine ugotovljene na podlagi predloženega delovnega dnevnika ter podatkov iz evidenčnega lista v Prilogi VII in pripadajočih tehtalnih listov. Zapisniki so bili podpisani s strani uradne osebe - inšpektorja ter se nahajajo v predloženem upravnem spisu, zato sodišče vanje ni dvomilo. Sodišče zato zaključuje, da je organ stroške, tako glede samega obstoja, kot tudi glede količine opravljenih del in njihove višine ustrezno obrazložil. 18. Ob tem so neutemeljena tudi tožbena zatrjevanja, da se organ ni skliceval na pogodbo, sklenjeno med izvajalcem in inšpektoratom, in da iz obrazložitve ne izhaja vsebina te pogodbe. Iz tretjega odstavka obrazložitve prvostopnega izpodbijanega sklepa namreč izhaja nasprotno, in sicer, da je izbrani izvajalec A. s.p. z Inšpektoratom RS za okolje in prostor sklenil pogodbo št. 2554-16-00020 z dne 14. 3. 2016, predmet pogodbe je bil prevoz in oddaja v predelavo 48000 ton izrabljenih gum, ki so odložene na predhodno navedenih zemljiščih, cena pa znaša 71,00 EUR/tono brez DDV.

19. Ker tožeča stranka v tožbi tudi ni konkretno ugovarjala posameznim vrstam stroškov, in ker sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev iz tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 237. člena ZUP, je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

20. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje (da tožnik ni izpolnil obveznosti po sklepu o izvršbi iz leta 2013, da je bila izvršba izvedena po izvajalcu, ki ga je pogodbeno angažirala tožena stranka, da je bila dne 2. 6. 2016 potrjena poenostavljena prisilna poravnava v zadevi opr. št. St ... nad tožečo stranko, in da so toženi stranki z opravo izvršbe nastali stroški, kot izhajajo iz priloženih računov) med strankama ni bilo sporno. Sodišče tudi ni drugače vrednotilo ugotovljenih dejstev, niti ni napravilo drugačnega sklepa o dejanskem stanju,6 saj je vsa zgoraj pravnorelevantna dejstva ob uporabi ustreznih pravnih norm vrednotilo enako, kot sta to storila organa prve in druge stopnje.

21. O stroških postopka tožeče stranke je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1. 1 Tako sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 81/2020 z dne 3. 3. 2020 in Cst 81/2020 z dne 3. 3. 2020. 2 Sicer bi bila tožena stranka kot upnica tista, ki bi po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 219. člena v zvezi z 19 alinejo drugega odstavka 221b. člena ZFPPIPP lahko s tožbo uveljavljala, da je bila poenostavljena prisilna poravnava sprejeta na goljufiv način. 3 Tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 5639/2013 z dne 26. 2. 2014. 4 Tako sodbe Upravnega sodišča RS II U349/2017 z dne 11. 2. 2020, II U 370/2016 z dne 9. 5. 2018 in II U 186/2017 z dne 3. 4. 2019. 5 Tako sodbi Upravnega sodišča RS U 2307/2008 z dne 25. 3. 2010 in II U 186/2017 z dne 3. 4. 2019. 6 Tč. 16 obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.