Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo po tretjem odstavku 44. člena ZPP, ki predvideva korekturno funkcijo sodišča tudi za nedenarni zahtevek. Od vrednosti spornega predmeta je namreč odvisna uporaba pravil o stvarni pristojnosti, pristojnosti do revizije ter drugih postopkovnih pravil. Odločitev, da znaša vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR, je sodišče utemeljilo s tem, da je vrednost premoženja, s katerim je zapustnik razpolagal z oporoko (s tožbo uveljavlja neveljavnost oporoke), zagotovo najmanj 50.000,00 EUR. Tožnik ne pojasni, zakaj merilo, ki ga je za določitev vrednosti spornega predmeta upoštevalo sodišče prve stopnje, ne bi bilo ustrezno, sodišče druge stopnje pa v njegovo pravilnost nima pomislekov. V skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZPP se namreč mora sodišče na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo vrednost spornega predmeta na 50.000,00 EUR in odločilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in da bo po pravnomočnosti sklepa spis odstopljen stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

2.Zoper sklep so se pritožili tožniki iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajajo, da ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve o stvarni nepristojnosti, saj sodišče prve stopnje glede nje ni navedlo odločilnih dejstev. Sklicuje se le na določbo 30. in 32. člena ZPP, ne da bi navedlo, zakaj ocenjuje, da ni pristojno. Odločitev je posledično nepravilna tudi zaradi nepravilne določitve vrednosti predmeta, ki je določen previsoko in pretirano. Sodišče prve stopnje pa tudi ni navedlo, na podlagi česa je prišlo do take ugotovitve. Predmetni spor ni premoženjskopravni, gre za ugotavljanje neveljavnosti listine, ki ima lahko za vsakega udeleženca svojo subjektivno vrednost. Ker gre za zahtevek dednopravne narave in ne premoženjski zahtevek, ni določena obligatorna stvarna pristojnost okrožnega sodišča in je zato odločitev sodišča prve stopnje napačna in nezakonita. Sodišče prve stopnje pa ni niti utemeljilo oziroma ugotavljalo, za kakšne vrste spor gre v predmetni zadevi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje ima zadostne razloge, ki omogočajo pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve. Za stvarno nepristojnost se je izreklo, ker je ocenilo, da je tožnik navedel očitno prenizko vrednost spornega predmeta (10.000,00 EUR). Za oceno, da je vrednost spornega predmeta najmanj 50.000,00 EUR, je navedlo razumljive razloge. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

5.Tožnik ocenjeni vrednosti 50.000,00 EUR nasprotuje le s trditvijo, da sodišče prve stopnje, glede na to, da ne gre za premoženjski spor, ni imelo pooblastila, da po uradni dolžnosti preverja pravilnost v tožbi označene vrednosti spornega predmeta. Tako stališče je pravno zmotno (primerjaj II Ips 705/2004). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je postopalo po tretjem odstavku 44. člena ZPP, ki predvideva korekturno funkcijo sodišča tudi za nedenarni zahtevek (predmetni spor). Od vrednosti spornega predmeta je namreč odvisna uporaba pravil o stvarni pristojnosti, pristojnosti do revizije ter drugih postopkovnih pravil. Sodišče prve stopnje, ki je ocenilo, da je tožnik prenizko ocenil vrednost spornega predmeta, je zato v njegovo oceno upravičeno poseglo.

6.Odločitev, da znaša vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da je vrednost premoženja, s katerim je zapustnik razpolagal z oporoko (s tožbo uveljavlja neveljavnost oporoke), zagotovo najmanj 50.000,00 EUR. S (pavšalno, neobrazloženo) trditvijo, da ima predmetni spor "za vsakega udeleženca svojo subjektivno vrednost", tožnik ne vzbuja dvomov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik ne pojasni, zakaj merilo, ki ga je za določitev vrednosti spornega predmeta upoštevalo sodišče prve stopnje, ne bi bilo ustrezno, sodišče druge stopnje pa v njegovo pravilnost nima pomislekov. V skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZPP se namreč mora sodišče na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti, kar je sodišče prve stopnje storilo.

7.V predmetni zadevi ne gre za spor, ki bi glede na njegovo naravo (ne glede na vrednost spornega predmeta) spadal v pristojnost okrajnega (drugi odstavek 30. člena ZPP) oziroma okrožnega sodišča (drugi odstavek 32. člena ZPP). Pristojnost je zato odvisna od označbe vrednosti spornega predmeta. Ker vrednost spornega predmeta presega 20.000,00 EUR, je za sojenje pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZPP), kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Brez pomena je pritožbeno razlogovanje, da "ni določena obligatorna stvarna pristojnost okrožnega sodišča" in da sodišče "ni utemeljilo oziroma ugotavljalo, za kakšne vrste spor gre v predmetnem primeru".

8.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne po uradni dolžnosti upoštevne procesne in materialne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9.Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato do povrnitve pritožbenih stroškov niso upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

10.V zadevi je na podlagi tretjega odstavka 366.a člena ZPP odločal senat.