Jedro

Tožnik kot oškodovanec je za posledice nezgode izvedel najkasneje 14.6.1988, za tistega, ki je odgovoren za škodo pa najkasneje po osamosvojitvi Republike Slovenije 26.6.1991, zato je do vložitve tožbe 13.4.1995 že potekel triletni subjektivni zastaralni rok.

Ker je tožnik vedel za nastalo škodo najkasneje 14.6.1988, je petletni absolutni zastaralni rok do vložitve tožbe 13.4.1995 že potekel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dvakrat odločalo o zadevi. Prvič je zavrglo tožbo, češ da o tožbenem zahtevku že teče pravda v Beli Cerkvi v ZR Jugoslaviji in da o istem zahtevku ne more teči nova pravda med istima strankama. Sodišče druge stopnje je to odločitev potrdilo, toda Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugodilo tožnikovi reviziji, ker teče spor pred tujim sodiščem in bi bilo treba upoštevati določila Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, poleg tega pa je bilo vprašljivo, če je tožena ista stranka. Zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pri drugem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je bila tožba vložena po preteku subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve. Tožnik se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog iz tretje točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo), torej zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se mu zdi sodba krivična, saj zaradi izjemne "družbene situacije" ni mogel uveljaviti pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel kot slovenski vojak na služenju vojaškega roka v Beli Cerkvi. Ne strinja se z razlago, da je v pritožbi navajal nova dejstva, ker se je šele v pritožbi skliceval na to, da je škoda nastala s kaznivim dejanjem. Pojasnjuje, da je temelj odškodninskega zahtevka navedel že v tožbi, v pritožbi pa je samo komentiral materialni predpis glede zastaralnih rokov. Navaja, da pregon za kaznivo dejanje ogrožanje javnega prometa zastara v petih letih, torej bi odškodninski zahtevek absolutno zastaral šele v desetih letih. Poudarja, da je tožnik utrpel škodo med služenjem vojaškega roka v Republiki Srbiji in da ni pričakoval, da bodo nastale nove države ter je šele po nastanku države Slovenije izvedel, da ne bo mogel uveljavljati škode nasproti JLA bivše SFRJ. Sklicuje se na 8. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL), po katerem se sodni in upravni postopki, ki so se začeli pred organi SFRJ, nadaljujejo pred pristojnimi organi Republike Slovenije. Po njegovem bi moral začeti teči absolutni 5-letni zastaralni rok za tožnika šele, odkar je zvedel, da bo za škodo odgovarjala Republika Slovenija, to je od takrat, ko je zvedel, da Sklad republike za sukcesijo njegovemu zahtevku ne bo ugodil, ali vsaj od nastanka Republike Slovenije 21.6.1991, in ne od nastanka škode.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči 21.3.1985; - za končni izid zdravljenja in vse posledice v zvezi s prometno nesrečo je izvedel najkasneje 14.6.1988 in odtlej ni več "pohajal" k zdravniku ter se njegovo zdravstveno stanje ni spremenilo; - tožbo je vložil 13.4.1995. Na to sta sodišči pravilno uporabili materialnopravno določbo 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki v prvem odstavku določa, da zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Ker je za posledice nezgode izvedel najkasneje 14.6.1988, za tistega, ki je odgovoren za škodo pa najkasneje po osamosvojitvi Republike Slovenije 26.6.1991, je do vložitve tožbe 13.4.1995 že potekel triletni subjektivni zastaralni rok. Ne glede na tožnikovo pričakovanje o nastanku novih držav, mu je moralo biti najkasneje 26.6.1991 jasno, da je nastala nova država in da je ta odgovorna za škodo, ki mu je nastala zato, ker je bil napoten v dotlej skupno vojsko. V Uradnem listu Republike Slovenije, št. 1/91-I je bila 25.6.1991 razglašena Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, v ustavnem zakonu za njeno izvedbo (UZITUL) pa je bilo v prvem odstavku 8. člena v povezavi s 6. členom tega zakona dovolj jasno določeno, da se sodni in upravni postopki, ki so se začeli pred organi SFRJ, nadaljujejo pred pristojnimi organi Republike Slovenije. Pri tem je logično, da so se v Republiki Sloveniji lahko nadaljevali le tisti postopki, ki so potekali v naši državi. To še toliko bolj, ker je bila v naslednjih odstavkih tega člena predvidena omejena možnost izvršitve odločb posamičnih pravnih aktov (torej tudi sodb), ki so jih izdali organi SFRJ, in so bili taki akti razglašeni za pravne akte tuje države.

Tudi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnikov zahtevek absolutno zastaral zaradi poteka petih let, odkar je škoda nastala, je pravilna. Tožnik je vedel za nastalo škodo najkasneje 14.6.1988 in do vložitve tožbe 13.4.1995 je ta rok potekel. Zastaralnega roka iz tretjega odstavka 376. člena ZOR v tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti, ker ni šlo za poslovno odškodninsko obveznost. Tudi zastaralnega roka iz 377. člena ZOR ni mogoče uporabiti, ker je sodišče druge stopnje povsem pravilno odgovorilo na pritožbo, da gre za nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), saj tožnik do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje nikjer ni omenil kaznivega dejanja voznika in tudi v pritožbi ni pojasnil, zakaj tega ne bi mogel navesti pred koncem glavne obravnave, poleg tega pa ni v zvezi s tem predložil nobenega dokaza.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je po 378. členu ZPP zavrnilo.