Jedro

Tožena stranka je dokazala obstoj organizacijskega razloga, to je ukinitev delovnega mesta tožnika (natakarja) in razporeditev njegovega dela na preostale zaposlene pri toženi stranki, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita. Spremenjena organizacija dela, ki jo izvede delodajalec tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, predstavlja utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, niti uporabiti kriterijev, ki bi jih določala kolektivna pogodba.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni: - v 1., 2. in prvem odstavku 3. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne ter - v stroškovni odločitvi (5. točka izreka) tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 5. 2. 2013, po kateri je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (1. točka izreka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 10. 2011 še traja in je tožena stranka dolžna tožeči stranki od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 7. 3. 2013 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi na delovnem mestu natakar in jo pozvati nazaj na delo ter jo prijaviti v zavarovanje (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače v višini bruto 854,75 EUR oziroma v višini, kakor bi jo prejemala, če bi delala, odvesti obvezne davke in prispevke ter izplačati pripadajoče neto plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec ter ji priznati in izplačati tudi vse druge pravice in prejemke iz delovnega razmerja s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 3. točke izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek glede obračuna bruto nadomestila plače v višini 140,25 EUR bruto in po odvodu davkov in prispevkov plačila pripadajočega neto zneska nadomestila (drugi odstavek 3. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in plačati regres za leto 2012 v višini 850,00 EUR bruto, odvesti davek po predpisani stopnji ter ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.063,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev predvsem na podlagi napačnih zaključkov in sicer, da tožena stranka ni izkazala, da je v bowlingu in v hotelu prišlo do upada gostov. Tak zaključek je sprejelo na podlagi predloženih listin (izkaz za prihodke gostinstva, izpisa poslovanja tožene stranke od januarja do aprila 2013) in tožnikove izpovedi. Sodišče je vsebino citiranih listin povsem napačno interpretiralo, poleg tega pa ni upoštevalo in se ni opredelilo do izpovedi zaslišanih prič (A.A., B.B. in C.C.). Navedeni listini potrjujeta navedbe tožene stranke, da je prišlo konec leta 2012 do upada gostov v primerjavi s prejšnjimi leti in se je tak trend tudi nadaljeval, enako velja za prihodke. Sodišče je povsem prezrlo tudi izpovedi zaslišanih prič, ki so skladno potrdile, da je prišlo v letu 2012 v primerjavi s prejšnjimi leti do upada gostov in da se je tak trend nadaljeval. Sodišče se je v celoti oprlo na tožnikovo izpoved, ki pa je ostali izvedeni dokazi ne potrjujejo. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da zmanjšanje števila gostov ne opravičuje zmanjšanje števila natakarjev in da je tožnik odpoved prejel v času, ko je bil hotel (najmanj) povprečno zaseden in naj bi tožena stranka po oceni sodišča potrebovala več kot 5 redno zaposlenih natakarjev. Iz obrazložitve sodišča ni jasno, na podlagi česa je ocenilo, da naj bi tožena stranka potrebovala več kot 5 redno zaposlenih natakarjev. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je po odpovedi pogodbe tožniku delo na bowlingu prevzel eden od že prej zaposlenih natakarjev, takšna ugotovitev pa dokazuje, da je glede na obseg dela torej zadoščalo manjše število natakarjev (tožena stranka namreč po odpovedi tožniku ni zaposlila novega delavca za njegovo delo, temveč je njegovo delo prerazporedila na že doslej zaposlenega delavca). Sodišče je tudi ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da naj bi tožnik izmed vseh natakarjev svoje delo opravljal najbolj nekvalitetno. Tak zaključek je sprejelo na podlagi izpovedbe C.C., ki je povedal, da je tožnik delal v bowlingu in kot pomočnik natakarja opravljal delo dobro, da pa ni bil sposoben delo natakarja opravljati samostojno, ni pa se opredelilo do izpovedb A.A. in B.B.. Dejstvo, da je tožnik opravljal le dela na bowlingu, ne pa vseh ostalih del, ki spadajo v področje delovnih nalog natakarja (na primer samostojna strežba) in ki so jih opravljati drugi natakarji, pri čemer tožnik ni pokazal želje in pripravljenosti, da takšna dela opravlja, gre nedvomno zato, da je bilo v primerjavi z ostalimi natakarji tožnikovo delo najmanj zadovoljivo in kvalitetno. Odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji delavca je nepravilna tudi zato, ker upoštevaje okoliščine in interese pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, zato bi moralo sodišče skladno z določbo 118. člena ZDR ugotoviti trajanje delovnega razmerja najdlje do datuma izdaje sodbe. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča, ki je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna regres za leto 2012 v višini 850,00 EUR bruto in po odvodu davkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj sodišče te svoje odločitve ni obrazložilo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da delavcu skladno z določbo prvega odstavka 131. člena ZDR pripada regres v višini minimalne plače. To določbo citira tudi sodišče, vendar ne pojasni, zakaj je ni uporabilo, ker je minimalna plača za leto 2012 znašala 763,00 EUR, zato bi bil tožnik upravičen največ do tega bruto zneska regresa. Prav tako je sodišče nepravilno odločilo, da tožniku od neto zneska regresa pripadajo zamudne obresti že od 2. 7. 2012 dalje do plačila. V primeru nelikvidnosti delodajalca delavcu namreč pripada regres šele od 1. novembra tekočega leta, to določbo citira tudi sodišče, vendar ne pojasni, zakaj je ni uporabilo. V konkretnem primeru je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je nelikvidna in tudi priložila izpisek iz registra TRR ter sklep o davčni izvršbi z dne 3. 12. 2012, iz česar je razvidno, da je podjetje v hudih finančnih težavah in je imelo že od začetka decembra blokirane TRR, kar je potrdil tudi A.A.. Zato bi bil tožnik upravičen do zamudnih obresti šele od 2. 11. 2012 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da ne držijo pritožbene navedbe, da listine izkazujejo, da je konec 2012 prišlo do upada gostov v primerjavi s prejšnjimi leti in da se je tak trend nadaljeval. Poleg tega pa bi morala tožena stranka upad dohodkov v takšnem primeru v odpovedi navesti kot odpovedni razlog, kar pa ni storila. Sicer pa sam upad prihodkov, na katere se sklicuje tožena stranka, ni bil opredeljen v odpovedi in kot tak tudi ne more pomeniti zakonitega razloga odpovedi. Tožena stranka ni izkazala, da bi potrebovala manjše število natakarjev, zato je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v času odpovedi potrebovala več kot 5 redno zaposlenih natakarjev. Tožena stranka namreč ni izkazala, da bi bilo potrebno zmanjšanje števila natakarjev za enega natakarja. Izpostavlja izpoved C.C., ki je povedal, da se potreba po številu natakarjev ni spremenila ali zmanjšala in da so morali potem, ko je bil tožnik odpuščen, spremeniti organizacijo dela tako, da je po odpovedi tožniku delo na bowlingu prevzel D.D. na enak način, kot je tožnik delal prej. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Z navedbo, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je v celoti verjelo le tožniku, ne pa tudi zaslišanim pričam, tožena stranka uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je lahko podana le v primeru, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do pravno relevantnih navedb tožene stranke o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če se ne opredeli do kakšne za spor nepomembnih trditev. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišču prve stopnje ni možno očitati, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je vsebina očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 2. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela delavca je torej opredeljeno kot prenehanje zaradi različnih razlogov. Po določbi drugega odstavka 81. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme (torej breme dokazovanja utemeljenega razloga za redno odpoved) na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR). Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na opredelitev razloga za odpoved, na katerega se sklicuje oziroma ga obrazloži delodajalec. Pri tem dolžnost pisne obrazložitve odpovednega razloga izhaja iz drugega odstavka 86. člena ZDR.

Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca torej izhaja iz dejanske (lahko tudi pravne) obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Le-ta v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče takšnih dodatnih razlogov ne upošteva, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi iz razloga, iz katerega je pri podani odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec (1) .

Iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnega razloga izrecno izhaja le to, „da se je pri pregledu poslovanja E. izkazalo, da je glede na manjši obisk gostov od predvidenega, obseg dela v hotelu manjši in je zato število natakarjev preveliko ter je potrebno ukiniti eno delovno mesto natakarja, zato lahko pride do prenehanja po delu tožnika“. Enaka opredelitev izhaja tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 5. 2. 2013 in sicer, „da je število gostov hotela bistveno manjše od števila, kot je bilo pričakovano ob začetku obratovanja, da je tudi bistveno manjše število obiskovalcev bowlinga, za kar se je tožnika prerazporejalo tudi v strežbo, kar pa je tudi postalo nepotrebno, saj se je število gostov hotela občutno zmanjšalo. Zato je delodajalec glede na obseg in organizacijo dela v strežbi ukinil eno delovno mesto natakarja“.

Navedeno pomeni, da je bil odpovedni razlog „poslovni razlog organizacijske narave“. Motiv za organizacijske spremembe je lahko tudi ekonomske narave (slabši poslovni rezultati, zmanjšanje števila gostov), vendar to ne pomeni, da gre za kakšen drug (poslovni) razlog. Neposredna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je bila ukinitev enega delovnega mesta natakarja, torej organizacijska sprememba pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilno dejstvo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto enega natakarja, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nadalje presojalo, ali je bila odločitev delodajalca potrebna in smotrna. Tako je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo, ali je bil podan ekonomski razlog, torej ali zmanjšanje števila gostov sploh opravičuje zmanjšanje števila natakarjev (ukinitev enega delovnega mesta) in posledično temu odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pri tem je samo presodilo, da je tožena stranka potrebovala več kot 5 redno zaposlenih natakarjev. Sodišče namreč ne presoja in ocenjuje poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki se je v tem primeru odločil za ukinitev delovnega mesta natakarja in razporeditev nalog med druge osebe.

Zakonitost odpovednega razloga, ki je dovolj jasno in konkretno naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstaja že v organizacijskem ukrepu tožene stranke - ukinitvi delovnega mesta natakarja in razporeditvi nalog tega delovnega mesta med še zaposlene delavce. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je potem, ko je bil tožnik odpuščen, dejansko spremenila organizacija dela pri toženi stranki in sicer tako, da je delo tožnika prevzel sodelavec natakar D.D.. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je po odpovedi pogodbe tožniku delo na bowlingu prevzel eden od že prej zaposlenih natakarjev, izkazuje, da je glede na obseg dela torej zadoščalo manjše število natakarjev. Tožena stranka namreč po odpovedi tožniku ni zaposlila novega delavca za njegovo delo, temveč je njegovo delo prerazporedila na že doslej zaposlenega delavca, prav tako pa ni podaljšala pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas (B2).

Tožena stranka je namreč samostojni pravni subjekt in se je odločila za ukinitev enega delovnega mesta natakarja zaradi racionalizacije poslovanja. Dejstvo, da se je za takšno organizacijsko spremembo odločila, pa ne pomeni nezakonitega poslovanja oziroma zlorabe pravic delavcev. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost delodajalca in v katero sodišče (razen izjemoma) ne more posegati. Delodajalcu namreč ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja.

Ker je tožena stranka dokazala obstoj organizacijskega razloga, to je ukinitev delovnega mesta tožnika in razporeditev njegovega dela na preostale zaposlene pri toženi stranki, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Spremenjena organizacija dela, ki jo izvede delodajalec tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Organizacijske rešitve zaradi katerih delo delavcev postane nepotrebno, so v pristojnosti delodajalca. V konkretnem primeru pa tudi ni šlo zgolj za navidezno spremembo organizacije dela, s katero bi tožena stranka zgolj želela prikriti drug (šikanozni) razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je bila dana tožniku odpoved, ker je bil delodajalec v primerjavi z drugimi delavci, ki opravljajo enako delo, najmanj zadovoljen s kvaliteto njegovega dela. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zaslišanih prič A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpoved obeh prič, da so pri odločitvi, katerega od natakarjev bodo odpustili, upoštevali kriterije: pripravljenost na delo, izobrazba, spretnosti in kje je zaposleni delal; da tožnik ni izkazal pripravljenosti za delo samostojnega natakarja, imel je osnovnošolsko izobrazbo, svoje delo je pretežno opravljal na bowlingu, kjer je delo opravljal dobro, prav tako pa je dobro opravljal delo pomočnika natakarja; in da tožnik ni pokazal volje, da bi opravljal delo samostojnega natakarja.

Pri delodajalcu je bilo na istem delovnem mestu zaposlenih več natakarjev, in delodajalec se je odločil, da potrebuje enega manj. V takem primeru gre za zmanjšanje števila delavcev na istem delovnem mestu in vprašanje izbire, kateremu bo pogodba odpovedana. Tožena stranka se je za odpoved odločila šele po primerjavi tožnika z drugimi delavci na istem delovnem mestu, in odločilen kriterij je bil sposobnost opravljati delo natakarja samostojno. Tožnik je delo opravljal le kot pomočnik natakarja, ne pa kot samostojni natakar in izkazoval manjšo pripravljenost za delo samostojnega natakarja, kar tožnik tudi ni prerekal. Dejstvo, da je bil tožnik določen kot delavec, ki bo prejel odpoved, je bila posledica izkazanega dela drugih delavcev natakarjev, ki so bili sposobni opravljati delo samostojnega natakarja, zato se je tožena stranka odločila, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi. Ker ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, tožena stranka tudi ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, niti uporabiti kriterijev, ki bi jih določala kolektivna pogodba.

Tožena stranka je preverila tudi možnost za nadaljnjo zaposlitev tožnika v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. V kolikor takšna možnost obstaja, mu mora ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru tožena stranka tega ni storila, ker možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnika ni imela, torej prostega delovnega mesta za nedoločen čas, ki bi ustrezalo vrsti in stopnji izobrazbe, ki se je zahtevala za delovno mesto natakar. Za delovno mesto organizator strežbe - natakar, ki ga je zasedal F.F., se je zahtevala višja stopnja izobrazbe (V. stopnja), poleg tega pa je bila z njim sklenjena pogodba za določen čas, zato tudi ni obstajala dolžnost tožene stranke, da bi tožniku ponudila delo na tem delovnem mestu, saj bi šlo za neustrezno delo.

Neutemeljena in protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, čemu ni uporabilo določbo prvega odstavka 131. člena ZDR, po kateri delavcu pripada regres v višini minimalne plače. Sodišče prve stopnje je v točki 15 in 16 jasno obrazložilo, da skladno s tretjim odstavkom 67. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, ki velja za toženo stranko, znaša regres za leto 2012 v bruto višini 850,00 EUR. V četrtem odstavku pa nadalje določa, da se v primeru nelikvidnosti delodajalca regres za letni dopust izplača najkasneje do 1. novembra tekočega leta.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti za dokazano, da je bila tožena stranka nelikvidna, zaradi česar bi regres za letni dopust lahko zapadel šele 1. novembra 2012. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je v hudih finančnih težavah in da ima od začetka decembra 2012 blokirane transakcijske račune in v ta namen predložila izpisek iz registra TRR in sklep o davčni izvršbi (B3 in B4). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz izpiska in sklepa o davčni izvršbi ne izhaja negativni poslovni izid in da tožena stranka ni dokazala, da je bila v letu 2012 nelikvidna. V skladu s 1. točko prvega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami) je trajnejša nelikvidnost podana, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Pri tem se v skladu z drugim odstavkom istega člena šteje, da je dolžnik, ki je pravna oseba, trajno nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegove obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti. Tožena stranka ni izkazala, da bi v takšnem obsegu zamujala z izpolnitvijo svojih obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012, skladno s Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma in pravilno dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od neplačanega regresa, ki mora biti delavcu izplačan najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ko tožnik zahteva razveljavitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje, je prišlo tudi do spremembe v stroškovnem delu. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku iz razloga, ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, kot to določa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik v postopku glede ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Za denarni del zahtevka, s katerimi je uspel, pa ni priglasil stroškov postopka, zato pritožbeno sodišče o teh stroških ni moglo odločiti. Tožnik tudi sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) Enako sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013.