Jedro

Posrednik, ki je kršil posredniško pogodbo in v zvezi z njo dogovorjene obveznosti, izgubi pravico do posredniškega plačila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Stranke same trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvo sodišče naložilo tretjemu tožencu S.K., da plača tožnici H.H. znesek 136.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1995 dalje do plačila. Sicer pa je umik 2. odstavka 2. točke tožbenega zahtevka tožeče stranke in 1. odstavka 2. točke tožbenega zahtevka tožeče stranke vzelo na znanje oziroma ga zavrglo. S.K. je naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 373.912,00 SIT s pripadki, tožnici pa, da povrne prvima dvema tožencema njune pravdne stroške v znesku 283.491,00 SIT s pripadki.

Odločbo izpodbijata tožnica in tretji toženec. Tožnica se pritožuje proti 2. odstavku izreka odločbe (umik 2. odstavka 2. točke tožbenega zahtevka) v razmerju do prvih dveh tožencev in proti odločitvi o stroških ter v tem delu predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da tožeča stranka proti prvima dvema tožencema tožbe ni umaknilo, marveč le skrčila. Ni šlo torej za umik ali delni umik tožbe, z izrekom pod točko 2. je sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Ker sta bila prva dva toženca seznanjena s tem, da je šele 17.8.1995 mogoč prepis stanovanja, je nemogoče trditi, da tožnici nista hotela škodovati. Tožnica (verjetno prva toženka) je sama zapisala datum 22.5.1995 na kupoprodajni pogodbi. Po razpisnih pogojih je toženka morala predložiti za pridobitev stanovanjskega posojila pogodbo in predpogodba ni zadoščala. Tožnica je utrpela nezakrivljeno premoženjsko škodo z dejanjem prvega in drugega toženca in je bila zapeljana v zmoto z zvijačo. Zato sta prva dva toženca dolžna povrniti tožnici pravdne stroške.

Tretji toženec pa izpodbija odločbo prvega sodišča v delu, s katerim mu je sodišče naložilo plačilo zneska 136.080,00 SIT s pripadki ter plačilo pravdnih stroškov v znesku 373.912,00 SIT. Citira 2. člen ekskluzivne pogodbe o posredovanju in zaključuje, da iz zaveze tretjega toženca ne izhaja, da bi prevzel sestavo kupoprodajne pogodbe ali kakršnekoli druge listine, izpeljavo postopka odmere davka pri pristojni davčni upravi ali postopek overitve podpisa pri notarju. Ravno za ta ravnanja prvo sodišče bremeni sodišče. Prvo sodišče je nesporno ugotovilo, da je datum v pogodbo vpisala prva toženka, da sta na davčno upravo odšli tožnica in prva toženka sami, da je podpis pri notarju overila tožnica sama. V čem naj bi pritožnik ravnal malomarno, ko nobene obveznosti ni sprejel, ni jasno. V čem naj bi posrednik delal v nasprotju z interesi tožeče stranke ni jasno. Tudi noben od razlogov iz 826. člena ZOR ni izpolnjen. Prvo sodišče je tudi o stroških postopka odločilo napačno. Tožbeni zahtevek, ki se je glasil na datum sklenitve pogodbe proti njemu ni bil upirjen, zato v zvezi s tem zahtevkom tudi ne more nositi stroškov. Glede dela zahtevka, ki se je nanašal na poovračilo plačanega davka mora nositi stroške tožnica, saj je plačani davek skupaj z obrestmi dobila vrnjen.

Prva dva toženca sta na pritožbo tožnice odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

S sodbo prvega sodišča z dne 30.6.1997, opr. št. P 87/96 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.4.1998, opr. št. II Cp 32/98, je bilo pravnomočno ugotovljeno - da je bila kupoprodajna pogodba med tožnico in prvima dvema tožencema kot kupcema za stanovanje št. 12, sklenjena dne 8.8.1995, - pravnomočno pa je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 22.5.1995 glede datuma pogodbe (med strankama nesporno predpogodbo).

V zvezi s citirano odločbo Višjega sodišča v Ljubljani je moralo prvo sodišče ponovno odločiti - o zahtevku tožnice proti vsem trem tožencem za plačilo zneska 1.357.268,00 SIT (davek s pripadki), - o zahtevku tožnice proti tretjemu tožencu za plačilo zneska 136.080,00 SIT (provizija) s pripadki, - o zahtevku strank za plačilo pravdnih stroškov.

S pisno vlogo dne 12.1.1999 (list. št. 165) je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek, oblikovan v pripravljalni vlogi dne 13.6.1997 (list. št. 70) tako, da je - od tretjega toženca zahtevala plačilo zneska 136.080,00 SIT (provizija) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1995 dalje, - od vseh treh tožencev pa tudi plačilo vseh nastalih pravdnih stroškov.

Delno je torej umaknila tožeča stranka tožbo proti vsem trem tožencem, ko je v razmerju do vseh treh umaknila tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.357.268,00 SIT (davek) s pripadki, medtem ko je bilo o ostalem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke že pravnomočno odločeno s sodbo P 87/96 z dne 30.6.1997 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.4.1998, opr. št. 2 Cp 32/98. Zaradi povedanega je tožeča stranka nedvomno delno umaknila tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.357.268,00 SIT s pripadki proti vsem trem tožencem, torej tudi proti prvemu tožencu in drugi toženki in je drugačna pritožbena trditev zmotna, odločitev sodišča, ki je v 2. odstavku izpodbijane odločbe posebej odločilo o umiku, pa z zatrjevano kršitvijo določb pravdnega postopka ni obremenjena. Sicer pa iz sobesedila pritožbe tožnice izhaja, da izpodbija v razmerju do prvih dveh tožencev le stroškovno odločitev prvega sodišča, ki bo obravnavana v nadaljevanju te odločbe.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, pomembnih za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka, da ji tretji toženec plača znesek 136.080,00 SIT s pripadki, torej vrne plačano provizijo, izhaja, - da je tožnica dne 6.3.1995 sklenila s tretjim tožencem ekskluzivno pogodbo o posredovanju pri prodaji nepremičnine, po kateri je tretji toženec prevzel obveznost prizadevati si najti pravno ali fizično osebo, ki bo pripravljena s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo, v skladu z določili ekskluzivne pogodbe, tožnica pa da bo za to storitev plačala provizijo, - da iz evidence ponudbe z dne 6.3.1995 izhajajo pogoji prodaje, s pripisom, da je prepis možen 17.8.1995, - da je tretji toženec zagotovil tožnici (tožničina izpovedba, ki ji sodišče verjame, razlogov za drugačno dokazno oceno pa tudi sodišče druge stopnje ne vidi, niti pritožnika ne zatrjujeta dejstev in dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne dejanske ugotovitve), da bo on vse uredil kot je po zakonu in se nima česa bati (na tožničino opozorilo, da stanovanja pred iztekom 3 let ne sme prodati), tudi v zvezi z njenim opozorilom, da želita prva dva toženca kupiti stanovanje na kredit, zaradi česar je tretji toženec sestavil predpogodbo, ki jo je tožnica zaradi zaupanja v tretjega toženca podpisala, nato pa ponovno, ko je dobila dohodninsko odločbo, - da je prva toženka izvedbo posla zaupala tretjemu tožencu, ki ga je seznanila s kreditom in vse nadaljnje aktivnosti izvajala v zvezi s pridobitvijo stanovanjskega kredita tako, kot ji je svetoval tretji toženec, ki je tudi sestavil pogodbo (predpogodbo), na katero je sama zapisala datum, - da je uslužbenka tretjega toženca napotila stranki k notarki zaradi overitve podpisa, - da so se stranke v zvezi s "komplikacijami" tudi v zvezi z davkom obračale na tretjega toženca.

Na podlagi teh ugotovljenih dejstev je prvo sodišče prišlo do dejanskega sklepa, da je po pogodbi bilo dogovorjeno, da tretji toženec sestavi kupno pogodbo in uredi vse potrebno (izpovedba tožnice in prvih dveh tožencev) v zvezi s sklenitvijo in realizacijo pravnega posla. Iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prvo sodišče, tretji toženec, ki je moral v zvezi s svojo poklicno dejavnostjo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja (2. odstavek 18. člena ZOR), tako ni ravnal, zato je tožnica na pravni podlagi 826. člena ZOR upravičena do vrnitve plačane provizije s pripadki. Tretji toženec, ki je bil seznanjen z vsemi zapleti v zvezi s prodajo stanovanja, in ki se je zavezal, da bo vse zaplete tudi uredil, ne trdi, da je v korist tožnice karkoli ukrenil (zadeve se konkretno sploh ne spominja!), niti ni pri posameznih dejanjih (podpis predpogodbe, datiranje, ureditev, predložitev pogodbe davčni urpavni) ustrezno svetoval tožnici. Zato je nepomembna njegova trditev v pritožbi, da sam ni vpisal datuma na predpogodbi, da ni poskrbel za overitev, da sta pogodbeni stranki predložili pogodbo (predpogodbo) davčni upravi. Sicer pa tretji toženec, ki v pritožbi trdi, da je svojo pogodbeno obveznost korektno izpolnil, dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno presojo prvega sodišča, niti ne ponuja.

S povedanim pa je odogovorjeno tudi na pritožbeno trditev tretjega toženca, da ni odškodninsko odgovoren za škodo, za katero tožnica trdi, da ji je zaradi kršitve pogodbenih obveznosti tretjega toženca v višini plačanega davka s pripadki tudi nastala. Prvo sodišče je s svojimi, v tej odločbi že navedenimi dejanskimi ugotovitvami, pravilno ugotovilo, da so bili ob vložitvi tožbe pa vse do vrnitve davka v upravnem postopku izpolnjeni na strani tretjega toženca vsi elementi pogodbene odškodninske obveznosti (kršitev pogodbe, škoda, vzročna zveza, odgovornost). Zaradi negotovega izida upravnega postopka je bila tožba potrebna in utemeljena, tožnici pa tudi kakšnega soprispevka k nastali škodi, ni mogoče očitati. Vse povedano vodi do sklepa, da je tretji toženec dolžan povrniti tožnici v zvezi s tožbo zahtevano in nato umaknjeno zahtevo za plačilo odškodnine nastale stroške (po pravilni oceni prvega sodišča 65%) v znesku 347.204,00 SIT po specificiranem stroškovniku tožnice ter glede uporabe določb Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife, obrazloženem v izpodbijani odločbi. Ker je tožnica uspela s svojo zahtevo za vrnitev plačane provizije s pripadki, mora tudi stroške v zvezi s tem zahtevkom trpeti tretji toženec (5 %) v znesku 26.708,00 SIT.

Prva toženka in drugi toženec se proti stroškovni odločitvi sodišča nista pritožila, tožnica pa tudi ne izpodbija stroškovne odločitve prvega sodišča v delu, v katerem je stroške tožnice in prvih dveh tožencev sodišče medsebojno pobotalo (v zvezi z zahtvekom za ugotovitev, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena 8.8.1995 in zavrnitvijo zahtevka za razveljavitev datuma pogodbe na kupoprodajni pogodbi z dne 22.5.1995 in pravilni oceni, da tadva zahtevka glede na celotni zahtevek predstavljata po 15%).

Tožnica meni, da sta tudi prva dva toženca odškodninsko odgovorna za tožničino škodo v zvezi s plačilom davka, ter da je bila tožba proti njima potrebna in do delnega umika zahtevka tudi utemeljena. Pritožbeno sodišče na podlagi v tej odločbi že navedenih dejanskih ugotovitev prvega sodišča pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prvi in drugi toženec za škodo nista (bila) kriva in sta se torej ekskulpirala. Tožnica, ki sicer s tem v pritožbi ne soglaša, kakšnih dejstev in dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačnega sklepa, ne navaja. Ker je o povrnitvi pravdnih stroškov v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka potrebno odločiti po določbah 154. in 155. člena ZPP, je odločitev prvega sodišča, ki je tožnici v zvezi s tem delom zahtevka naložilo, da prvima dvema tožencema povrne pravdne stroške, pravilna.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP ter druge točke 380. člena ZPP.

Pritožnika s pritožbama nista uspela, zato morata svoje pritožbene stroške trpeti sama. Prva dva toženca pa morata prav tako sama trpeti svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogla k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena, 1. odstavek 166. člena ZPP).