Jedro

Ko je namreč sodišče prve stopnje spoznalo, da na podlagi razpoložljivih dokazov ni moglo ugotoviti obdolženčevega namena izkoristiti svoj domnevni vpliv na uradne osebe Finančnega urada Maribor in posredovati, da se zoper davčnega zavezanca davčna izvršba ne opravi, ko je od B. B. zahteval in sprejel denarno nagrado, kot mu je očitala obtožba, je ponudilo obrazložitev v smislu kaznivega dejanja goljufije, ki pa obdolženca po pravnomočni obtožnici ni obremenjevalo.

V prvostopenjski ponujeni obrazložitvi pa je s tem, ko je sodišče prve stopnje dejansko utemeljevalo (ne)obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki sploh ni bilo predmet pravnomočne obtožbe, prepoznati nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, katere pritožbeno sodišče ne more sanirati. Ker je sodišče prve stopnje vezano na izrečeno in javno razglašeno sodbo, mora biti obrazložitev pisne sodbe skladna z izrekom razglašene sodbe in se ne more osredotočati na kaznivo dejanje, ki v (pravnomočne) inkriminirane očitke sploh ni zajeto.

Izrek

Ob reševanju pritožbe višje državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo X K 25915/2021 z dne 30. 5. 2026 obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil dve kaznivi dejanji sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 263. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Pri tem je na temelju prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2.Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija višja državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega A. A. spozna za krivega dveh kaznivih dejanj sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 1. odstavku 263. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 251. člena KZ-1 ter mu v obsodilni sodbi izreče kazensko sankcijo opominjevalne narave, in sicer pogojno obsodbo z enotno določeno kaznijo v trajanju 1 (enega) leta in 2 (dveh) mesecev zapora, pod preizkusno dobo treh let, kot tudi z zakonom obligatorno predpisano denarno kazen v skupni višini 2.550 EUR, ki naj se izvrši v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, in na podlagi določbe četrtega odstavka 263. člena KZ-1 odvzem sprejete nagrade v skupni višini 3.100 EUR, kolikor sta obdolžencu plačala B. B. in C. C. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, pred popolnoma spremenjeni senat oziroma drugega sodnika.

3.Na pritožbo višje državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženega A. A., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožilstva kot neutemeljeno zavrne.

4.Po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar mora vselej (razen, če se je pritožil zgolj oškodovanec) po uradni dolžnosti med drugim preizkusiti, če je podana kakšna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavanem primeru je bila takšna kršitev ugotovljena, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal naslednje:

5.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišču prve stopnje pri presoji pravnomočne obtožbe zastavilo vprašanje pravilne razlage domnevnosti storilčevega vpliva na uradno osebo ali drugega pristojnega odločevalca kot zakonskega znaka zatrjevanega kaznivega dejanja, za katerega je pojasnilo, da je inkriminirano kot eno izmed korupcijskih kaznivih dejanj v javnem sektorju, pri čemer je njihov skupen predmet varstva pošteno delovanje organov državne uprave in lokalne samouprave ter nosilcev javnih pooblastil pri njihovi dejavnosti upravljanja v javnih zadevah, kar lahko ogroža tudi nedovoljeno vplivanje drugih oseb, ki za to izkoristijo svoj položaj, družbeno moč ali drugačno veljavo. Izpostavilo je, da je korupcijsko ravnanje posrednika iz prvega odstavka 263. člena KZ-1 usmerjeno k izvedbi oziroma opustitvi uradnega dejanja v interesu podkupovalca ali koga drugega, uradna oseba ali javni uslužbenec pa bi v okviru svojih pristojnosti tudi brez nezakonitega posredovanja smela ali morala opraviti isto uradno dejanje oziroma ga ne bi smela opraviti (t. i. nepravo pasivno podkupovanje). Poudarilo je, da naklep storilca tega dejanja zajema zavedanje in hotenje nedovoljene koristi zase ali za koga drugega v zameno za posredovanje v smeri zakonite izvedbe ali opustitve uradnega dejanja, pri čemer tako posredovanje temelji na storilčevem izkoriščanju svojega položaja oziroma resničnega ali domnevnega vpliva na pristojnega odločevalca. Domnevnost takega storilčevega vpliva, kot se očita obdolžencu v predmetni kazenski zadevi, je glede na navedeni predmet varstva korupcijskega kaznivega dejanje logično presojalo (izključno, op. s.) z vidika storilca, in zavzelo stališče, da je zato to kaznivo dejanje podano tudi tedaj, kadar niti uradna oseba niti potencialni podkupovalec storilca ne dojemata kot posameznika, ki bi lahko vplival na izvedbo uradnega dejanja. Tozadevno je razložilo, da za dokončanje tega kaznivega dejanja ob izpolnjenem namenu storilca, da zaradi koristi zase ali za drugo osebo posreduje v zvezi z uradnim dejanjem, zadostuje njegovo zahtevanje ali sprejem koristi, medtem ko niso odločilni niti privolitev naslovnika take zahteve niti uresničitev prenosa koristi in tudi ne izvršitev posredovanja ter sta lahko prenos koristi in dejansko posredovanje obteževalni okoliščini za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obenem je zavzelo stališče, da bi lahko, v kolikor bi storilec zahteval premoženjsko korist z lažnivim sklicevanjem na svojo možnost vplivanja na izvedbo uradnega dejanja, pa bi vedel, da takega vpliva v resnici nima, bilo podano kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1 oziroma poskus.

6.Na ta način je sodišče prve stopnje prezrlo temelj in vsebino pravnomočne obtožnice ter je za inkriminirano ravnanje obdolženega A. A., ki ga je v prvi vrsti bremenilo storitve dveh kaznivih dejanj sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 1. odstavku 263. člena KZ-1 ponudilo obrazložitev v smeri obstoja zakonskih znakov dveh kaznivih dejanj goljufije po 211. členu KZ-1, storjenega z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi v škodo B. B., zakonitega zastopnika gospodarske družbe A d.o.o. in samostojnega podjetnika C. C., česar pa tožilstvo obdolženemu ni očitalo. Ko je namreč sodišče prve stopnje spoznalo, da na podlagi razpoložljivih dokazov ni moglo ugotoviti obdolženčevega namena izkoristiti svoj domnevni vpliv na uradne osebe Finančnega urada Maribor in posredovati, da se zoper davčnega zavezanca davčna izvršba ne opravi, ko je od B. B. zahteval in sprejel denarno nagrado, kot mu je očitala obtožba, je ponudilo obrazložitev v smislu kaznivega dejanja goljufije, ki pa obdolženca po pravnomočni obtožnici ni obremenjevalo. Enako je skozi prizmo zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije presojalo obdolženčev istovrsten dogovor z C. C. in zaključilo, da je tudi v tem primeru precej očitno, da je obdolženi lažnivo prikazoval svoj vpliv na finančni organ in to podkrepil s ponarejenim zapisnikom, čeprav je vedel, da nima možnosti za vplivanje na finančne uslužbence glede izida davčnega postopka zoper podjetje C. C.

7.V prvostopenjski ponujeni obrazložitvi pa je s tem, ko je sodišče prve stopnje dejansko utemeljevalo (ne)obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki sploh ni bilo predmet pravnomočne obtožbe, prepoznati nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, katere pritožbeno sodišče ne more sanirati. Ker je sodišče prve stopnje vezano na izrečeno in javno razglašeno sodbo, mora biti obrazložitev pisne sodbe skladna z izrekom razglašene sodbe in se ne more osredotočati na kaznivo dejanje, ki v (pravnomočne) inkriminirane očitke sploh ni zajeto.

8.Po ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave, je zatorej pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ki bo ugotovljeno kršitev odpravilo na način, da bo ob vnovični obravnavi zadeve dosledno izhajalo iz vsebine pravnomočne obtožnice in presojalo izključno zakonske znake dveh kaznivih dejanj sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 263. člena KZ-1 (ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1), pri čemer bo jasno opredelilo pojem domnevnega vpliva kot zakonskega znaka tega kaznivega dejanja in ga presojalo ne zgolj z vidika obdolženca, pač pa tudi z vidika udeležencev inkriminiranega razmerja, tj. dajalcev koristi, torej oseb, ki naj bi obdolženemu izročili denarno nagrado (vsaj 1.600,00 EUR oziroma vsaj 1.500,00 EUR) za to, da bi slednji izkoristil svoj domnevni vpliv in v obeh obravnavanih primerih posredoval, da se ne opravi kakšno uradno dejanje. Obenem bo kritično presodilo tudi pritožbeno izvajanje višje državne tožilke, ki gre v smeri kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s katerim se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi ni moglo ukvarjati, za tem pa bo v zadevi vnovič odločilo. Nato bo glede pravno odločilnih dejstev, brez da bi presojalo zakonske znake drugih kaznivih dejanj, ki niso predmet obtožbe, ponudilo obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz osmega odstavka 364. člena ZKP, in sicer z notranje skladnimi razlogi sodbe, v celoti usklajenimi z izrekom sodbe. To bo lažje storilo pred (drugim) sodnikom, ki o predmetu obravnave še ni zavzel stališča.

9.Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 392. člena ZKP.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 392, 392/1, 392/4 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 251, 251/1, 251/3, 263, 263/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.