Jedro

Sodišče prve stopnje ne bi smelo le pozivati tožnika k predložitvi odločbe tožene stranke, na katero naj bi se nanašale navedbe v tožbi, pač pa bi moralo pribaviti od tožene stranke upravni spis, ki se nanaša na predloženo odločbo tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 138/97-15 z dne 9.3.2000, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (pravilno: tožbi) tožeče stranke z dne 4.2.1997 in 5.2.1997, ki sta prispeli na sodišče istega dne in v katerih tožnik domnevno izpodbija isto odločbo z dne 12.12.1996, s tem, da opravilne številke odločbe tožene stranke v tožbi z dne 5.2.1997 sploh ne navaja. Tožbo z dne 4.2.1997 je vložil tožnik osebno, tožbo z dne 5.2.1997 pa je tožnik vložil po svojem odvetniku, pok. D.J. Iz vsebine tožbe, ki jo je vložil osebno, smiselno izhaja, da tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, s katero naj bi mu zavrnila pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičninami GP E., vpisanimi v vl. št. 1565 k. o. Zg. Š. Iz tožbe, ki jo je vložil tožnik po svojem odvetniku pa izhaja, da izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š., s katero je bila vzpostavljena lastninska pravica na devetih stanovanjih v hiši v L., vpisani v vl. št. 1013 k.o. Sp.Š. Po pozivu sodišča prve stopnje je tožnik vložil v spis odločbo tožene stranke, na katero naj bi se nanašali obe tožbi, iz katere pa izhaja, da je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š., s katero je bilo tožniku kot upravičencu z vzpostavitvijo lastninske pravice vrnjeno šest stanovanj v stavbi v L., brez doplačila odškodnine za ugotovljeno zmanjšano vrednost teh stanovanj.

Sodišče prve stopnje je štelo tožbi tožnika za nepopolni in nerazumljivi, saj ne vsebujeta predvidene vsebine, določene s 1. odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS). Zato je tožnika pozvalo v smislu 29. člena ZUS k odpravi pomanjkljivosti. Tožnik je sicer dostavil sodišču odločbo tožene stranke, ki pa je bila istovetna odločbi, ki jo je sodišče že imelo v spisu. Ker po ponovnem pozivu in ponovni določitvi roka za odpravo pomanjkljivosti tožnik ni odpravil pomanjkljivosti tožbe, je sodišče tožbi zavrglo.

Tožnik v svoji pritožbi uveljavlja izpodbojni razlog bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da je zahteve sodišča izpolnil v tistem delu, v katerem jih je lahko pač izpolnil. Zatrjuje, da je predložil upravni akt, ki se izpodbija in mora sodišče zaradi tega obe tožbi šteti za relevantni ter o obeh meritorno odločiti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka E., d.d., L. je s svojo vlogo, ki jo je bilo smiselno šteti kot odgovor na pritožbo, vložila v spis delno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 26.6.2000, s katero je navedena upravna enota zavrnila zahtevek tožnika za vračilo nepremičnine, parc. št. 985, vpisane v vl. št. 1565 k.o. Zg.Š. V vlogi je navedla, da je njeno premoženje, ki ga zahteva tožnik v denacionalizacijskem postopku, kupila s pogodbo z dne 8.7.1991, torej pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (7.12.1991), in sicer po takrat veljavnem Zakonu o prisilni likvidaciji in stečaju, predlog za izdajo začasne odredbe pa je bil podan šele 17.6.1996. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mora tožba v upravnem sporu vsebovati vse sestavine, navedene v določbi 28. člena ZUS, zlasti pravilno navedbo upravnega akta, zoper katerega je naperjena tožba, tožbi pa je treba tudi priložiti izvirnik, prepis ali kopijo upravnega akta, ki se izpodbija. Kljub temu pa po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ne bi smelo le pozivati tožnika k predložitvi odločbe tožene stranke, na katero naj bi se nanašale navedbe v tožbi, pač pa bi moralo pribaviti od tožene stranke upravni spis, ki se nanaša na predloženo odločbo tožene stranke. Ker upravnega spisa ni priloženega k sodnemu spisu, se po mnenju pritožbenega sodišča niti ne da z gotovostjo zatrditi, da se predložena odločba tožene stranke ne nanaša na upravno zadevo, ki jo tožnik navaja v tožbi. Zato bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje moralo pribaviti upravni spis tožene stranke, na katerega se nanaša predložena odločba in šele po proučitvi upravnega spisa morebiti pozvati tožnika k dopolnitvi tožbe.

Ob proučitvi upravnega spisa bo treba tudi preveriti, ali se obe tožbi v spisu res nanašata na isto upravno zadevo, da bi ju sodišče lahko obravnavalo v istem upravnem sporu, saj že tožbene navedbe nakazujejo, da se tožbi verjetno ne nanašata na isto upravno zadevo. Če se ugotovi, da se tožbi ne nanašata na isto upravno zadevo, bo treba, kljub istima strankama v obeh tožbah, zadevi razdružiti in ju obravnavati ločeno, vsako posebej.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega v skladu z določbo 74. člena, v zvezi z določbama 1. odstavka 57. člena in 68. člena Zakona o upravnem sporu, pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.