Jedro

V delu, ko revidentka poskuša izpostaviti nejasnost in protislovnost ugotovitev glede dokončnega zneska kupnine, preskakuje pravna sredstva (prvi odstavek 367. člena ZPP, po katerem je predmet revizijskega preizkusa pravilnost sodbe sodišča druge stopnje, s katero je prvostopna odločitev prestala pritožbeni preizkus). Takšnega očitka namreč v pritožbi ni uveljavljala, nasprotno - v njej je posebej celo izpostavila nepotrebnost obrazlaganja sodišča prve stopnje, da je kupnino prejela, ker da to ni predmet te pravde in da bo vprašanje plačila kupnine morda predmet drugega pravdnega postopka.

Opisani tožnikov enostranski "poseg" v pogodbo, ki se na njen vsebinski telos ne nanaša, ne vsebuje takšnih pogodbenih sestavin, katerih ne bi mogla upoštevaje že doseženo voljo pogodbenikov o kupoprodaji nepremičnine ter o vseh glavnih in stranskih točkah pogodbe vnesti ena od pogodbenih strank sama brez posledic za njihovo pravno opolnomočenost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izročitev listine z vsebino, da prodajalka A. A. izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri njeni lastni nepremičnini posamezni del št. 72 v stavbi št. ..., k. o. ... (ID ...), vknjiži lastninska pravica v korist in na ime kupca: B. B., do celote (1/1), ki bo primerna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, sicer bo listino nadomestila ta sodba. Zavrnilo je tudi stroškovni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku na priznanje podpisa tožene stranke na prodajni pogodbi z dne 20. 1. 2013, s katero je tožeči stranki prodala nepremičnino ... za kupnino 67.000,00 EUR in ki v 5. členu vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, kot je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki II. in III. izreka (glede ugodilnega dela). O stroških je odločilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 360. člena ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava (52. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, prvi odstavek 57. člena OZ; 29., 32., 40. in 124. člen Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje primerno spremeni tako, da podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke pod točko II izreka prvostopne sodbe v celoti zavrne ter odloči, da je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške, ki vključujejo stroške prvostopnega postopka, pritožbenega postopka in revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od prejema prvostopne sodbe dalje do dneva plačila, pod izvršbo. Podrejeno predlaga, naj se drugostopenjska in prvostopenjska sodba razveljavita in vrne zadeva v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Poudarja, da je prvostopno sodbo izpodbijala kljub temu, da je priznala, da je podpisala prodajno pogodbo z originalnim datum 20. 12. 2012, ki ga je navedena pogodba imela v času, ko jo je podpisala, ker je bil ta datum naknadno spremenjen brez njene vednosti in soglasja ter dopolnjen tudi tekst pogodbe (osebni podatki revidentke v uvodu pogodbe in zemljiškoknjižnem dovolilu v 5. členu pogodbe), pri čemer pa je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da je dolžna priznati svoj podpis na prodajni pogodbi z dne 20. 1. 2013, ki jo je ustvaril sam tožnik s ponarejanjem in dopolnjevanjem teksta prodajne pogodbe z datum 20. 12. 2012, na kateri se nahaja njen podpis. Torej ne gre za isto prodajno pogodbo, kot jo je toženka v decembru 2012 podpisala. Pritožbeno sodišče ni presodilo pritožbenih navedb, da so podatki o prodajalki, ki so tudi sestavni del zemljiškoknjižnega dovolila, bili kasneje dopolnjeni in bil po podpisu pogodbe s strani prodajalke spremenjen tudi datum sklenitve pogodbe brez njene vednosti, soglasja in sodelovanja z enostranskim in samovoljnim tožnikovim ravnanjem. Tej okoliščini se je izognilo z navedbo, da ker so manjkali podatki o prodajalki, ki so nujni in sestavni del zemljiškoknjižnega dovolila, kot določa drugi odstavek 32. člena ZZK-1, so bili ti kasneje dopolnjeni in spremenjen tudi datum na dne 20. 1. 2013. Pri tem je prezrlo, da se ne pritožuje zato, ker bi menila, da prodajna pogodba z dne 20. 12. 2012 ni potrebna dopolnitve, temveč zato, ker je tožnik dopolnil pogodbo in spremenil datum sklenitve pogodbe nezakonito. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 360. člena ZPP v postopku pred drugostopnim sodiščem, kar predstavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Spregledalo je tudi nadaljnjo pritožbeno navedbo, da prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe pod 6. točko netočno navaja, da v podredno postavljenem tožbenem zahtevku tožnik zahteva, da toženka prizna svoj podpis na prodajni pogodbi z dne 20. 12. 2012, čeprav v podrednem tožbenem zahtevku zahteva, da toženka prizna svoj podpis na prodajni pogodbi z dne 20. 1. 2013 ter da je s tem podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je pri odločanju o zadevi zagrešilo prvostopno sodišče, saj je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe glede odločilnih dejstev, to je datuma sklenitve prodajne pogodbe. Zato je znova podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 360. člena ZPP v postopku pred drugostopnim sodiščem. S pravnomočno izpodbijano sodbo je tožnik pridobil v smislu določbe 40. člena ZZK-1 pravno popolno oziroma perfektno listino za vknjižbo lastninske pravice na v pogodbi navedenem stanovanju, ki vsebuje tudi popolno zemljiškoknjižno dovolilo, ki se predlaga v smislu določb 4. točke v povezavi s 1. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 na očitno nezakonit oziroma protipraven način. Prodajna pogodba z dne 20. 12. 2012, katero edino je revidentka podpisala, je pravno pomanjkljiva zasebna listina, na podlagi katere tožnik tudi v primeru, če bi bil na njej njen podpis overjen, ne bi mogel doseči vknjižbe lastninske pravice. 52. člen OZ določa, da mora pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, biti sklenjena v pisni obliki, pogodba pa je sklenjena, ko jo podpišejo vse pogodbene stranke (prvi odstavek 57. člena OZ). Zato bi moral tožnik razpolagati s perfektno prodajno pogodbo, ki bi vsebovala popolno zemljiškoknjižno dovolilo. Takšna pogodba pa ni mogla nastati z enostranskim dopolnjevanjem in spreminjanjem teksta prodajne pogodbe. Na tej spremenjeni prodajni pogodbi pa naj bi priznala svoj podpis, čeprav pogodbe z vsebino, navedeno v točki II izreka prvostopne sodbe, ni podpisala. Zemljiškoknjižni postopek je strogo formalen postopek, saj zemljiškoknjižno sodišče o dovolitvi vknjižbe odloča na podlagi listin, ki dokazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravice, ki je predmet vpisa in ki ustrezajo drugim pogojem, določenim z zakonom (prvi odstavek 99. člena ZZK-1). Takšna listina je tudi zasebna listina, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga (1. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1). V zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti oseba, ki dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi (prvi odstavek 32. člena ZZK-1). Teh podatkov pa prodajna pogodba z dne 20. 12. 2012 ni vsebovala. Celo če bi bil njen podpis overjen, ne bi mogla doseči vknjižbe lastninske pravice skladno z določili 124. člena ZZK-1. Po tej določbi je namreč zemljiškoknjižno sodišče dolžno odločati o pogojih za vpis samo na na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in ne na podlagi stanja vpisa v zemljiški knjigi (načelo formalnosti postopka). Pomanjkljivosti prodajne pogodbe bi bilo mogoče odpraviti le s sestavo dodatka k pogodbi, ki bi ga morala podpisati in na njem tudi overiti svoj podpis. Ker je torej tožnik zahteval priznanje podpisa na drugačni pogodbi, kot jo je podpisala, bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen. Opozarja še, da je trdila, da je bila pri podpisu teksta prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2012 zavedena, ter da prvega dela kupnine, to je are v višini 6.700,00 EUR ni prejela, prejela pa tudi ni v prodajni pogodbi zneskovno nedefiniranega preostanka kupnine. Sodišči tem trditvam nista verjeli in sta zavzeli stališče, da je celotno dogovorjeno kupnino prejela. Ostalo je tudi nerazčiščeno in neocenjeno protislovje oziroma nelogičnost v tekstu prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2012. V 3. členu prodajne pogodbe je navedeno, da prodajalec tako prvi del kupnine kot tudi zneskovno nedoločen znesek preostanka kupnine, ki ostane po poplačilu upnikov, prejme na dan sklenitve pogodbe na roke, ter da prejem gotovine prodajalec potrjuje s podpisom te pogodbe. Glede na to, da znesek drugega dela kupnine na dan podpisa pogodbe še ni bil znan, saj je bil za njegovo določitev potreben dogovor upnikov ter kupca, na dan podpisa pogodbe tudi še ni mogel biti znan znesek preostanka kupnine, ki naj bi ga kot prodajalka prejela na roke na dan sklenitve pogodbe in je njegov prejem tudi potrdila s podpisom pogodbe. Ostalo je torej nerazčiščeno vprašanje, kako je lahko kupec prodajalki na dan podpisa pogodbe z dne 20. 12. 2012 izplačal na roke preostanek kupnine, ko pa znesek še ni bil znan. Prvostopna in drugostopna sodba nimata razlogov glede plačila dogovorjene kupnine in je zato podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožniku je bila revizija vročena, vendar nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Niso izkazane očitane procesne kršitve. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do v pritožbi izpostavljenih ter v reviziji ponovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vse v pritožbi navajane očitke o pomanjkljivem naboru pravno odločilnih razlogov je odpravilo na podlagi pravilne ugotovitve, da iz zadostnih razlogov sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je toženka podpisala sporno pogodbo, da so bili na listini s strani tožnika spremenjeni in dopolnjeni le manjkajoči toženkini osebni podatki (EMŠO in številka osebne izkaznice) ter popravljen datum iz dne 20. 12. 2012 na dne 20. 1. 2013, ter da so bili pogodbeno dogovorjeni zneski toženki tudi plačani. S tem je integralno odgovorilo tudi na uveljavljani pritožbeni očitek o procesni vrzeli prvostopne sodbe glede "enostranskega in samovoljnega" tožnikovega ravnanja. Tako ni storilo v reviziji vsebinsko uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (poseg v pravico do obravnavanja njenih pritožbenih očitkov v pritožbenem postopku) oziroma v reviziji izrecno navedene bistvene kršitve iz 14. točke istega člena (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v drugostopni sodbi).

7. Tudi ni procesno upoštevnega nasprotja med razlogi pravnomočne sodbe in njenim izrekom, torej ni vsebinsko zatrjevane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče je sicer res navedlo, da v podredno postavljenem tožbenem zahtevku tožnik zahteva, da toženka prizna svoj podpis na prodajni pogodbi z dne 20. 12. 2012, čeprav dejansko tožnik v podrednem tožbenem zahtevku zahteva, da toženka prizna svoj podpis na prodajni pogodbi z dne 20. 1. 2013. Vendar pa ne gre za takšno protislovje, ki bi onemogočalo preizkus sodbe. Dejansko je bil namreč najprej na pogodbi zapisan datum 20.12.2012 in nato na isti pogodbi popravljen na 20. 1. 2013 (primerjaj dejanske ugotovitve obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano). V tem kontekstu je treba ocenjevati omenjeni zapis v sodbenih razlogih.

8. V delu, ko revidentka poskuša izpostaviti nejasnost in protislovnost ugotovitev glede dokončnega zneska kupnine, pa preskakuje pravna sredstva (prvi odstavek 367. člena ZPP, po katerem je predmet revizijskega preizkusa pravilnost sodbe sodišča druge stopnje, s katero je prvostopna odločitev prestala pritožbeni preizkus). Takšnega očitka namreč v pritožbi ni uveljavljala, nasprotno - v njej je posebej celo izpostavila nepotrebnost obrazlaganja sodišča prve stopnje, da je kupnino prejela, ker da to ni predmet te pravde in da bo vprašanje plačila kupnine morda predmet drugega pravdnega postopka (glej njene navedbe na četrti strani pritožbe). Zato se sodišče druge stopnje o tem vprašanju, katerega je pritožnica sama izključila kot pravno nepomembnega, niti ni moglo opredeljevati in zato tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno materialno pravo. Res je tožnik dopolnil pogodbo z nekaterimi toženkinimi osebnimi podatki (EMŠO in št. osebne izkaznice) ter uskladil oz. popravil datum na že podpisani pogodbi, vendar pa je bila pogodba na isti listini sklenjena in podpisana že pred navedeno dopolnitvijo in popravkom, na katera se sklicuje toženka (primerjaj dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje). Pravdni stranki sta se torej že 20. 12. 2012 dogovorili o vseh bistvenih sestavinah pogodbe (predmetu, ceni ...), ki je vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo, kasneje pa bila dopolnjena le z opisanimi tehnikalijami in bil zapisan nov datum sklenitve. Tudi če je pri tem tožnik ravnal "enostransko in samovoljno", kot navaja toženka, to ni vplivalo na identiteto (ves čas gre za isto in edino pogodbo) in pravno učinkovanje pogodbe oziroma njenega zemljiškoknjižnega dovolila tudi v dopolnjenem delu. Ali še drugače povedano: opisani tožnikov enostranski "poseg" v pogodbo, ki se na njen vsebinski telos ne nanaša, ne vsebuje takšnih pogodbenih sestavin, katerih ne bi mogla upoštevaje že doseženo voljo pogodbenikov o kupoprodaji nepremičnine ter o vseh glavnih in stranskih točkah pogodbe vnesti ena od pogodbenih strank sama brez posledic za njihovo pravno opolnomočenost (primerjaj tudi določbo drugega odstavka 22. člena OZ, po katerem to uredi sodišče, le če pogodbeni stranki ne dosežeta soglasje o kakšni stranski točki pogodbe). S sklicevanjem na po njenem prepričanju nedopustno tožnikovo ravnanje revidentka tako ne ponuja upravičenih razlogov za svoje odklanjanje overovitve podpisa na pogodbi. Razlogi, zaradi katerih se tožnik ni mogel vpisati v zemljiško knjigo, so ostali izključno na njeni strani. Zato je bil tožnik prisiljen poiskati sodno varstvo, pravnomočna sodba pa je nadomestila toženkino dolžnostno ravnanje. S sklicevanjem na v reviziji nanizane določbe ZZK-1 torej ne more biti uspešna.

10. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

1 Uradni list RS št. 73/07, uradno prečiščeno besedilo 45/08.