Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede glavnice in stroškov sklep o izvršbi identičen s prvim odstavkom izreka sodbe (VII. točka izreka sodbe). S slednjim je bilo dolžniku naloženo plačilo glavnice z obrestmi po zakoniti obrestni meri od 21. 3. 2017 dalje do celotnega plačila. Pravilno je povzelo stališče upnika, da so se po sodbi računale zamudne obresti na podlagi četrtega stavka 1284. člena CC, ki določa za primer, ko stranke niso ugotovile (določile) obrestne mere, je od trenutka, ko je sprožen sodni postopek (vložen sodni zahtevek), obrestna mera enaka kot mera na podlagi specialne zakonodaje, ki se nanaša na zamude pri plačilu v komercialnih transakcijah.

Izrek

I. Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi z njegovo pritožbo.

III. Pritožbi upnika zoper del III. točke izreka, da sam nosi stroške vloge z dne 8. 1. 2021, se ugodi tako, da se glasi: ″Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti upniku 603,90 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.″

IV. Nadaljnja pritožba upnika zoper del III. točke izreka, da sam nosi stroške vlog z dne 11. 12. 2020 in 2. 12. 2020, se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

V. Upnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti dolžniku 73,79 EUR stroškov tega pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo upnika.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 10. 1. 2020 (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v roku 8 dni plačati upniku 58,56 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Sklenilo je še, da upnik sam nosi stroške svojih vlog z dne 11. 12. 2020, 2. 12. 2020, 8. 1. 2021 in da dolžnik sam nosi stroške vloge z dne 27. 11. 2020 (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je terjatev, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi in je sledil upnikovemu predlogu, znašala 72.439,00 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2017 dalje do plačila ter sta v tem delu predlog in sklep identična prvemu odstavku izreka sodbe sodišča v Verbani 118/2019 N.R.G. 785/2017 z dne 6. 3. 2019. Izrek sodbe ne vsebuje zneska zakonskih zamudnih obresti niti načina izračuna. Kot je neprerekano navajal dolžnik, velja v delu zakonskih zamudnih obresti italijansko pravo. Zato je potrebno zavrniti dolžnikove ugovore, da italijanska sodba ne navaja stopnje obresti in da bi upnik moral konkretizirati predlog glede zakonskih zamudnih obresti. Terjatev je znašala tudi 12.964,50 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2019 dalje do plačila. Iz točke 4.7.4. in naslednjih na potrdilu o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah po Uredbi EU št. 1215/2012 za sodbo, ki se izrecno nanaša na obrestovanje stroškov, izhaja: zakonite zamudne obresti se izračunavajo (od stroškov) po art. 1284 Codice Civile (v nadaljevanju: CC), obresti (od stroškov) tečejo od 21. 3. 2017. Upnik v predlogu za izvršbo ni terjal zakonskih zamudnih obresti od stroškov 12.964,50 EUR v škodo dolžnika, saj bi lahko po potrdilu o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah po 53. členu Uredbe EU št. 1215/2012 za sodbo te terjal že od 21. 3. 2017, pa jih je od kasnejšega datuma 7. 3. 2019 dalje do plačila. Torej je terjal manj zakonskih zamudnih obresti, kot bi mu pripadale po potrdilu, zato je bilo potrebno zavrniti dolžnikov ugovor v delu zakonskih zamudnih obresti od 12.964,50 EUR.

O pritožbi dolžnika:

2. Zoper (smiselno) I. in II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščenki iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvi ter tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da bi morale obresti po italijanski zakonodaji znašati 854,88 EUR. Upnik izvršilnemu predlogu ni predložil obračuna obresti niti ga ni utemeljil. Zapisal je le, da terja zakonske zamudne obresti od 72.439,00 EUR od 21. 3. 2017 dalje in od 12.964,50 EUR od 7. 3. 2019 dalje do plačila, pri čemer je sodišče dopustilo predlog. Dolžnik ni mogel vedeti katere obresti je upnik terjal. Upnik je šele v odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 26. 2. 2020 zapisal, da uveljavlja zakonske zamudne obresti po 1284. členu CC in priložil izračun zakonskih zamudnih obresti za 16.337,48 EUR. V resnici gre za izračun zakonskih zamudnih obresti, ki je identičen izračunu zakonskih zamudnih obresti po našem pravu, kar dolžnik dokazuje z izračunom po našem pravu. Gre za znesek 16.336,91 EUR. Upnik v izvršilnem predlogu ni navedel, da terja zakonske zamudne obresti po 1284. členu CC, zato dolžnik ni mogel dati tega ugovora že zoper sklep o izvršbi, ampak je lahko ugovarjal le višini zneska zakonskih zamudnih obresti, ki mu je bil dejansko zarubljen, to je 16.336,91 EUR, zato je utemeljeno in pravočasno ugovarjal. Dolžnik je ves čas trdil, da so terjane zakonske zamudne obresti dejansko terjane po slovenskem pravu, kar je napačen materialni predpis. Sodba govori o zakonitih zamudnih obrestih in sodba dogovoru (verjetno prav: govori) o obrestih od stroškov. Če se pogleda izvršilni predlog, se zahteva od obeh zneskov zakonske zamudne obresti, kar ni skladno temu, kar citira sodišče. Dolžnik je prejel tolmačenje, na katerega se sklicuje v vlogah, glede pravilne uporabe 1284. člena CC. Sodišče sicer omenja to zakonsko določbo, vendar ni odgovorilo na ugovor dolžnika, da se upošteva prvi odstavek 1284. člena CC in bi moral imeti upnik za uporabo četrtega odstavka 1284. člena CC v sodbi izrecno zapisano. Sodišče ni utemeljilo zakaj je sledilo izračunu upnika. Stališče dolžnika je, če sodba ne vsebuje specialne določbe, velja splošna določba v prvem odstavku 1284. člena CC.

3. Upnik ni odgovoril na pritožbo dolžnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik je vložil ugovor iz večih razlogov, pritožbena sporna je samo odločitev glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice in stroškov. Neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da ni odgovorilo na ugovorne trditve glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti v nasprotju z izvršljivo sodbo sodišča v Vrbani, (-) da se ni opredelilo do trditev dolžnika, da sodba izrecno ne navaja stopnje obresti, (-) da utemeljitev nasprotuje temu, kar je citirano v sodbi in v izpodbijanem sklepu, (-) da ni odgovorilo na ugovor, da se upošteva prvi odstavek 1284. člena CC in bi moral imeti upnik za uporabo četrtega odstavka 1284. člena CC v sodbi izrecno zapisano, (-) da se ni opredelilo do izračuna dolžnika, (-) da ni utemeljilo stališča zakaj je sledilo izračunu upnika, (-) da odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je do ugovora dolžnika glede višine obresti, ali upniku pripadajo na podlagi četrtega odstavka 1284. člena CC ali na podlagi prvega odstavka istega člena CC, dovolj opredelilo s tem, ko je sledilo prepričljivo argumentiranemu odgovoru upnika na ugovor dolžnika (III. točka obrazložitve sklepa), kar pomeni, da ni sledilo nasprotnemu tolmačenju dolžnika.

6. Glede obresti od glavnice je sodišče prve stopnje povzelo predlog in sklep o izvršbi, da je upnik zahteval zakonske zamudne obresti od 21. 3. 2017 dalje do plačila in ugotovilo, da je v tem delu sklep identičen prvemu odstavku izreka sodbe (VII. točka obrazložitve sklepa). Tudi dolžnik priznava, da je upnik terjal zakonske zamudne obresti od glavnice in stroškov, torej je na podlagi prejetega sklepa o izvršbi s predlogom lahko ugotovil katere obresti zahteva upnik. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja: (-) da ni mogel vedeti katere obresti je upnik terjal, (-) da je šele v odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 26. 2. 2020 zapisal, da uveljavlja zakonske zamudne obresti po 1284. členu CC in priložil izračun zakonskih zamudnih obresti za znesek 16.337,48 EUR, (-) da upnik v izvršilnem predlogu ni navedel, da terja zakonske zamudne obresti po 1284. členu CC, (-) da dolžnik tega ugovora ni mogel dati že zoper sklep o izvršbi, ampak je lahko ugovarjal le višini zahtevanih zakonskih zamudnih obresti. Če višina zahtevanih obresti v sklepu o izvršbi in predlogu po mnenju dolžnika ni bila utemeljena, je imel možnost vložiti ugovor iz tega razloga, kar je nenazadnje tudi storil. Hkrati navaja, da je izračun zakonskih zamudnih obresti po italijanskem pravu identičen izračunu zakonskih zamudnih obresti po našem pravu.

7. Bistvo dolžnikovega ugovora in sedaj pritožbe je katere obresti, v kakšni višini pripadajo upniku po izvršilnem naslovu. Sodišče prve stopnje je s sledenjem prepričljivo argumentiranemu odgovoru upnika na ugovor dolžnika temu pritrdilo, da mu gredo zakonske zamudne obresti, ki so po dolžnikovih navedbah enake višine po italijanskem in slovenskem pravu. Se pravi obresti kot sankcija, ker dolžnik ni pravočasno izpolnil obveznosti v roku iz sodbe. Ne gre za obresti kot civilni plod, ki jih dolžnik plača za rabo tujega denarja.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede glavnice in stroškov sklep o izvršbi identičen s prvim odstavkom izreka sodbe (VII. točka izreka sodbe). S slednjim je bilo dolžniku naloženo plačilo glavnice z obrestmi po zakoniti obrestni meri od 21. 3. 2017 dalje do celotnega plačila. Pravilno je povzelo stališče upnika, da so se po sodbi računale zamudne obresti na podlagi četrtega stavka 1284. člena CC, ki določa za primer, ko stranke niso ugotovile (določile) obrestne mere, je od trenutka, ko je sprožen sodni postopek (vložen sodni zahtevek), obrestna mera enaka kot mera na podlagi specialne zakonodaje, ki se nanaša na zamude pri plačilu v komercialnih transakcijah. Specialna zakonodaja z Dekretom 231/2002, s katerim je bila v Italiji implementirana Direktiva 200/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 6. 2000, v 2. in 3. členu opredeljuje zakonske zamudne obresti, ki so temeljne zamudne obresti na dnevni ravni po referenčni stopnji, povečani za 8 %, pri čemer je referenčna obrestna mera, obrestna mera, ki jo uporablja centralna banka za recentne finančne operacije. Referenčna obrestna mera Centralne banke EU od leta 2016 je 0 %, kar je potrdilo Finančno ministrstvo Italije (III. točka obrazložitve sklepa). Da gredo upniku zakonske zamudne obresti, ker dolžnik ni v roku iz sodbe plačal dolgovanega zneska, kaže primerjava zneskov obresti. Upnik je po sodbi upravičen do obresti od glavnice 72.439,00 EUR od 21. 3. 2017 dalje do plačila, sodbo je uspel realizirati z izvršbo 14. 1. 2020, kar je po skoraj treh letih. Po razlagi upnika je upravičen do 16.337,46 EUR obresti, po razlagi dolžnika do 854,88 EUR obresti.

9. Glede obresti od stroškov se je upnik skliceval na 284. člen Codice di Procedura Civile, da postane sodba italijanskega sodišča izvršljiva takoj po izdaji, da paricijskega roka ni in dolžnik pride v zamudo naslednji dan po izdaji sodbe, glede višine obresti pa je upoštevati zgornjo obrazložitev (III. točka obrazložitve sklepa). Glede obresti od stroškov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz potrdila za sodbo izhajajo zakonite zamudne obresti se izračunavajo (od stroškov) po art. 1284 CC, obresti (od stroškov) tečejo od 21. 3. 2017, da upnik v predlogu za izvršbo ni terjal zakonskih zamudnih obresti od stroškov 12.964,50 EUR v škodo dolžnika, saj bi lahko po potrdilu o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah po 53. členu Uredbe EU št. 1215/2012 za sodbo te terjal že od 21. 3. 2017, pa jih je terjal od kasnejšega datuma 7. 3. 2019 dalje do plačila, da je terjal manj zakonskih zamudnih obresti, kot bi mu pripadale po potrdilu (VII. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev dolžnik obrazloženo ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor dolžnika.

10. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

11. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi z njegovo pritožbo, saj z njo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

O pritožbi upnika:

12. Zoper del III. točke izreka, da upnik sam nosi stroške vlog z dne 11. 12. 2020, 2. 12. 2020, 8. 1. 2021, vlaga pritožbo upnik po pooblaščeni odvetniški pisarni iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po tretji točki prvega odstavka prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je sodišče 20. 11. 2020 izdalo sklep, s katerim je pozvalo dolžnika na predložitev prevodov listin, ki so bile neprevedene priložene ugovoru. Sklep je poslalo tudi upniku, ki ga je prevzel in se do njega opredelil v vlogi z dne 2. 12. 2020. Kolikor sklep upniku ne bi bil vročen, vloge ne bi vložil. Dolžnik je na sodišče vložil vlogo z dne 27. 11. 2020, zmotno naslovljeno odgovor upnika na ugovor dolžnika. Sodišče je vlogo dolžnika vročilo upniku. Kolikor je sodišče že takrat stalo na stališču, kot je v sklepu, te vloge ni bilo potrebno vročati upniku. Ker jo je prejel, je zaščite interesov nanjo zaradi obrazloženo odgovoril v vlogi z dne 11. 12. 2020. Sodišče je s pozivom z dne 28. 12. 2020 vročilo upniku prevode listin, ki so bile v spis prvotno vložene neprevedene. Sodišče je v dopisu z dne 28. 12. 2000 zapisalo, da se ima upnik pravico izjaviti o ugovornih listinah v roku 8 dni. Upnik je pravico izkoristil in vložil vlogo z dne 8. 1. 2021. 13. Dolžnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki navaja, da je šlo za procesni sklep, glede katerega ni bilo potrebe, da se upnik opredeli oziroma njegove navedbe niso imele vpliva na izvršbo. Enako velja za vlogo z dne 11. 12. 2020. Sodišče je moralo vročati upniku vlogo dolžnika, pomotoma nazvano, zaradi zagotovitve načela kontradiktornosti, vendar odgovor ni bil potreben in ni imel vpliva na pravilno odločitev sodišča. Vloga z dne 8. 1. 2021 ne izpolnjuje pogoja potrebne vloge. Tudi če je sodišče dalo upniku možnost, da se izjavi o ugovornih listinah, ne pomeni, da je izjava upnika potrebna za izvršbo.

14. Pritožba je delno utemeljena.

15. Glede prve vloge z dne 2. 12. 2020, s katero je upnik odgovoril na sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 11. 2020, v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila potrebna za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Upnik ni bil naslovnik tega sklepa, zato nanj ni rabil odgovarjati. Najverjetneje mu ga je sodišče poslalo zgolj zato, da je bil seznanjen s potekom postopka.

16. Tudi glede druge vloge z dne 11. 12. 2020 upnik neutemeljeno navaja, da je bila potrebna za izvršbo. Če je sodišče prve stopnje pred tem upniku vložilo vlogo dolžnika z dne 27. 11. 2020 in upnika ni pozvalo k odgovoru, mu je vlogo poslalo zgolj v vednost, da se seznani s potekom postopka.

17. Glede tretje vloge z dne 8. 1. 2021 upnik utemeljeno navaja, da je bila potrebna za izvršbo, saj mu je sodišče prve stopnje s pozivom z dne 28. 12. 2020 vročilo prevode listin in mu dalo možnost, da se o tem izjavi. Pravico je izkoristil, zato je upravičen do stroškov. Sodišče druge stopnje je za to zadnjo vlogo upniku priznalo nagrado 825 točk po 6. točki tar. št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT; šlo je za dopolnitev odgovora na ugovor, kar je povzročil dolžnik z nepredložitvijo prevodov ugovoru), 22 % DDV. Skupaj znašajo potrebni nadaljnji izvršilni stroški upnika 603,90 EUR.

18. Upnik je delno uspel s pritožbo, zato je vsaka stranka upravičena do sorazmernega dela stroškov po drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Na pritožbi je navedel vrednost spornega predmeta 1.923,33 EUR, zato znaša njegov pritožbeni uspeh 31,40 %. Nasprotno znaša uspeh dolžnika v tem pritožbenem postopku v zvezi s pritožbo upnika 68,60 %.

19. Sodišče druge stopnje je upniku priznalo nagrado za sestavo pritožbe 200 točk po šesti točki tarifne št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), sodno takso 26,40 EUR, 22 % DDV, skupaj 172,80 EUR, glede na uspeh 54,26 EUR.

20. Dolžniku je priznalo nagrado za odgovor na pritožbo 250 točk po 6. točki tar. št. 27 OT, materialni strošek 2 %, 22 % DDV. Skupaj 186,66 EUR, glede na uspeh 128,05 EUR. Po pobotu je dolžan upnik povrniti dolžniku 73,79 EUR.