Jedro

Preko petmesečna odsotnost iz Slovenije pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, zato ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo M.I. za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je I.M. že sicer 5.3.1981 prijavil v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, da pa je po vložitvi vloge odšel v Republiko Hrvatsko, kjer se je prostovoljno javil v Zbor narodne garde in se v Slovenijo vrnil 13.6.1992. Z daljšo odsotnostjo je tako prekinil dejansko bivanje v Republiki Sloveniji.

M.I. je zoper gornjo odločbo 4.2.1993 vložil tožbo, v kateri med drugim navaja, da je v marcu 1992 bil 15 dni doma v Sloveniji, ponovno pa 15 dni v mesecu maju, zato meni, da ni prekinil stalnega bivanja v Republiki Sloveniji. Po stanovanjski zakonodaji se namreč šteje, da se stanovanje dalj časa ne uporablja, če to traja več kot 6 mesecev, on pa je bil odsoten le 5 mesecev in še v tem času je bil dvakrat po 15 dni doma. Dalje navaja, da ima v Sloveniji namen dejansko živeti, saj je solastnik nepremičnine, tu ima tudi 7 let staro hčerko in izvenzakonsko partnerico. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem povzema razloge za zavrnitev vloge M.I. za pridobitev državljanstva ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS), na kateri temelji izpodbijana odločba, državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik imel na dan 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Prijavil ga je že 5.3.1986. Vendar pa tožnik pozneje ni dejansko živel v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil v upravnem postopku dvakrat zaslišan in je obakrat povedal, da je bil v letu 1992 več mesecev odsoten, ker se je prostovoljno prijavil v Zbor narodne garde Hrvatske. Pri zaslišanju je navedel le različne datume, od kdaj je bil odsoten iz Slovenije. Pri zaslišanju 17.6.1992 je povedal, da je iz Slovenije odšel 15.1.1992 in se vrnil 13.6.1992, pri zaslišanju 10.9.1992 pa je navedel, da je odšel konec leta 1991, približno 25.12.1991. Tudi N.D., ki je s tožnikom živela v izvenzakonski skupnosti, je povedala, ko je bila zaslišana kot priča, da je tožnik odšel iz Slovenije decembra 1991 in se vrnil 13.6.1992. Tožnik je torej prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji, saj je za dalj časa odšel služit v tujo vojsko, in tako tudi po mnenju sodišča ne izpolnjuje enega od pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožnik sicer v tožbi navaja, da bi se naj med udeležbo v Zboru narodne garde Hrvatske dvakrat vrnil v Slovenijo, kar je novota, ker tega prej ni zatrjeval, vendar pa tudi, če je to res, to ne more vplivati na drugačno odločitev, saj je šlo le za kratek obisk med tem, ko je dejansko bival izven Republike Slovenije.

V zvezi s tožbenimi izvajanji tožnika glede primerjave uporabe stanovanja in dejanskega življenja, sodišče pripominja, da ta dva pojma nista identična in da je pojem "dejansko življenje v Republiki Sloveniji" treba opredeljevati v kontekstu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki ta pojem uporablja. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije navedenega pojma sicer natančneje ne opredeljuje, vendar ga je treba razumeti tako, da dejansko v Republiki Sloveniji živi tisti, ki tukaj zadovoljuje svoje temeljne življenjske potrebe, brez daljših prekinitev.

Iz obrazloženega izhaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.