Jedro

Odgovorna oseba (oz. tisti, ki zanjo odgovarja – v našem primeru zavarovalnica iz naslova obveznega zavarovanja v prometu), mora oškodovanca sprejeti takšnega, kot je, četudi je njegova škoda zaradi njegovega predhodnega zdravstvenega stanja večja od povprečne; poškodovalec ne more računati na povprečno zdravega človeka. Ne bi bilo prav, da bi tožnik dobil manjšo odškodnino, kot pa realno znaša njegova škoda, posledica nesreče, saj se ni izpostavljal nobenemu posebnemu tveganju, od katerega bi ga bile utemeljeno odvračale njegove zdravstvene težave (zatrjevan izražen kalcinirajoči tendinitis in degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici); vozil se je s kolesom. Zato je prav, da sodišče tega ni upoštevalo v smeri kakršnegakoli zmanjšanja odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni plačati 14.194,85 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2011 do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji odškodninski zahtevek, za 6569,31 EUR, je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Obenem je toženki naložilo, da tožniku povrne 2424,46 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude.

Navedena obveznost toženke pomeni še neplačano odškodnino za nepremoženjsko škodo, ocenjeno skupaj na 21.000,00 EUR, ter 2.762,85 EUR premoženjske škode, vse kot posledica prometne nesreče, za katero je nesporno v celoti odgovorna toženkina zavarovanka.

2. Proti del ugodilnega dela sodbe se pritožuje toženka, in sicer za 6000 EUR. Meni, da več iz naslova nepremoženjske škode, poleg tega, da je plačala že 9200 EUR, tožniku ne pripada. Meni, da je upoštevajoč okoliščine tega primera in podobnih zadev tožnikova nepremoženjska škoda previsoko ocenjena; za telesne bolečine in nevšečnosti bi bila primerna odškodnina 7000 EUR, ne pa 10.000 EUR, enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Očita, da sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca, da je imel tožnik že pred nesrečo izražen kalcinirajoči tendinitis in da je že prej imel degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici. Opozarja, da dokazni postopek ni pokazal zloma reber, udarnine kolka in zaraslosti lopatice. Po mnenju pritožbe bi bilo treba upoštevati, da je tožnik star 60 let. Navaja primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, kjer so oškodovanci prejeli med 11 in 17 neto povprečnih plač in bi jih bilo treba po njenem mnenju upoštevati kot primerljive. Primeri, na katere se sklicuje sodišče, kjer so odškodnine znašale med 19 in 33 neto povprečnih plač, po njenem niso primerljivi, ker je šlo za mlajše oškodovance, ki so utrpeli hujše poškodbe. Predlaga ustrezno spremembo ali pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, s stroškovno posledico vred.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje je v celoti pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva ter ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravične denarne odškodnine po 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Tožniku je za njegovo nepremoženjsko škodo prisojen primeren znesek, pri čemer je sodišče ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevanje tožnikovih lastnosti) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju s blažjimi in hujšimi primeri). Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

7. Tožnikove poškodbe sodijo sicer po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med srednje hude (III.), saj je najhujšo tožnikovo poškodbo – strganje rotatorne manšete treba uvrstiti med težje izpahe s pretrganjem vezi in trajnimi posledicami.(1) Poškodba torej ni huda (IV.), kot je to navedlo sodišče prve stopnje(2), a ta napačna klasifikacija ni vodila do napačne odločitve. Tožniku odmerjena odškodnina ustreza približno 21 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS, kar je manj od povprečja za srednje hude primere (ta znaša 24 plač), ustreza pa tudi povprečju odškodnin glede na starost oškodovancev med 35 in 60 let, ki so v statistično zabeleženih primerih za srednje hude poškodbe rok in ramenskega obroča prejeli med 27 in 18 plač.

8. Očitki, da sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni utrpel zloma reber, udarnine kolka in zaraslosti lopatice, so brezpredmetni; upoštevalo je poškodbe, ki jih tožnik je utrpel: poleg že omenjenega strganja rotatorne manšete, še udarnino desne strani prsnega koša, poškodbo desnega sklepa med ključnico in lopatico desne rame, odrgnino desnega komolca, udarnino desnega stegna ter odrgnino desnega zapestja, obeh kolen desnega gležnja in stopala, kar jasno in nedvoumno izhaja iz 9. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer se korektno povzema izvedensko mnenje. Tožnik je torej poleg srednje hude poškodbe utrpel še več lahkih in zelo lahkih, kar samo še dodatno podpira pravilnost dosojene pravične denarne odškodnine.

9. Primerjava z zadevami, ki jih izpostavlja pritožba, ne utemeljuje znižanja odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zelo podobne bolečine in nevšečnosti ter podobno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot tožnik, je utrpel denimo sicer nekoliko mlajši oškodovanec v primeru II Ips 26/99 (ob poškodbi hrustančnega roba sklepne ponvice v levi rami) in za to prejel tudi odškodnino v višini 21 neto povprečnih plač. Za enako poškodbo kot tožnik je enako odškodnino s podobnimi nevšečnostmi in trajnimi posledicami dobil tudi oškodovanec v zadevi II Ips 287/2005. Res so bile primeroma dosojene v podobnih zadevah tudi nižje odškodnine (nekatere omenja pritožba(3)) pa tudi višje (za 22 neto povprečnih plač za podobno poškodbo npr. v zadevi II Ips 526/2003). Prisojena odškodnina je torej znotraj okvirov, ki jih je izoblikovala sodna praksa in od njih ne odstopa. Da je zlasti za duševne bolečine (zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) na zgornji meji, je sodišče prve stopnje korektno utemeljilo s tem, da je tožnik prepričljivo izkazal svojo izjemno aktivnost (na športnem področju in pri delu na kmetiji) in da ga upad zmožnosti izredno boli.

10. Sicer pa mora odgovorna oseba (oz. tisti, ki zanjo odgovarja – v našem primeru zavarovalnica iz naslova obveznega zavarovanja v prometu), oškodovanca sprejeti takšnega, kot je, četudi je njegova škoda zaradi njegovega predhodnega zdravstvenega stanja večja od povprečne; poškodovalec ne more računati na povprečno zdravega človeka. Ne bi bilo prav, da bi tožnik dobil manjšo odškodnino, kot pa realno znaša njegova škoda, posledica nesreče, saj se ni izpostavljal nobenemu posebnemu tveganju, od katerega bi ga bile utemeljeno odvračale njegove zdravstvene težave (zatrjevan izražen kalcinirajoči tendinitis in degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici); vozil se je s kolesom. Zato je prav, da sodišče tega ni upoštevalo v smeri kakršnegakoli zmanjšanja odškodnine.(4)

11. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe ni našlo relevantnih napak, jo je (v izpodbijanem delu) potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Toženka mora sami kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Glej v Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pojasnila v zvezi z objavljenimi podatki, str. 15 in op. 11 ter str. 16 -17. (GV Založba Ljubljana, 2001).

Op. št. (2): Ocena judikata, na katerega se sklicuje (VSC 617/2012), je po prepričanju tega pritožbenega sodišča napačna oz. tam uporabljen izraz „posebno huda poškodba“ za podobno poškodbo, kot je tožnikova, ni oprt na Fischerjevo tabelo.

Op. št. (3): Npr. zadevi II Ips 751/2005 in II Ips 558/2004, ko je bilo za podobne poškodbe priznanih 16 oz. 17 neto povprečnih plač, ostale referenčne zadeve pa niso primerljive: v zadevi II Ips 176/2009 je imela oškodovanka nekoliko blažjo poškodbo kot tožnik – delno natrganje supraspinatusove kite, in manj nevšečnosti med zdravljenjem (zdravljenje brez operacije); V zadevi II Ips 465/2004 je poškodovanec utrpel udarnino leve rame z raztrganino nadgrebenske in podlopatične mišice ter udarnino levega kolena, zdravil pa se je le ambulantno, podobno kot v zadevi II Ips 110/2003, kjer je bil sicer oškodovanec brez posegov hospitaliziran dva dni.

Op. št. (4): Takšna je prevladujoča sodna praksa; primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 625/2008, II Ips 1198/2008, II Ips 1249/2008, VIII Ips 135/2010, II Ips 580/2001, II Ips 636/2005, II Ips 1094/2008 in številne odločbe pritožbenih sodišč, npr. tukajšnjega II Cp 274/2014, II Cp 2446/2010, II Cp 2964/2009 in druge.