Jedro

Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V času od 30. 9. 2013 do 4. 11. 2013 torej tožena stranka še ni mogla vedeti za odgovorno osebo za zamudo, kot to zmotno zatrjuje tožnica. Šele ko je izključila odgovornost zunanjega izvajalca ali možnost tehnične napake in se hkrati seznanila z zagovorom tožnice, je ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnici 22. 11. 2013 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2013 zaradi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2013 in ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki še vedno traja. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke, vključno z denarnima zahtevkoma iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust in regresa za letni dopust. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odpoved ni pravočasna. Iz obdolžitve ne izhaja, da naj bi šlo za nadaljevano dejanje in bi posledično začel teči rok za podajo odpovedi, ko je opustitev prenehala. Zato je sodišče s presojo, da gre za nadaljevano dejanje oziroma opustitev, preseglo dejansko podlago obdolžitve. Ne strinja se z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ker so bili ti substancirani in ključni za izid postopka. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov očita tudi neobrazloženost, očita napačno oceno dokaznih listin v spisu in v zvezi s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ni res, da se je na sestanku dne 22. 10. 2013 nespoštljivo oziroma neprimerno obnašala do dveh udeležencev sestanka. Presoja sodišča, da je šlo za verbalni napad tožnice na sestanku, ni v skladu z 10. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP, Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7-41/94) in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je v projektni skupini sodelovalo več članov, čeprav je bila samo tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, kar pomeni neenakopravno in diskriminatorno obravnavo. Očitek, da ni pripravila plana izobraževanja, ni utemeljen. Tožena stranka ni dokazala, sodišče pa ni ugotavljalo subjektivnega elementa, in sicer krivde tožnice. Prav tako ni ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, ker v zvezi s tem ni izvajalo dokazov.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodja sektorja II v Sektorju za farmakoekonomiko. Tožena stranka ji je 22. 11. 2013 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11.2013 zaradi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano – 370. člen ZPP) izhaja, da je bila tožnica kot koordinatorka aktivnosti tožene stranke zadolžena za vsebinski del izvedbe projekta POP CENE v zvezi z izdelavo programske opreme za podporo izračunu cen zdravil in dolžna zagotoviti, da bi se pravočasno vsebinsko obravnavala problematika določitve in reševanja nejasnosti v zvezi z referenčnimi viri cen zdravil v razmerju do izvajalca projekta. Podatki, ki bi jih morala tožnica posredovati v okviru svojega sektorja izvajalcu projekta, so bili poslani šele, ko bi moral biti projekt že zaključen in je nastala zamuda pri izvedbi projekta. Hkrati tudi ni opravila poizvedb pri imetnikih dovoljenja o prodaji zdravil v skladu s področno zakonodajo. Zato sta sodišči presodili, da je zamuda pri projektu nastala zaradi opustitev tožnice, kar glede na njen vodstveni položaj oziroma njene naloge koordinatorke projekta predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Ker je do zamude prišlo zaradi opustitev, ki so povezane zlasti z vsebinskim delom projekta, za katerega je bila torej zadolžena tožnica, ni bistveno, da je bila za izvedbo projekta ustanovljena projektna skupina in je bila tožnica ena izmed članic skupine. Nadalje je dne 17. 10. 2013 odklonila pripravo plana izobraževanja za leto 2014, za katerega pripravo je bila zadolžena. V splošnih navodilih tožene stranke je bilo namreč za zaposlene predvideno vsaj 5 dni izobraževanj na leto. Dne 22. 10. 2013 je na sestanku verbalno napadla dva sodelavca, nakar je dne 23. 10. 2013 nenadoma in brez predhodne najave vstopila v pisarno vodje sektorja, prekinila sestanek, pri tem pa izjavila, da ji glede na predhodni razgovor ohranijo isto plačo, in nato zaprla vrata. Drugačne revizijske navedbe pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dovoljen revizijski razlog.

9. Nižji sodišči sta vsebino izvedenih dokazov ustrezno povzeli in svoje zaključke napravili na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da sta skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtali vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Tožnica z navideznim uveljavljanjem procesnih kršitev z navedbami o vsebinsko neprepričljivi dokazni oceni in o selektivnem obravnavanju izpovedb prič dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo ključnih dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Tožnica v pritožbi ni izpostavila navedene kršitve in jo prvič uveljavlja šele v reviziji. Z revizijskim ugovorom ne more uspeti, ker bi to pomenilo t. i. preskakovanje pravnih sredstev. Pritožbeno sodišče namreč na morebitno kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba (prvi odstavek 367. člena ZPP), zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa (1).

11. Revizija nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj že sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o odločilnih dejstev in se je ne bi dalo preizkusiti. Očitano kršitev naj bi sodišče druge stopnje ponovilo, poleg tega naj ne bi odgovorilo na tožničine pritožbene navedbe. Bistvena kršitev ni podana, ker je je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo v pritožbi očitano kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi (360. člen ZPP).

12. Revizijskih navedb v zvezi s pravočasnostjo odpovedi (kolikor se ne nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava) in neodgovornostjo tožnice za zamudo pri projektu, s katerimi tožnica utemeljuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni mogoče upoštevati, ker z tovrstnimi revizijskimi navedbami dejansko uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Po prepričanju tožnice naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, ker naj bi tožena stranka že v avgustu 2013 vedela za zamudo in razlog zanjo, posledično pa naj bi bila znana tudi odgovorna oseba zanjo.

14. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti šele, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te (2). Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka prve informacije o težavah pri izvedbi projekta prejela dne 30. 9. 2013. Zato je direktor tožene stranke dne 3. 10. 2013 zahteval statusno poročilo in sklical krizni sestanek za 9. 10. 2013. Nadalje je tožena stranka do 4. 11. 2013 preverjala, ali je razlog za zamudo na strani izvajalca in ali je morda do zamude prišlo zaradi tehničnih napak pri spornem projektu. V ta namen je direktor opravljal razgovore z zaposlenimi, zadnjega dne 7. 11. 2013, in zbiral informacije od zunanjih izvajalcev. V času od 30. 9. 2013 do 4. 11. 2013 torej tožena stranka še ni mogla vedeti za odgovorno osebo za zamudo, kot to zmotno zatrjuje tožnica. Šele ko je izključila odgovornost zunanjega izvajalca ali možnost tehnične napake in se hkrati seznanila z zagovorom tožnice, je ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da je tožena stranka na sestanku dne 7. 11. 2013 ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je odpoved pravočasna.

15. Očitek, da sodišče ni ugotavljalo subjektivnega odnosa tožnice do storjenih kršitev oziroma opustitev, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je v 12. točki obrazložitve pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici dokazala očitano hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, storjeno najmanj iz hude malomarnosti. Slednje je ugotovilo, da se je tožnica kot vodja sektorja morala zavedati možnosti nastanka škode za tožena stranko, do katere je prišlo zaradi njenih opustitev. Navedeno pomeni storitev očitane kršitve iz hude malomarnosti.

16. Po prepričanju tožnice presoja sodišča, da je šlo za verbalni napad tožnice na dva sodelavca na sestanku dne 22. 10. 2013, ni v skladu z 10. členom EKČP (3) in prakso ESČP glede svobode izražanja in še dovoljenih omejitev izražanja mnenj. ESČP je v več zadevah (4) poudarilo, da javni uslužbenec, ki javno opozori na nezakonito ali nedopustno ravnanje sodelavcev ali nadrejenih na delovnem mestu, uživa zaščito v smislu 10. člena EKČP. Vendar v obravnavanem primeru tožnica z besedami:" da nimajo jajc, da ji direkt povedo, da so našli nekoga, ki je bolj sposoben od nje" ni opozarjala na morebitno nezakonito poslovanje tožene stranke, ki bi bilo v javnem interesu, ampak je zasledovala svoje lastne zasebne interese. Zato tožničine besede niso predmet varstva po 10. členu EKČP oziroma določbah notranje zakonodaje ter Ustave RS in očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

17. Pri presoji, ali je še mogoče nadaljevati delovno razmerje, je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, kot to navaja tudi tožnica v reviziji. Očitek, da sodišče tega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni ugotavljalo in ni izvajalo dokazov v tej smeri, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zaslišalo direktorja tožene stranke in tožnico. Na podlagi izpovedbe direktorja in okoliščin obravnavanega primera (bistvena je predvsem funkcija tožnice kot vodje sektorja II in koordinatorke projekta) je pravilno presodilo, da je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnice, ter svojo presojo zadosti in ustrezno obrazložilo.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

(1)

Primerjaj odločbe II Ips 70/2006 z dne 17. 4. 2008, II Ips 806/2009 z dne

26. 5. 2010, II Ips 34/2010 z dne 7. 4. 2011 in mnoge druge.

(2) Primerjaj sodbo VIII Ips 221/2013 z dne 31. 1. 2014 in VIII Ips 236/2013 z dne 10. 2. 2014. (3)

Omejitve svobode izražanja je treba ozko razlagati, vendar je treba hkrati upoštevati, da imajo zaposleni do delodajalca tudi dolžnosti: med drugim dolžnost lojalnosti, zadržanosti in diskretnosti. Ko gre za javne uslužbence, so ti k dolžnosti lojalnosti, zadržanosti in diskretnosti še bolj zavezani zaradi narave svoje službe, vendar jim pravice, da izražajo svoje mnenje ni mogoče kratiti. Zato so zelo pomembne okoliščine, v katerih je mnenje izraženo, kot npr. motiv, ki ga je imel zaposleni, uporabljene besede in njihova možna interpretacija, vpliv na delodajalca in vpliv sankcije na delavca.

(4) Guja proti Moldaviji (št. 14277/04), Heinish proti Nemčiji (št. 28274/08) in Fuentes Bobo proti Španiji (št. 39293/98)