Jedro

Dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni občasna denarna dajatev, zaradi česar določba 279. člena ZOR pri odločanju o zakonitih zamudnih obrestih ni uporabljiva. Po določbi 34. člena ZDSS, v zvezi z določbo 23. člena ZDSS, tožnik ni dolžan postaviti določenega zahtevka, kadar gre za tožbe zoper odločbe pristojnih nosilcev zavarovanj. Zato lahko tožnik - zavarovanec tudi po vložitvi tožbe razširi tožbeni zahtevek tudi na zakonite zamudne obresti. Za odločanje o zakonitih zamudnih obrestih je odločilen le obstoj zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, pri dajatvah iz pokojninskega in invalidsega zavarovanja pa tudi krivdna odgovornost nosilca in izvajalca tega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (IV. in VI. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku (I. tč. izreka) tako, da je kot nezakoniti razveljavilo odločbi tožene stranke opr. št. 954.936 z dne 15.4.1997 in 30.6.1997 (II. tč. izreka), tožniku od 1.11.1996 priznalo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu ter hkrati izreklo, da bo o višini in izplačevanju nadomestila plače odločil toženec s posebno odločbo (III. tč. izreka). Nadalje je toženca zavezalo, da tožniku od zapadlih zneskov nadomestila od 20.9.2000 izplača tudi zakonite zamudne obresti (IV. tč. izreka), njegov višji zahtevek pa kot neutemeljen zavrnilo (V. tč. izreka) in odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (VI. tč. izreka). Zoper IV. tč. izreka glede teka zakonitih zamudnih obresti in stroškovno odločbo v VI. tč. izreka se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Po mnenju pritožnika nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ni mogoče šteti za občasno denarno terjatev v smislu vezanosti na glavno terjatev, niti v smislu avtomatizma. Tožba je bila v laični obliki vložena že 23.4.1997 (pravilno: 22.7.1997) in je sodišče tedaj ni štelo za nepopolno, niti ni z njo postopalo po 108. členu ZPP, zato je tudi glede stranskih terjatev ne bi smelo šteti za nepopolno v smeri, da laična tožba zahtevka za zakonite zamudne obresti ni vsebovala. Glede stroškovne odločbe pa meni, da bi bila pravilna odločitev ravno obratna, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Priglaša stroške pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožnika, da dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni mogoče šteti za občasne denarne dajatve, zato določba 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR), pri odločanju o zahtevku na plačilo zakonitih zamudnih obresti v konkretni zadevi ni uporabljiva. V obravnavani zadevi ne gre niti za vprašanje nerazumljive ali nepopolne vloge, da bi moralo sodišče prve stopnje s tožnikovo laično tožbo, vloženo 22.7.1997 postopati po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), le zato, ker ni vsebovala obrestnega zahtevka. Že glede na določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) v zvezi s 23. členom ZDSS, v sodnih socialnih sporih, kadar gre za tožbe zoper dokončne odločbe pristojnih nosilcev zavarovanj, tožnik ni dolžan postaviti določenega zahtevka, če pa ga že postavi, sodišče nanj ni vezano. Zato dejstvo, da je v konkretni zadevi šele s pripravljalno vlogo 20.9.2000 razširjen tožbeni zahtevek na zakonite zamudne obresti in je sodišče prve stopnje temu delu zahtevka ugodilo šele od tedaj dalje, za zakonitost IV. tč. izreka ni odločilno. Za odločanje o zakonitih zamudnih obrestih je namreč odločilen obstoj zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, za dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa dodatno še krivdna odgovornost nosilca in izvajalca tega zavarovanja. Po 289. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 19/92; v nadaljevanju ZPIZ-92), ki ga je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti, namreč zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem dejavnosti, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Glede na sistemsko ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki temelji na načelih vzajemnosti, solidarnosti in plačanih prispevkih ter postopek uveljavljanja oz. uresničevanja pravic, ko so po določbi 268. člena ZPIZ izvršljivi šele konkretni pravni akti, tožena stranka že v zvezi z 2. odst. III. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje, po kateri bo o višini in izplačilu pripadajočega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, odločeno s posebno odločbo, z izpolnitvijo ni mogla zaiti v zamudo. Zakonite zamudne obresti od 20.9.2000 dalje so tako z izpodbijano IV. tč. izreka priznane, ne da bi sploh bili izkazani pravno-relevantni pogoji, torej zamuda v izpolnitvi nadomestila plače ter krivdno ravnanje tožene stranke. Ker pa zaradi prepovedi reformatio in peius (359. člen ZPP) sodbe ni dovoljeno spremeniti v pritožnikovo škodo, je morala pritožba v tem delu ostati brezuspešna. Pravilna in zakonita je nadalje stroškovna odločba VI. tč. izreka izpodbijane sodbe. Sodišče je v tem delu pravilno uporabilo 1. odst. 36. člena ZDSS, ki določa, da v socialnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Pritožnikovo drugačno pravno naziranje ni sprejemljivo, zato je bilo potrebno pritožbo tudi v tem delu zavrniti in hkrati glede pritožbenih stroškov odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.