Jedro

Zaradi zmanjšanja tožbenega zahtevka ne pride do spremembe tožbe, pride pa (v tem delu) do delnega umika tožbenega zahtevka. Za delni umik zahtevka pa veljajo pogoji iz 188. čl. ZPP, prav tako pa zanj veljajo vse posledice, ki jih zakon sicer predpisuje za umik tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče je z izpodbijanim sklepom pod tč. 1 izreka dovolilo objektivno spremembo tožbe, pod tč. 2 pa je zavrglo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev motenja posesti, vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih (takšnih in podobnih) motenj ter povračilo stroškov postopka, pri čemer je točna vsebina zahtevka razvidna iz izreka izpodbijanega sklepa. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, je ugotovitev, da sta tožnika z umikom vloge z dne 27. 03. 2006 in umikom spremembe tožbe z dne 17. 06. 2009 spremenila tožbo, saj sta na ta način želela doseči drugačen oziroma bistveno večji obseg motenja, ta sprememba pa je bila, glede na 30 dnevni prekluzivni rok, prepozna.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe. V bistvenem navaja, da procesna dispozicija tožnikov na naroku dne 10. 02. 2010 ne more pomeniti spremembe tožbe, saj se obseg tožbenega zahtevka, niti njegova istovetnost, s tem nista spremenila. Tožbeni zahtevek je bil pred in po 10. 02. 2010 identičen in zato o spremembi tožbe ni mogoče govoriti, o dopustitvi pa ni potrebno odločati. Ker situacija umika predhodne procesne vloge, s katero je bila tožba popravljena in situacija umika spremembe tožbe v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni urejena, je potrebno zaključiti, da gre za procesno dispozicijo stranke posebne vrste, katere učinek je vrnitev pravde v procesno situacijo pred opravo umaknjenih procesnih dejanj. Tožbo bi bilo zato potrebno obravnavati po prvotno postavljenem zahtevku oziroma šteti, da le – ta, od njegove vložitve v letu 1997 dalje, sploh nikoli ni bil popravljen oziroma preciziran in je zato vložen pravočasno. Tožnika sta poleg tega z umikom vloge z dne 27. 03. 2006 in umikom spremembe tožbe zgolj odpravljala posledice nezakonitega ravnanja sodišča oziroma pravdo postavljala v stanje, kakršno je bilo vse od leta 1997. Z vložitvijo prvotne tožbe je bil tek subjektivnega prekluzivnega roka za varstvo posesti prekinjen in ta rok ni začel teči znova. Ni res, kot navaja pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 4185/2009, da razlogi za konkretno ravnanje tožnikov niso pomembni. Kadar je določena procesna dispozicija motivirana z nezakonitim ravnanjem sodišča, ki ima za posledico odrek sodnega varstva, je potrebno strankam to odrečeno sodno varstvo vsekakor omogočiti, saj gre sicer s strani sodišča oziroma države za dejansko zanikanje pravice do sodnega varstva po 23. čl. Ustave RS. V konkretnem primeru gre lahko zgolj za povečanje obstoječega tožbenega zahtevka in nikakor ne za spremembo njegove istovetnosti. V zahtevku se je menjal zgolj obseg mreže, ki jo je dolžan odstraniti posamezni toženec in je zato v prvotnem zahtevku nujno vsebovan tudi preciziran zahtevek. Zahtevek na odstranitev mreže, ki stoji ob posameznem parkirnem mestu, je tako postavljen že od same vložitve tožbe v letu 1997 in ni mogoče trditi, da je bil postavljen prepozno.

(3.) Tožene stranke na vloženo pritožbo niso odgovorile.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP.

(6.) Pritožba utemeljeno opozarja, da z umikom spremembe tožbe in umikom vloge z dne 27. 03. 2006 zahtevek ni bil spremenjen(1) in je posledično odločitev sodišča, ki je takšno spremembo dovolilo, nepotrebna, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

(7.) Tako pritožnika v svoji pritožbi v prvi vrsti zmotno menita, da je umik vloge z dne 27. 03. 2006 in umik spremembe tožbe z istočasnim predlogom, da sodišče odloči po zahtevku, ki je bil postavljen v letu 1997, povzročil učinek vrnitve pravde v stanje pred opravo umaknjenih procesnih dejanj in je s tem posledično odpadlo tudi vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe (2). Prvotnega zahtevka namreč ni več in zato tudi ne more „oživeti“. Lahko se ga le ponovno postavi in sicer z ustrezno spremembo tožbe (kar sta pritožnika 17. 06. 2009 tudi storila) ali pa z vložitvijo nove tožbe. V obeh primerih je takšno procesno dejanje v smislu 30 dnevnega prekluzivnega roka, ki je predpisan za vložitev tožbe zaradi motenja posesti, potrebno ponovno presojati.

(8.) Zaradi jasnosti je potrebno opozoriti, da tožeča stranka ob pozivu sodišča z dne 22. 02. 2006, da popravi del zahtevka, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja, ni le bolj določno opredelila zahtevek (kot je to zahtevalo sodišče), ampak je le-tega tudi delno zmanjšala. Tako ni več zahtevala odstranitve mreže s celotnega parkirišča, ampak le s točno določenih parkirnih mest. Zaradi takšnega zmanjšanja tožbenega zahtevka sicer ni prišlo do spremembe tožbe (3. odst.184. člena ZPP), je pa (v tem delu) prišlo do delnega umika tožbenega zahtevka. Za delni umik zahtevka pa veljajo pogoji iz 188. čl. ZPP, prav tako pa zanj veljajo vse posledice, ki jih zakon sicer predpisuje za umik tožbe. Tako umik tožbe pomeni preklic zahteve za sodno varstvo v konkretni pravdi, delni umik pa preklic zahteve za sodno varstvo o umaknjenem delu zahtevka. V tem delu je zaradi delnega umika zato postopek (z določenimi izjemami, ki se nanašajo na soglasje tožene stranke k umiku), končan. Šteje se, da tožba (v umaknjenem delu) sploh ni bila vložena. To velja tako za procesne učinke vložitve in vročitve tožbe, kot tudi za materialno pravne učinke vložitve in vročitve tožbe. S tem seveda odpade tudi varstvo prekluzivnih rokov (3), kar velja tudi za rok, ki je predpisan za vložitev tožbe zaradi motenja posesti. Tožba se v umaknjenem delu sicer lahko ponovno vloži (preko spremembe tožbe ali z novo tožbo), vendar pa si s tem ni mogoče zagotoviti varstva morebiti izteklega prekluzivnega roka. Vse povedano velja tudi za delni umik tožbe v konkretnem primeru, torej za zahtevek, ki se je nanašal na odstranitev mreže z vseh preostalih parkirnih mest. V kolikor presojamo zgolj učinek umika vloge z dne 27. 03. 2006, tožeča stranka torej s takšnim umikom v nobenem primeru ni mogla doseči, da bi njen prvotni tožbeni zahtevek v umaknjenem delu oživel, saj zahtevka v tem delu ni bilo več. Kasnejša procesna dejanja pritožnikov (sprememba tožbe (4), kasneje pa umik spremembe in popravka) so iz navedenih razlogov lahko obravnavana le na dva načina: lahko se jih obravnava kot umik tožbe in vložitev nove tožbe (z zahtevkom kot je bil postavljen v prvotni tožbi in v kasneje v spremenjeni tožbi) ali pa se, glede na to, da sta pritožnika sočasno z umikom spremembe tožbe, predlagala, da sodišče odloči po zahtevku kot je bil postavljen v letu 1997, kar pomeni po enakem zahtevku, ki ga je sodišče že obravnavalo, zaključi, da zahtevek s tem ni bil spremenjen in da dejanje tožečih strank posledično nima procesnih učinkov. V obeh primerih pa je končna odločitev enaka. V prvem primeru, če gre torej za vložitev nove tožbe, je le - ta seveda prepozna, saj je do zatrjevanega motilnega dejanja prišlo v letu 1997. V drugem primeru pa je predmet odločanja še vedno spremenjena tožba iz leta 2009, za katero velja enako, pri čemer je o tem bilo zavzeto stališče tudi že na pritožbeni stopnji in sicer v zadevi I Cp 4185/2009. (9.) V zvezi z drugo možnostjo je neutemeljeno stališče pritožnikov o pravočasnosti dela zahtevka, ki se nanaša na odstranitev mreže zgolj na parkiriščih št. 1, 25, 34, 52, 21 in 60, ki je bil vsebovan že v zahtevku iz leta 1997, saj se posestnega varstva na celotnem parkirišču, kot ga zahtevata pritožnika ne more doseči samo z vzpostavitvijo prejšnjega posestnega stanja na nekaterih posameznih parkirnih mestih in tudi ne gre za isti predmet (prej parkirišče, potem parkirno mesto). Tudi v zvezi s tem je bilo na pritožbeni stopnji v zadevah I Cp 4185/2009 in I Cp 2481/2010 že zavzeto enako stališče. (10.) Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da sta pritožnika s takšnimi procesnimi dejanji zgolj odpravljala napake sodišča in da jima je z izpodbijano odločitvijo dejansko odrečeno sodno varstvo. Razlogi, zakaj se je tožeča stranka odločila za popravo tožbe z delnim umikom zahtevka, za spremembo tožbenega zahtevka in kasneje za umik spremembe in popravka, v pogledu teka prekluzivnega roka, četudi naj bi šlo za nepotrebnost in nezakonitost sklepov o popravi tožbe, niso pomembni in ne vplivajo na pravočasnost spremembe tožbe ali pravočasnost vložitve nove. S tem jima tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva. V kolikor sta namreč pritožnika menila, da je bil prvoten tožbeni zahtevek dovolj določen, le-tega nista bila prisiljena popravljati, sploh pa ne delno umikati. Res bi sodišče prve stopnje tožbo, glede na stališče, ki ga je zavzelo v sklepu z dne 22. 02. 2006, zavrglo, vendar pa bi imela zoper takšno odločitev možnost vložiti pritožbo, nepravilnost, ki jo zatrjujeta, pa bi bila v pritožbenem postopku, če bi se izkazalo, da je res podana, sanirana (do takšne situacije je prišlo v zadevi II Cp 3960/2008). Ker te možnosti nista izkoristila, sodišču ne moreta očitati odgovornost za to, da je prišlo do zamude prekluzivnega roka.

(11.) Po oceni pritožbenega sodišča je glede na vse navedeno odločitev o zavrženju (celotne) tožbe pravilna, pravilna pa je posledično tudi odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo glede toženih strank, ki so vložile ugovor. Pritožbo je bilo posledično potrebno zavrniti ter izpodbijani sklep potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

(12.) Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Ta odločitev je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in temelji na 154. in 165. čl. ZPP.

(1) Tako je tožbeni zahtevek in s tem obseg in vrsta sodnega varstva ostal popolnoma enak, enaka je ostala tudi podlaga zahtevka; ni se povečal, niti ni bil poleg obstoječega zahtevka uveljavljen drug zahtevek (primerjaj 184. člen ZPP).

(2) V pravdni zadevi II P 3044/2005 ( ki je ena od enajstih razdruženih zadev in na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, na pritožbeni stopnji obravnavana pod opr. št. I Cp 4185/2009), je bila namreč spremenjena tožba zavržena kot prepozna.

(3) primerjaj D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 214-217. (4) Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je na naroku dne 17. 06. 2009 prišlo do spremembe tožbe, saj sta tožnika svoj zahtevek oblikovala tako kot v tožbi in od toženih strank ponovno zahtevala, da odstranijo mrežo s celotnega parkirišča in s tem zahtevala drugačen oziroma bistveno večji obseg varstva svoje zatrjevane soposesti. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevah I Cp 4185/2009 in I Cp 2481/2010 (gre za dve razdruženi zadevi).