Jedro

Sodišče s tem, ko je oškodovanca, potem ko je ugotovilo, da glede predmeta presoje teče pravda, še samo napotilo na pravdo, ni kršilo določb ZKP, saj druge možnosti glede na izrecno določbo drugega odstavka 105. člena ZKP ni imelo.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot strošek, nastal pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 1.200 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani spoznalo V.M. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ. Po členu 50 tega zakona mu je izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo štiri leta. Na podlagi določila drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano družbo B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Pritožbo obdolženčeve zagovornice je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo (sodbo sodišča prve in druge stopnje) je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojencu namreč ni bila kršena pravica do obrambe s tem, ko sodišče ni postavilo izvedenca finančne stroke ter zaslišalo priče S.Š. Za presojo ali je obsojenčeva družba v času najetja kreditov imela realne možnosti za njuno vrnitev se namreč ne zahteva neko strokovno znanje, temveč lahko to sodišče oceni samo na podlagi izvedenih dokazov. Navedeno je tudi sodišče ustrezno in obširno obrazložilo, kakor tudi zakaj ni zaslišalo predlagane priče. Ostale navedbe zagovornice v zahtevi pa predstavljajo le izpodbijanje dejanskega stanja.

V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec izraža dvome v ugotovljeno dejansko stanje, saj navaja, da sodišče ni ugotovilo iz kakšnega razloga sam ni mogel vrniti kredita in kdo je bil krivec za takšno porazno finančno situacijo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornice naj bi sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe, ker v postopku ni pritegnilo k sodelovanju izvedenca finančne stroke, saj bi le-ta lahko verodostojno potrdil ali ovrgel navedbe obtožbe. Prav tako je obramba predlagala tudi zaslišanje priče Š.S., njenemu predlogu pa sodišče ni sledilo.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je na glavni obravnavi opravljeni dne 14.1.2005 zagovornica predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotovil, kakšni prilivi so bili v času najetja kredita pričakovani in kakšna je bila obveznost F., da takšne prilive razporedi ali v plačilo plač ali v vračilo kredita. Na dan najetja kredita pa bi naj finančni izvedenec tudi ugotovil finančno stanje F. in ugotovil, ali so bili možni še drugi načini jamstva razen poroštva B. Nadalje je tega dne zagovornica ponovno predlagala zaslišanje priče S.Š., ki je sicer že bila vabljena na glavno obravnavo za dne 14.1.2005, vendar se zaradi neodložljivih obveznosti na vabilo ni odzvala.

Oba dokazna predloga je sodišče zavrnilo. Izvedenca finančne stroke je, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane prvostopenjske sodbe, zavrnilo z obrazložitvijo, da ni pomembno ali so bili možni še drugi načini jamstva razen poroštva B. glede na to, da sta oba kreditodajalca izpovedala, da pod drugimi pogoji posojila ne bi dala in tako tudi izvedenec ne bi mogel oceniti ali so bili možni drugi načini jamstva, saj je dogovor o jamstvu za posojilo stvar pogodbenega dogovora med strankama. Glede obveznosti F., da prilive iz tujine razporedi za plačilo plač ali za vračilo kredita pa je zaslišalo priče, ki se ukvarjajo s področjem financ in ki so pojasnile, da je bilo mogoče devizni priliv razporediti tudi drugam in ne samo na žiro račun podjetja. Ob upoštevanju izpovedb prič U. in Š., da sta poroštvo za posojilo dala ravno iz razloga, ker je bilo obljubljeno vračilo posojila iz tega konkretnega deviznega priliva, pa je ocenilo, da za obstoj kaznivega dejanja niti ni odločilno, kakšni prilivi iz tujine so bili takrat pričakovani. Glede na izpovedbo priče S., to je bančnega strokovnjaka o neurejenem knjiženju in finančnem poslovanju F. je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni pričakovati, da bi finančni izvedenec na to vprašanje sploh lahko odgovoril. Poleg tega pa iz dokumenta z dne 7.7.1995 v prilogi C 133 spisa izhaja, da je podjetje F. takrat dolgovalo celo svojemu glavnemu delodajalcu oziroma naročniku, to je podjetju M.L. Senat sodišča prve stopnje je tako ocenil, da postavitev izvedenca finančne stroke ne bi vplivala na ugotavljanje in obstoj kaznivega dejanja. Zato je štelo izvedbo tega dokaza za nepotrebno (drugi odstavek str. 17 sodbe sodišča prve stopnje).

Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje S.Š., ki je bila članica sanacijske ekipe S.., katere vodja je bil M.S., pa je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da je navedlo, da je priča nastopila delo v F. šele kasneje v oktobru leta 1995, kar izhaja tudi iz njenih predhodnih pričanj v obeh priloženih spisih Okrožnega sodišča iz Maribora. Ne glede na navedeno po presoji tega sodišča zaslišanje te priče, ki naj bi dobro poznala finančno poslovanje F., ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Med dokaznim postopkom je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da je bilo finančno stanje F. ob najetju posojila slabo, saj je bil žiro račun blokiran, delavci že nekaj mesecev niso prejemali plač, iz tujine ni bilo pričakovati realnih prilivov, dejanski znesek negativnega stanja oziroma dolgov F. za samo obravnavano kaznivo dejanje pa niti ni odločilen in tako se z zaslišanjem te priče dejansko stanje ne bi moglo bolj podrobno razčistiti tako, da bi to lahko bilo v korist obdolžencu (zadnji odstavek na str. 16 in prvi odstavek na str. 17. sodbe).

Takšnim zaključkom je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je ocenilo, da je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov sprejemljivo obrazložilo (prvi odstavek na str. 3 sodbe).

Kriterije glede zavrnitve dokaznih predlogov je določilo že Ustavno sodišče RS v skladu z 22. členom Ustave RS. Ta določba zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku, saj iz te pravice med drugim izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov ter postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. Torej stranke imajo že po ustavi neomejeno pravico predlagati dokaze, na drugi strani pa sodišče vsem dokaznim predlogom ni dolžno slediti. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja namreč ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, niti ni z njimi omejeno, vendar pa navedeno ne pomeni, da ima sodišče pravico vse dokazne predloge zavrniti. Sodišče lahko namreč dokazni predlog zavrne le, če ima zato sprejemljive (tudi ustavno dopustne) razloge. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno iz obrazložitve sodbe. Razlogi za zavrnitev so lahko ocena sodišča, da dokazi niso pravno relevantni (so torej brezpredmetni), da je stopnja verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost dokaza premajhna, da gre za očitno neprimeren dokaz, da stranka dokaznega predloga ni obrazložila, ipd.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče glede izvedenca finančne stroke ocenilo, da ni podana zadostna stopnja verjetnosti, da bi dokaz uspel, saj podjetje F. glede na ostale izvedene dokaze ne razpolaga z ustrezno dokumentacijo na podlagi katere bi izvedenec sploh lahko odgovoril na zastavljeno vprašanje, poleg tega pa tudi, da gre za očitno nepotreben dokaz, saj za ugotavljanje finančnega stanja podjetja F. v kritičnem času ni potrebno posebno strokovno znanje, ker si je sodišče samo lahko iz razpoložljive dokumentacije in izpovedb prič ustvarilo oceno o tem dejstvu. Okoliščina, ali so bili možni še drugi načini jamstva, razen poroštva B., pa ni pravno relevantno dejstvo v tej kazenski zadevi, saj sta oba kreditodajalca povedala, da pod drugimi pogoji posojila ne bi dala. Tem kriterijem ni mogoče odreči razumne presoje in vanjo pavšalni očitki zagovornice o kršitvi pravice do obrambe ne morejo vnesti upoštevnega dvoma. Enako velja tudi glede zaslišanja priče S.Š., glede katere je sodišče utemeljeno presodilo, da stranka (obramba) ni izkazala zadostno stopnjo verjetnosti, da bi priča vedela karkoli povedati o pravno relevantnih dejstvih, saj se je zaposlila v F. šele kasneje v oktobru 1995, dejanski znesek negativnega stanja (o čemer naj bi priča med drugim izpovedala) pa ni pravno relevantno dejstvo.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornice v zahtevi, da je sodišče kršilo določbe ZKP s tem, ko je oškodovano družbo B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde in pri tej svoji odločitvi ni upoštevalo, da teče pred Okrožnim sodiščem v Mariboru postopek, v katerem je B. vložil tožbo za plačilo danega kredita zoper družbo F. in obdolženega V.M. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pomeni pritegnitev pravdnega postopka kazenskemu postopku. Ne glede na to pa sodišče v kazenskem postopku nima vseh pooblastil, ki jih ima pravdno sodišče, saj ne more v nobenem primeru zavreči zahtevka kot nedovoljenega ali ga zavrniti kot neutemeljenega. V smislu določila drugega odstavka 105. člena ZKP sme sodišče, če spozna obdolženca za krivega deloma ali v celoti ugoditi premoženjskopravnim zahtevkom ali pa oškodovanca s presežkom ali s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pot pravde. Glede na navedeno sodišče ni kršilo določb ZKP, ki urejajo odločanje o premoženjskopravnem zahtevku s tem, ko je oškodovanca, potem ko je ugotovilo, da glede predmeta presoje teče pravda, še samo napotilo na pravdo, saj druge možnosti glede na izrecno določbo drugega odstavka 105. člena ZKP ni imelo.

Kršitev določb prvega odstavka 395. člena ZKP v odločbi pritožbenega sodišča vidi zagovornica v tem, da se sodišče ni opredelilo glede nestrinjanja z zavrnitvijo dokaznega predloga po izdelavi izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, izraženega v pritožbi. Očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti ni utemeljen. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča se je to glede zavrnitve dokaznih predlogov v celoti pridružilo razlogom prvostopenjskega sodišča s tem, da se je pri svoji presoji oprlo še na listinsko dokumentacijo, izpovedbe prič, na dejstvo, da je obsojenčevo podjetje zaradi likvidnostnih težav v veliki meri poslovalo le preko kompenzacij ter na dejstvo, da podjetje F. ni imelo urejenega računovodstva, kar so ugotovili strokovnjaki ... banke, katero je obdolženec prav tako zaprosil za sanacijo svojega podjetja (zadnji odstavek na strani 2 in prvi odstavek na strani 3 izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča). Gre torej za obrazloženo zavrnitev pritožbenega očitka, oziroma je sodišče druge stopnje presodilo to konkretno pritožbeno navedbo in zavzelo o njej stališče. Ostali očitki v zahtevi, da je B. poznal slabo finančno stanje F., da obdolžencu ni bil dokazan goljufiv namen, da sodišče verodostojnosti prič brez listinskih dokazov ni moglo preveriti ipd., pa pomenijo le očitek nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zagovornica v zahtevi, ta pa je v pretežnem delu podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri višini odmerjene povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (tretji odstavek 92. člena ZKP).