Jedro

Pooblastilna pogodba ustvarja neposredno zastopanje, kar pomeni, da zastopnik nastopa v imenu in za račun zastopanega. Ker je med tožečo stranko in K. d.d sklenjena pooblastilna pogodba, tožeča stranka ni aktivno legitimirana v sporni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1677/2011 z dne 25.2.2013 izreklo:„I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 105483/2011 z dne 21.7.2011 se v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe toženi stranki plačati stroške tega postopka v znesku 215,88 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila.“ Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povrnitev priglašenih stroškov postopka na 1. in 2. stopnji sojenja.

Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslednjih razlogov:-pomanjkanja aktivne legitimacije; -dejstva da ni šlo za posel rednega upravljanja zaradi česar ni bila zagotovljena ustrezna večina glasov etažnih lastnikov in meni, da je takšna odločitev pravno zmotna.

Kot nesporna dejstva v obravnavani zadevi, ki ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja in na katere je vezano pritožbeno sodišče, pritožba povzema : - predmet tožbe je plačilo stvarnega vložka družbe K. d.d., ki ga je ta vložila v obnovo petega nadstropja poslovne stavbe P. ...in ga z računom št. ... z dne 9.7.2009 zaračunala etažnim lastnikom, tožeča stranka pa ga je prerazdelila in v sorazmernem znesku 2.978,15 EUR (glede na solastniški delež), ki odpade na toženo stranko, obračunala slednji z računom št. ... z dne 1.9.2009; -etažni lastniki P. ... so z več kot 50% glasov priznali zgoraj navedeni vložek K. d.d. in ga upoštevali kot del ureditve fasade celotne stavbe, torej tudi kot del investicije v fasado, ki se je izvajala leta 2009 (od pritličja do četrtega nadstropja poslovne stavbe); -tožeča stranka je imela pooblastilo z dne 9.3.2011 K. d.d. za izterjavo terjatve, ki je predmet tožbe od vseh neplačnikov, vključno s toženo stranko.

Sodišče prve stopnje se je pri zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova pomanjkanja aktivne legitimacije sklicevalo na določbe 118.člena Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in menilo, da K. d.d. na tožečo stranko ni prenesla materialnopravnega upravičenja, da bi lahko tožnica zahtevala plačilo denarnega zneska v svojem imenu in za svoj račun, vendar pa bi se po mnenju pritožbe za pravilno uporabo materialnega prava moralo sodišče vprašati, kdo je upnik oziroma materialnopravni upravičenec zahtevati plačilo stvarno pravnega vložka. Glede na to, da je stvarni vložek vložil K. d.d. je ta upnik oziroma upravičenec iz materialnopravnega razmerja, ki sme ta vložek terjati od ostalih etažnih lastnikov.

Pritožba meni, da pooblastilo z dne 9.3.2011 predstavlja materialnopravno upravičenje, s katerim je družba K. d.d. na tožečo stranko prenesla upravičenje- prenos v izterjavo vseh terjatev do etažnih lastnikov po računu št. ... z dne 9. 7.2009. Pritožba izpostavlja evidenčni stavek sodbe VS RS II Ips 126/2001, ki glasi:“Aktivno legitimacijo v takih sporih pa mu lahko podelijo sami lastniki stanovanj s prenosom svojih materialnopravnih upravičenj v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev, in meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da prav predloženo pooblastilo predstavlja glede na svojo vsebino prenos stvarno pravnih upravičenj oziroma posebno naročilo upravniku (tožeči stranki) naj znesek, ki je predmet tožbe izterja od dolžnikov.

Materialnopravni upravičenec K. d.d. je tožeči stranki odstopil v izterjavo terjatev, ki je predmet pravde in ji naročil naj sproži postopke za izterjavo dolga in je s tem materialnopravno upravičenje prenesel na tožečo stranko.

Pritožba meni, da je pravno zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da prenova fasade ne spada med posle rednega upravljanja in da je za take posle potrebno soglasje več kot 3/4 glasov etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Pritožba poudarja, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe podrobno obrazložila, da gre za objekt iz začetka 60 let prejšnjega stoletja in da je bila fasada na objektu dotrajana, zato je že v letu 2003 sprejet načrt vzdrževanja, ki je predvidel zamenjavo fasade. Ta je bila izvedena v dveh fazah in sicer v letu 2003-2004 s strani etažnega lastnika K. d.d. in v letu 2009 še preostala fasada.

Odločitev sodišča prve stopnje bistveno odstopa od sodne prakse v enakih in podobnih primerih (sklep VSK I Cp 490/2006- zamenjava strehe predstavlja posel rednega upravljanja; sodba VSL I Cp 16072011- sklep etažnih lastnikov o prenovi fasade predstavlja posel rednega upravljanja).

Pritožba tako meni, da je sodišče prve stopnje v celoti odločilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso in s tem kršilo določilo 22.člena Ustave RS glede enakega sodnega varstva, saj izpodbijana sodba v svojih razlogih odstopa od citiranih judikatov Vrhovnega sodišča in Višjih sodišč.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Menila je, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita, tožena stranka pa izpostavlja, da ne držijo pritožbene trditve o tem, da naj bi sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo dejstva, ki jih kot taka prikazuje pritožba, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo le, da je predmet tožbe strošek obnove fasade , ki je nastal etažni lastnici K. d.d oziroma njen stvarni vložek v obnovo fasade petega nadstropja poslovne zgradbe, ni pa reklo, da gre za nesporno dejstvo;prav tako ni kot nesporno ugotovilo dejstvo, da so etažni lastniki poslovne stavbe z več kot 50% glasov priznali stvarni vložek K. d.d. in ga upoštevali kot del ureditve fasade celotne stavbe, torej kot del investicije v letu 2009, ampak je ugotovilo, da je temu tožena stranka nasprotovala. Odgovor na pritožbo meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da konkretni posel predstavlja posel izrednega upravljanja in da je zanj potrebno soglasje več kot 75% latnikov, pravilna. Prav tako ne drži, da bi bilo nesporno, da je imela tožeča stranka pooblastilo K. d.d. za izterjavo terjatve , saj je tožena stranka temu ugovarjala in trdila, da pooblastilo tožeči stranki ne daje aktivne legitimacije v sporni zadevi, pač pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pooblastilo predstavlja le pooblastilo za vložitev izvršbe, torej za zastopanje.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339.člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458.člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458.člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3. ,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350.člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo.

Sodišče prave stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje:- da je predmet tožbenega zahtevka strošek obnove fasade, ki je nastal etažni lastnici družbi K. v zvezi z obnovo fasade v petem nadstropju poslovne zgradbe na P. c. ... v M.; - da je tožeča stranka upravnik te poslovne zgradbe; -da je tožena stranka lastnik poslovnega prostora v tej poslovni zgradbi in da njen solastniški delež znaša 2,040%, kar do pravde ni bilo sporno, saj je tožena stranka v tem deležu vseskozi plačevala vse stroške tekočega vzdrževanja, obratovanja in upravljanja; - da tožeča stranka vtožuje sporni znesek kot upravnica v svojem imenu in za svoj račun, ker trdi, da je K. s pooblastilom (dopis A1 in A17) nanjo prenesla upravičenje za izterjavo;- da je tožena stranka ugovarjala aktivno legitimacijo tožeče stranke, ker tožeča stranka ni trdila, da bi lastniki s pogodbo o upravljanju na tožečo stranko prenesli svoje materialnopravno upravičenje, da v svojem imenu in na svoj račun izterja plačilo od posameznih lastnikov, da ni trdila, da bi sedaj vtoževani znesek sama plačala iz lastnih sredstev, da ni zatrjevala, da bi delo opravila sama in bi tako uveljavljala plačilo za svoje delo in da iz navedb tožeče stranke, da je prejela račun družbe K. d.d. za strošek, ki naj bi bremenil etažne lastnike v zvezi z obnovo fasade v petem nadstropju zgradbe, izhaja zgolj mandatarsko upravičenje upravnika in da predloženo pooblastilo po vsebini pomeni le pooblastilo tožeči stranki , da vloži tožbo, torej za zastopanje, ne pa da tožbo vloži v svojem imenu in za svoj račun ; - da je zaradi težav z zamakanjem lastnica petega nadstropja izvedla prvo fazo več let trajajočega projekta, ki je predvideval obnovo celotne fasade in strehe, -da je za obnovo fasade doseženo soglasje etažnih lastnikov, katerih deleži predstavljajo več kot 50%, ne pa 3/4 solastniških deležev; -da je tožena stranka ugovarjala pasivno legitimacijo, trdeč, da gre pri konkretni obnovi fasade za posel izrednega upravljanja in je potrebno soglasje več kot 3/4 lastnikov oziroma solastniških deležev za takšno investicijo, takšno soglasje pa ni bilo doseženo; Sodišče prve stopnje je glede na trditve pravdnih strank in izvedene dokaze podalo obširne in jasne razloge za svojo presojo in so razlogi prepričljivi ter niso v nasprotju sami s sabo in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in svoje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339.člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa jih tudi ne uveljavlja.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, ker da bi moralo šteti, da je lastnica petega nadstropja objekta, ki je sama obnovila fasado na tem nadstropju in ji je nastal strošek z obnovo tega dela fasade, s pooblastilom z dne 9.3.2011 na tožečo stranko prenesla materialnopravno upravičenje za izterjavo vtoževane terjatve, torej da je s tem postala aktivno legitimirana za vložitev tožbe, ker je postala subjekt uveljavljene materialne pravice, je neutemeljen.

Pritožba po stališču pritožbenega sodišča ni utemeljena, saj je sodišče glede na podane trditve tožeče stranke v zvezi s pooblastilom nedvomno pravilno pravno opredelilo pooblastilo kot takšno, ki tožeči stranki ne daje aktivne legitimacije v sporni zadevi.

Pritožba ne izpodbija dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni trdila, da bi lastniki poslovne zgradbe nanjo prenesli materialnopravno upravičenje, da v svojem imenu in za svoj račun od posameznega lastnika poslovne zgradbe izterja neplačane terjatve tretjih oseb in da ni zatrjevala, da je dela opravila sama in bi tako uveljavljala plačilo za svoje delo ali da bi sama založila sredstva za toženo stranko in da tožeča stranka sama ni ničesar plačala po računu K. d.d..

Pritožbeno sodišče iz predloženega spisa povzema, da je tožeča stranka v zvezi z aktivno legitimacijo trdila le naslednje (njena vloga z dne 23.2.2012- listna številka 50-53 spisa): „Toženka neutemeljeno izpodbija aktivno legitimacijo tožeče stranke. Tožeča stranka je bila po sklepu nadzornega odbora pooblaščena za izterjavo vseh neplačanih računov posameznih izvajalcev. V konkretnem primeru je fasado v 5 nadstropju izvajal K. d.d.. Slednji je z dopisom z dne 18.3.2010 in 9.3.2011 izrecno pooblastil tožečo stranko za sprožitev ustreznih sodnih postopkov zoper neplačnike in sicer v svojem imenu in ne kot zastopnik K. d.d., saj je slednji tudi izstavil račun tožeči stranki. Tožena stranka je spregledala stališče Vrhovnega sodišča, da je lahko upravnik pooblaščen za izterjavo stroškov na podlagi naročila. To izhaja že iz splošnih načel pooblastitve civilnega prava, po katerem lahko dobavitelj kadarkoli pooblasti upravnika za izterjavo neplačanih stroškov na skupni stvari, kar je bilo v konkretnem primeru strojeno. Zato aktivna legitimacija ne more biti vprašljiva. Tožeča stranka vlaga v spis pooblastilo K. d.d. z dne 9.3.2011.“ Ob takšnih trditvah in ob edinem dokazu, to je pooblastilu K. d.d z dne 9.3.2011 (listina A 17 v spisu), ki glasi po svoji vsebini takole: “Spodaj podpisani M. B. univ. dipl. ekon., direktor družbe K. d.d., P. ..., M. v imenu družbe K. d.d. pooblaščam upravnika poslovne zgradbe P. ... M.- družbo M. d.o.o.,T. c. ..., M., da vloži tožbo oziroma vodi izterjavo terjatve K. d.d po računu št. .. z dne 9.7.2009 zoper vse etažne lastnike, ki niso poravnali dolgovanega zneska upravniku po navedenem računu,“ je moralo sodišče prve stopnje materialno pravno opredeliti vsebino pooblastila in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da pooblastilo po svoji vsebini ni pogodba o prenosu materialnopravnega upravičenja na tožečo stranko, ampak le pooblastilo za vložitev tožbe v imenu in za račun K. d.d., oziroma zastopanje tožeče stranke pri izterjavi terjatve.

To pooblastilo je posledica naročila za opravo posla (vložitev tožbe oziroma izterjava terjatve) in tožeča stranka ima prav v toliko, da je mogoče upravnika vselej pooblastiti za izterjavo neplačanih stroškov na skupni stvari, vendar pa ne gre spregledati, da je v konkretnem primeru K. d.d. izstavil račun št. ... z dne 9.7.2009 (listina A7 v spisu) kot upravičenec do plačila ali kot pojasni tožeča stranka kot izvajalec in pogodba o naročilu je sklenjena le med njo in tožečo stranko ter jo je potrebno v tem razmerju tudi presojati.

Pritožbeno sodišče meni, da je med tožečo stranko in K. d.d. sklenjena posebna vrsta mandatne pogodbe in sicer pooblastilna pogodba, pri kateri gre za dogovor, na podlagi katerega se mandatar zaveže opraviti posel v imenu in za račun mandanta, ki ga za ta posel upraviči tudi nasproti tretjim osebam s tem, da opravi še enostranski posel pooblastilo. (1) Pooblastilna pogodba ustvarja neposredno zastopanje, kar pomeni, da zastopnik nastopa v imenu in za račun zastopanega in ker je med tožečo stranko in K. d.d sklenjena pooblastilna pogodba, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v sporni zadevi in je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek že iz tega razloga.

Pritožba glede na navedeno zmotno meni, da je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse (sodba VS RS II Ips 12672001 z dne 24.5.2001), kjer dejansko stanje sploh ni identično in se je reševalo vprašanje izterjave obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja, poleg tega pa je bistveno, kar pritožba ne pove, da jedro te sodne odločbe v celoti glasi takole: “Ureditev položaja upravnika večstanovanjske hiše v SZ opredeljuje njegov položaj le kot položaj zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu izterjevati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Aktivno legitimacijo v takih sporih pa mu lahko podelijo sami lastniki stanovanj s prenosom svojih materialnopravnih upravičenj v pogodbi, ki so jo sklenili z upravnikom, ali v posebnem naročilu, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar do takega prenosa ni prišlo, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev,“ in ta sodba obravnava posebno naročilo le, če gre za stroške, ki so plačani iz namenskih sredstev lastnikov, tega pa se v obravnavani zadevi ne zatrjuje.

Ker je sodišče prve stopnje že iz navedenih razlogov utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem ali je tožena stranka pasivno legitimirana v sporni zadevi in ne z navedbami v zvezi s tem ali je obnova fasade v okoliščinah obravnavanega primera posel rednega upravljanja ali posel, ki presega okvir rednega upravljanja, ker opredelitev za presojo v sporni zadevi ni pravno odločilna.

Pritožbene navedbe o odstopu terjatve v izterjavo, ki naj bi bil dogovorjen med K. d.d. in tožečo stranko pa so pritožbene novote, saj iz v tej sodbi povzetih navedb tožeče stranke trditve o posebni obliki cesije - odstop terjatve v izterjavo (425. člen Obligacijskega zakonika) ni bilo nič zatrjevanega in pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ne sme upoštevati in se do njih vsebinsko opredeljevati (337.člen ZPP).

Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdiloizpodbijano sodbo (353.člen ZPP).

Tožeča stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165.člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155.člena ZPP).

Op. št. (1): P rimerjaj dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4.knjiga,GV Založba, Ljubljana 2004, stran 200 in dr. Stojan Cigoj, Kontakti in reparacije, Univerza Ljubljana, Pravna fakulteta, 1973, stran 149.