Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu v času zaposlitve pri toženi stranki (bivšem delodajalcu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala. Glede na ugotovitev izvedenca, da je okvara sluha zaradi izpostavljenosti hrupu dokončna, ko preneha izpostavljenost hrupu, je tožniku škoda nastajala najkasneje do 4. 1. 2004 (ko je tožniku prenehalo delovno razmerje) po tem datumu pa mu škoda zaradi izpostavljenosti hrupu pri toženi stranki ni več mogla nastajati, tako da je tedaj začel teči 5-letni objektivni rok za vložitev tožbe. Na dan vložitve tožbe (10. 2. 2009) je tako že potekel 5-letni objektivni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je tudi glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ko je prenehala izpostavljenost hrupu, lahko izvedel za obseg škode, oziroma bi lahko izvedel za vse elemente odškodninske odgovornosti, kar bi mu omogočilo uveljavljati odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. Zato je tudi subjektivni zastaralni rok začel teči že 4. 1. 2006 in je do vložitve tožbe že potekel. Ker je tožnik zahtevek za plačilo odškodnine zaradi okvare sluha kot posledice izpostavljenosti hrupu vložil po izteku objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 35.014,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 33.300,00 EUR zakonske zamudne obresti od 2. 12. 2005 dalje do plačila, od zneska 796,19 EUR zakonske zamudne obresti od 31. 12. 2003 dalje do plačila in od zneska 918,04 EUR zakonske zamudne obresti od 31. 12. 2004 dalje do plačila.“ (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožeča stranka sama kriti svoje stroške postopka, toženi stranki pa povrniti stroške postopka v višini 1.820,85 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Graja stališče sodišča prve stopnje, da naj bi zahtevek zastaral. Pove, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v zvezi z vprašanjem zastaranja v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke A.A., po katerem je zastaranje začelo teči 4. 1. 2004, ko tožnik ni bil več izpostavljen delu v prekomernem hrupu. Meni, da izvedensko mnenje ni jasno, razumljivo in prepričljivo, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, saj izvedenec v izvedenskem mnenju na izrecno vprašanje, kdaj je tožnik izvedel za dokončen obseg škode v smislu okvare sluha in tinitusa, ni podal odgovora. Pove, da je izvedenec navedel le, da je okvara sluha zaradi izpostavljenosti hrupu dokončna, ko preneha izpostavljenost, in pri tem navedel datum 4. 1. 2004, to je dan prenehanja zaposlitve tožnika pri delodajalcu. Dalje izpostavlja, da je izvedenec na obravnavi na vprašanje, ali je tožnik 4. 1. 2004, glede na to, da mu ni bil narejen ADG, vedel, kakšen obseg škode v smislu okvare sluha ima, izpovedal, da misli, da ja, pri tem pa ni navedel, kakšen naj bi obseg škode bil. Posledično po mnenju tožnika ne gre ne za jasno in ne za prepričljivo mnenje izvedenca, temveč zgolj za njegovo domnevo. Sklicuje se na izpoved izvedenca, da je bil tožnikov sluh okvarjen, natančno pa seveda tožnik ni mogel vedeti, kolikšna je okvara, glede na to, da ADG leta 2004 ni bil opravljen. Opozarja tudi na odgovor izvedenca na vprašanje, ali je bila škoda, ki je tožeči stranki nastala, dokončno znana ob prenehanju delovnega razmerja, na katerega je ta sicer odgovoril pritrdilno, nakar je dodal „oziroma da bi bila, če bi takrat naredili test ADG“. Glede obsega škode naj bi izvedenec izpovedal, da obseg škode zaradi izgube sluha leta 2004 lahko ocenimo iz ADG-jev, ki jih je tožnik opravil pred in za tem. Tožnik pri tem pripominja, da če izvedenec, ki ima strokovno znanje, ni mogel opredeliti, kakšen je bil obseg škode zaradi izgube sluha pri tožniku ob prenehanju delovnega razmerja, je to še toliko manj vedel tožnik. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da se v zvezi z ugotovitvijo obsega okvare postavlja vprašanje skrbnega ravnanja samega oškodovanca, tožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje ni z ničimer dotaknilo vprašanja skrbnega ravnanja tožene stranke za svoje delavce. Opozarja, da je bila tožniku v vseh 19 letih, kolikor je delal pri toženi stranki, ADG preiskava opravljena samo dvakrat (v letih 1993 in 2001). Poudarja, da niti izvedenec ni mogel opredeliti natančno obsega izgube sluha pri tožniku ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, saj tožena stranka tožniku ni omogočila ADG preiskave. Navaja, da je 8. 12. 2003 z dopisom toženo stranko opozoril na kršitev določb Zakona o delovnih razmerjih in dopis posredoval inšpektoratu za delo, ker pa tožena stranka na opozorilo ni reagirala, je 4. 1. 2004 prekinil delovno razmerje. V zvezi z uporabo določbe 352. člena Obligacijskega zakonika opozarja, da nastanek škode ni vedno sočasen s škodnim dogodkom in da je mogoče, da terjatev, povzročena z določenim škodnim ravnanjem, lahko zastara tudi kasneje. Navaja, da je za nastop zastaranja odločilen nastanek škode, ki nastane tedaj, ko so znane škodljive posledice oziroma vsi elementi odškodninske odgovornosti. Po njegovem mnenju je namen določbe 352. člena OZ, da se omogoči učinkovitejša zaščita tistega, ki je škodo utrpel zaradi poklicne bolezni, za katere je značilno, da se pod neposrednim vplivom zdravju škodljivih delovnih pogojev oziroma delovnega procesa razvijajo v daljšem časovnem obdobju. Meni, da je zato treba ugotoviti čas, ko je škoda nastala, torej ko je tožnik za škodo (njen obseg in višino) izvedel, kar je v konkretnem primeru na pregledu pri specialistu 16. 3. 2006. Sklicuje se na sodbi št. VIII Ips 155/1998 in št. I Cp 692/2005, ki se nanašata na primere poklicnih bolezni, ki se razvijajo daljše časovno obdobje. Trdi, da je tožbo vložil znotraj triletnega roka od dne, ko je izvedel za obseg in višino škode.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pravočasno odgovarja na pritožbo po pooblaščencu, predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je njegova terjatev zastarala. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da je okvara sluha zaradi izpostavljenosti hrupu dokončna, ko preneha izpostavljenost hrupu, eventualna nadaljnja slabšanja sluha po tem pa niso posledica pretekle izpostavljenosti hrupu. Ugotovilo je, da je bil tožnik izpostavljen hrupu najdlje do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je najdlje do 4. 1. 2004, ko je bila škoda tožniku tudi znana, zato je terjatev tožnika ob vložitvi tožbe 10. 2. 2009 že zastarana.

7. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev zastarala. Glede na ugotovitev izvedenca, da je okvara sluha zaradi izpostavljenosti hrupu dokončna, ko preneha izpostavljenost hrupu, je tožniku škoda nastajala najkasneje do 4. 1. 2004, po tem datumu pa mu škoda zaradi izpostavljenosti hrupu pri toženi stranki ni več mogla nastajati, tako da je tedaj začel teči 5-letni objektivni rok za vložitev tožbe in je potekel 4. 1. 2009. Na dan vložitve tožbe (10. 2. 2009) je tako že potekel 5-letni objektivni zastaralni rok. Že na tej podlagi je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne.

9. Sodišče prve stopnje je tudi glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ko je prenehala izpostavljenost hrupu, lahko izvedel za obseg škode, oziroma bi lahko izvedel za vse elemente odškodninske odgovornosti, kar bi mu omogočilo uveljavljati odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. To stališče je skladno z ustaljeno sodno prakso. Tako je denimo Vrhovno sodišče RS v sklepu št. VIII Ips 386/2009 z dne 3. 10. 2011 zavzelo stališče, da začne zastaranje teči od trenutka, ko je škoda določljiva, torej ko je oškodovanec izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode oziroma je imel vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. V predmetni zadevi je to datum prenehanja delovnega razmerja, in ne 16. 3. 2006, ko je tožnik opravil (naslednji) ADG pregled in izvedel za stopnjo okvare sluha v odstotkih. Sodbi Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 155/1998 in Višjega sodišča v Celju št. I Cp 692/2005, na kateri se v pritožbi sklicuje pritožnik, se nanašata na drugačno dejansko stanje, saj gre v obeh primerih za poklicno bolezen azbestozo, ki je podvržena drugačnim zakonitostim (to je t. i. "tiha bolezen", pri kateri oškodovanec brez opravljenih medicinskih preiskav ni mogel vedeti, da je res zbolel), kot je okvara sluha. Glede na to pri odločitvi v predmetni zadevi ne gre za odstop od ustaljene sodne prakse, saj pri okvari sluha ob ugotovitvi izvedenca, da do okvare sluha prihaja le v času neposredne izpostavljenosti hrupu, ne gre za enak primer kot pri azbestozi, pri kateri se posledice izpostavljenosti vplivu zdravju škodljivih snovi oziroma delovnega procesa lahko razvijejo (in pokažejo) šele po daljšem časovnem obdobju (lahko celo več desetletjih).

10. Pritožbenemu zavzemanju, da bi bilo pri presoji vprašanja zastaranja treba upoštevati obveznosti tožene stranke iz naslova varnosti iz zdravja pri delu, ki bi ga po njegovem mnenju morala poslati na ADG pregled tudi po letu 2001, ni mogoče slediti, saj ravnanje oziroma opustitev tožene stranke ni vplivala na začetek teka subjektivnega zastaralnega roka. Tožnik sam namreč ni ravnal v skladu z zahtevo, da mora oškodovanec pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu.

11. Pritožbene navedbe, s katerimi si tožnik prizadeva pokazati neprepričljivost in nerazumljivost izvedenskega mnenja, so neutemeljene, saj zatrjevane nedoslednosti, tudi kolikor bi bile podane, ne vplivajo na bistveno ugotovitev izvedenca, na katero se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, da po 4. 1. 2004, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, okvara sluha ni mogla več nastajati iz razlogov na strani tožene stranke. Izpostavljeni odgovori izvedenca tudi niso v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da bi tožnik ob prenehanju delovnega razmerja, v kolikor bi ravnal z ustrezno skrbnostjo, lahko izvedel za obseg škode (stopnjo okvare sluha). Za začetek teka zastaralnega roka pa tudi sicer ni potrebno, da bi bila tožniku znana natančna v odstotkih določena stopnja okvare sluha, pri čemer je v zvezi s temi pritožbenimi navedbami treba še dodati, da je sodni izvedenec izpovedal, da spremembe sluha niso tako hitre, da bi se spreminjale iz meseca v mesec. Pritožbena navedba, da je tožnik izvedel za obseg in višino škode na pregledu pri specialistu dne 16. 3. 2006 in da šele od tedaj dalje lahko šteje subjektivni zastaralni rok, torej ni utemeljena, saj je sodišče ugotovilo, da bi ob zahtevani skrbnosti (opravi ustreznih preiskav ob prenehanju izpostavljenosti hrupu pri toženi stranki) vedel za natančen obseg in višino škode že ob prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar je pravilno štelo, da je tudi subjektivni zastaralni rok začel teči že 4. 1. 2004. 12. Glede na to, da je odškodninski zahtevek tožnika vložen po izteku objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek tožnika zavrne. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, ki jih ugotavlja po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).