Jedro

Tožnik izpodbija posamični akt sodnika, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije. Ne samo, da zoper posamične akte sodnikov ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1 (3. člen ZUS-1 izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti), ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave RS tudi ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora.

To, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.

Odločitev rednih sodišč se ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Prav tako ni v upravnem sporu mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, določenih z ZKP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje s I. točko izreka na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Ustave RS in 3. členom ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 4. člena ZUS-1 zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko (preiskovalnega sodnika) zaradi zavrnitve vpogleda v spis odvetniku tožeče stranke, kot nedovoljeno. Z II. točko izreka izpodbijanega sklepa je zavrglo tožbo zoper prvo toženo stranko (okrožno sodišče) na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena kot nedovoljeno, ker ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo. S III. točko izreka izpodbijanega sklepa je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker zaradi zavrženja tožbe ni več izpolnjen pogoj obstoja procesnih predpostavk za odločanje o začasni odredbi. S IV. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče med drugim poudarilo, da navajanje konkretnega sodnika kot tožene stranke v tožbi pomeni, da mora sodišče upoštevati prvi odstavek 134. člena Ustave RS, po katerem nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Upoštevati pa je treba tudi 3. člen ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 4. člena ZUS-1, ki sta ravno tako v funkciji ustavnopravnega instituta materialne imunitete sodnika, saj po tej določbi upravni akti oziroma dejanja po ZUS-1 niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Zato druga tožena stranka ne more biti stranka v upravnem sporu oziroma je v upravnem sporu kot toženo stranko ni mogoče klicati na odgovornost. Glede zavrnitve vpogleda v spis pa je še pojasnilo, da ima stranka po zakonu možnost zahtevati izdajo sklepa o vpogledu v spis in zoper tak sklep ima pravico vložiti pravno sredstvo. Torej tudi v tem delu tožnik ima zagotovljeno učinkovito sodno varstvo in je zato tožba nedopustna.

3. Glede tožbe zoper prvo toženo stranko okrožno sodišče pa je poudarilo, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo in zato tožba po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 oziroma 157. členu Ustave RS ni dopustna. Tožnik se je namreč zoper izpodbijano odredbo pritožil, o pritožbi zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe pa je odločal izvenrazpravni senat. Čeprav v teh postopkih sodišče ni po vsebini odločalo o tožnikovih ugovorih, pa bi tožnik lahko v nadaljevanju vložil ustavno pritožbo ter pred Ustavnim sodiščem uveljavljal sodno varstvo ustavnih pravic.

4. Tožnik vlaga zoper navedeni sklep pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženima strankama pa naloži povrnitev stroškov postopka. Glede zavrženja zahteve za izdajo začasne odredbe poudarja, da je obrazloženo zgolj s tem, da je sodišče moralo zahtevo zavreči, ker je zavrglo tožbo. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da toži konkretnega sodnika, torej preiskovalnega sodnika osebno kot fizično osebo, ne pa kot preiskovalnega sodnika kot organ. V predkazenskih in preiskovalnih postopkih ter tudi postopkih mednarodne pomoči nastopa preiskovalni sodnik kot sodni organ in ne kot sodnik z imenom in priimkom osebno. Sodišče prve stopnje se je zato neutemeljeno sklicevalo na določila 134. člena Ustave RS. Pravna sredstva zoper odločitve preiskovalnega sodnika pa so zakonsko zelo omejena, ali celo v večini primerov izključena, češ saj bodo osumljenci in drugi imeli možnost uveljavljati takšna ali drugačna pravna sredstva v morebiti kasneje sproženih sodnih postopkih. V konkretnem primeru pa ne gre za tak postopek, kjer bi tožnik morebiti imel možnost sedaj ali kdaj koli kasneje uveljavljati kakršnakoli pravna sredstva, sploh pa ne učinkovita. Tako je neutemeljeno sklicevanje na 128. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), češ, da bi tožnik imel možnost vložiti pritožbo zoper sklep, ki bi v bodoče moral biti izdan tudi pisno, o zavrnitvi zahteve za dovolitev vpogleda v sodni spis. Te določbe v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj gre za postopek tako imenovane mednarodne pravne pomoči in dejstvo, da je preiskovalni sodnik zavrnil izdajo pisnega sklepa o zavrnitvi vpogleda v spis. Odločeno je bilo enostavno z „ustnim odrekom“. Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožniku bila zagotovljena pravica do ustreznega sodnega varstva z ustavno pritožbo in celo z možnostjo vložitve pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ravno za take primere je predpisano sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 in v konkretnem primeru je torej zoper sporno odredbo preiskovalnega sodnika kakor tudi zoper sporno dejanje preiskovalnega sodnika prvenstveno zagotovljeno sodno varstvo pred upravnim sodiščem, saj so podani vsi pogoji za odločanje. Ker pa sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči, bi moralo meritorno obravnavati tudi zahtevo za odločitev skladno z določili 66. člena ZUS-1, kar je štelo kot zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je prav tako neupravičeno zavrglo.

5. Prva tožena stranka je bila s pritožbo seznanjena.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba ureja tako imenovano subsidiarno varstvo, ki je zagotovljeno strankam v primeru, ko uveljavljajo posege v človekove pravice in temeljne svoboščine ter nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva.

8. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odredbe in njene odprave oziroma podrejeno razveljavitve ter zaradi ugotovitve nezakonitosti dejanja in odprave posledic. Gre za odredbo preiskovalnega sodnika v zadevi mednarodne pravne pomoči zoper neznane storilce, zaradi kaznivega dejanja malomarnostnih telesnih poškodb po 590. členu italijanskega Kazenskega zakonika, izdano na podlagi zaprosila Državnega tožilstva pri sodišču v Gorici, na podlagi prvega odstavka 220. člena in tretjega odstavka 172. člena ZKP, in sicer je bilo z njo odrejeno, da se tožniku zaseže v odredbi navedena dokumentacija. V obrazložitvi odredbe pa je med drugim navedeno, da se z njo zasleduje izsleditev storilca obravnavanega kaznivega dejanja (dejanje malomarnostnih telesnih poškodb – poklicne bolezni) in pridobitev dokazov, kar je bistvenega pomena za nadaljnji tek v Republiki Italiji vodenega kazenskega postopka, zato je odrejeno preiskovalno dejanje po oceni sodišča utemeljeno.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožbe ni vložil zoper konkretnega preiskovalnega sodnika – konkretno fizično osebo, pač pa zoper preiskovalnega sodnika kot sodni organ. Zato je sklicevanje sodišča prve stopnje ter obrazložitev razlogov v izpodbijanem sklepu v tem delu nepravilno.

10. Se pa Vrhovno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožba v obravnavanem primeru ni dovoljena in da jo je bilo treba zavreči. Tožnik namreč izpodbija posamični akt sodnika, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije. Ne samo, da zoper posamične akte sodnikov ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1 (3. člen ZUS-1 izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti), ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave RS tudi ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora. To, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano. Ob tem pa Vrhovno sodišče še dodaja, da dejstvo, da naj bi sodnik z ustnim odrekom zavrnil izdajo sklepa o zavrnitvi vpogleda v spis, še ne pomeni, da o tej zahtevi ne bo izdan sklep in torej tega ustnega odreka tudi ni mogoče šteti za dejanje v smislu 4. člena ZUS-1. 11. Vrhovno sodišče je tudi sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi torej Okrožnega sodišča v Novi Gorici (preiskovalnega sodnika in izvenrazpravnega senata), ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Prav tako ni v upravnem sporu mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, določenih z ZKP. V povezavi s to zadevo se sicer lahko postavi tudi vprašanje ustavne skladnosti ureditve predmetnega postopka v ZKP, vendar se Vrhovno sodišče v upravnem sporu do tega vprašanja iz navedenih razlogov ne more opredeljevati.

12. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso izpolnjene predpostavke za odločanje v obravnavani zadevi po 4. členu ZUS-1, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

13. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, tudi ni bilo podlage za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je obstoj tožbe procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je pravilno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (delno na podlagi drugih razlogov) na podlagi prvega odstavka 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1.