Jedro

Toženec je tožnikovo vlogo, vloženo dne 19. 4. 2013 v predsodnem upravnem postopku, nepravilno obravnaval kot pritožbo zoper dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine in jo zavrgel kot prepozno vloženo. Ne glede na to, da je tožnik vlogo poimenoval pritožba zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec o takšni vlogi dolžan odločiti vsebinsko. Tožnik je v sodnem postopku v pripravljalnih vlogah uveljavljal, da se mu v pokojninsko osnovo vštejejo plače, prejete za delo opravljeno preko polnega delovnega časa. Hkrati je navajal, da je vlogo potrebno obravnavati ne le po naslovu, ampak po vsebini. Ravno tako tožnik v predsodnem postopku niti v sodnem postopku ni zatrjeval, da je vložil pritožbo zoper odločbo, niti ni vztrajal, da je ta vložena pravočasno. Pravilno je zato sodišče prve stopnje kot nepravilna in nezakonita odpravilo dokončno odločbo in sklep toženca in mu vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2013 in sklep št. ... z dne 23. 4. 2013 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je z izpodbijano sodbo podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti. Iz razlogov sodbe je razvidno, da je sodišče tožnikovo vlogo z dne 19. 4. 2013, ki jo je vložil kot pritožbo zoper odločbo št. ... z dne 24. 7. 2008, nadomestilo s predlogom za uveljavitev posebne obnove po določbi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Iz razlogov sodbe tudi ne izhaja, da je sodišče ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2, niti ni tožencu naložilo, da najprej ugotovi pogoje za morebitno uporabo citirane določbe. Sklicuje se na prvi odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) glede dopustnosti tožbe in nato, da je v socialnem sporu sodišče vezano na tožbeni zahtevek, obseg socialnega spora pa je opredeljen z odločitvijo iz predsodnega postopka. V konkretnem primeru je bilo z izpodbijano odločbo in sklepom toženca odločeno o tožnikovi vlogi, ki jo je naslovil kot pritožba zoper odločbo z dne 24. 7. 2008. Zato že iz tega razloga sodišče ni imelo pravne podlage, da je odpravilo citirana upravna akta, saj ni odločalo o zakonitosti take odločbe in sklepa, ki sta bila predmet spora v skladu s 63. členom ZDSS-1. Vztraja pri tem, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek nedvoumen, saj se je glasil na odpravo odločbe z dne 24. 7. 2008 in na rešitev pritožbe zoper navedeno odločbo, saj mu pri odmeri pokojnine ni bilo upoštevano nadurno delo. V pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2013 je tožnik le omenjal predlog za obnovo postopka, vendar predloga za obnovo postopka pri tožencu ni podal. Tudi iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 18. 3. 2015 je razvidno, da je oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je zahteval odpravo odločbe z dne 18. 6. 2013 in sklepa z dne 23. 4. 2013 ter da se mu v pokojninsko osnovo upošteva osebni dohodek za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1974 do 1985 dosežen pri A.. Meni, da je sodišče z izpodbijano sodbo preseglo okvir odločanja, saj predmet presoje pred sodiščem ni bila odločitev toženca o predlogu za obnovo postopka, niti ne odločitev na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Glede na navedeno je sodišče naložilo tožencu, da odloči o nečem, česar tožnik ni zahteval. Sodišče je kršilo tudi načelo dispozitivnosti oziroma načelo vezanosti na zahtevek iz 2. člena ZPP ter s tem storilo tudi relativno bistveno kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Razen tega sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo pogoja za uporabo izrednih pravnih sredstev in sicer pogojev za spremembo dokončne odločbe z dne 24. 7. 2008 na podlagi določbe 183. člena ZPIZ-2. V konkretnem primeru je sodišče nezakonito uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2, saj ni ugotavljalo, v čem je toženec v dokončni odločbi z dne 24. 7. 2008 očitno napačno ugotovil dejansko stanje v škodo tožnika, niti ni ugotovilo očitne kršitve materialne določbe zakona. Zato toženec tudi ne more vsebinsko presojati podatkov, ki jih vsebuje potrdilo A. z dne 27. 3. 2013. V konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS. št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), kot je to storilo sodišče prve stopnje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Svoj zahtevek je konkretno opredelil in podprl z dokazi. Prvostopenjsko sodišče mu ni priznalo več kot je zahteval v postavljenem tožbenem zahtevku. Zahteval je ponovno odmero pokojnine, kar je zahteval že v predsodnem postopku, kar pa je toženec zavrnil. Meni, da je sodišče tudi pravilno uporabilo določbo 7. člena ZUP-a, saj bi mu toženec moral omogočiti uveljavljanje zahtevka v skladu s 183. členom ZPIZ-2. Neutemeljeno pa je sklicevanje pritožbe tudi na to, da z vsebinsko obravnavo zahteve po 183. členu ZPIZ-2 ne bi pridobil več pravic, kot jih ima sedaj s sedanjo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje potrjuje tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10 Up-169/12-24 z dne 26. 3. 2015. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodba vsebuje vse razloge o pravno odločilnih dejstvih in se jo da tudi preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 6. 2013 v zvezi s sklepom št. ... z dne 23. 4. 2013. S citiranim sklepom, potrjenim z dokončno odločbo z dne 18. 6. 2013, je toženec odločil, da se pritožba tožnika kot prepozno vložena zavrže. Takšna upravna akta je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje in sicer, da bo o tožnikovi zahtevi vloženi dne 19. 4. 2013 odločil vsebinsko.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožniku z odločbo št. ... z dne 24. 7. 2008 priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 615,09 EUR na mesec od 16. 6. 2008 dalje. Tožnik zoper citirano odločbo ni vložil pritožbe tako, da je postala dokončna in pravnomočna. Dne 19. 4. 2013 pa je tožnik vložil vlogo preimenovano pritožba na odločbo št. ... z dne 24. 7. 2008, priložil pa je še potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa. Takšno vlogo je toženec z uvodoma navedenim sklepom, potrjenim z dokončno odločbo, ki sta predmet presoje v tem postopku, kot prepozno zavrgel. 8. Iz navedene vloge in predloženega potrdila izhaja, da tožnik uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo vštejejo plače prejete za delo opravljeno preko polnega delovnega časa v A. v obdobju od leta 1974 do 1985. Tožnik je pri takšni zahtevi vztrajal tudi v pritožbi vloženi zoper sklep z dne 23. 4. 2013 in enako v tožbi. Tekom sodnega postopka pa je v dveh pripravljalnih vlogah (l. št. 7 in 10) izrecno navedel, da uveljavlja izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 ter se pri tem skliceval nato, da je toženec dolžan v postopku uveljavljanja pravic postopati skladno z določbami ZUP.

9. Pravice iz obveznega zavarovanja se pri zavodu uveljavljajo po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. V 7. členu ZUP je določeno, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, uradna oseba pa mora, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavljanje kakšne pravice, na to stranko opozoriti. Glede na 8. člen ZUP je v postopku potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in torej zakonito odločitev.

10. Ob upoštevanju navedenih temeljnih načel določenih v ZUP, je sodišče prve stopnje na podlagi vseh dokazov, tožnikovo vlogo vloženo 19. 4. 2013, čeprav jo je poimenoval pritožba zoper odločbo z dne 24. 7. 2008, utemeljeno štelo, da je toženec o takšni vlogi dolžan odločiti vsebinsko. Tožnik je v sodnem postopku nedvoumno v pripravljalnih vlogah navedel, da uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo vštejejo plače prejete za delo opravljeno preko polnega delovnega časa. Hkrati je navajal, da je vlogo potrebno obravnavati ne le po naslovu, ampak po vsebini, pri tem pa se je dodatno skliceval še na določbe 66. člena in 67. člena ZUP. Tožnik v predsodnem postopku in tudi ne v sodnem postopku, ni zatrjeval, da je vložil pritožbo zoper odločbo z dne 24. 7. 2008, niti ni vztrajal, da je le-ta vložena pravočasno.

11. Pritožba pravilno navaja, da sodišče ni ugotavljalo, ali so podani razlogi za tako imenovano nepravo obnovo po 183. členu ZPIZ-2, saj za to ni imelo nobene podlage. Sodišče se je pravilno postavilo zgolj na stališče, da je tožnikovo vlogo z dne 19. 4. 2013 potrebno obravnavati vsebinsko. Torej v tem smislu, ali obstaja podlaga v 183. členu ZPIZ-2 za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine in za vštevanje plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. V konkretnem primeru ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, niti ni sodišče preseglo okvira odločanja v smislu 63. člena ZDSS-1 ter dopustnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 kot nepravilna in nezakonita odpravilo dokončno odločbo in sklep toženca in mu na podlagi 1. alineje 82. člena ZDSS-1 vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.