Jedro

Zaradi protipravnega posega v solastno stvar, odgovarja solastnik po načelu krivdne odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v tč. 1 odločilo, da je F. S. dolžan plačati tožnici 160.125,00 takratnih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23.2.1994 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je pravni prednika toženca izvršil poseg lesa tudi na škodo sedanje tožeče stranke s tem, ko je posekal večjo količino lesa, brez odobritve solastnika, korist pa je porabil zase. Nato je ugotovilo, da je odgovoren za povzročeno ji škodo na premoženju in ji je zato po načelu odškodninske odgovornosti dolžan povrniti znesek, katerega je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca in sicer v njenem solastniškem deležu. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji.

Zoper takšno odločitev je v obsodilnem delu podal pritožbo toženec po svojem pooblaščencu. Uveljavljal je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik se čudi razsodbi in obrazložitvi zoper izpodbijano sodbo ter uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožbeni zahtevek kot je postavljen in uveljavljen zoper toženo stranko v tožbi tožnice vložen dne 2.3.1992 v tej pravdi, zaradi izročitve lesa ni tožbeni zahtevek zaradi plačila odškodnine, kot to pravno zmotno in napačno utemeljuje razlaga in obravnava sodišča prve stopnje. Tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek neupravičene obogatitve kot povračilne obveznosti izrabe, gospodarjenja in uporabe solastne nepremičnine gozda, kar ni obveznost plačila škode. Za zahtevke neupravičene obogatitve, ki niso enake odškodninskim, je obveznost odvisna od nadaljnjega pogoja, da je povračilni zavezanec imel korist od dejstva, ki povzročilo prikrajšanje in prikrajšanje ne mora biti nedopustno. Tako ZOR zastopa načelo obogatitve, to je restitucijo denarne vrednosti dosežene koristi in neplačilo škode v takšnih primerih, kot je bil konkreten. Sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti. Toženec pritožnici ni povzročil nobene idealne do 1/4 škode iz malomarnosti ali gmotne škode na njenih do 1/4 solastnih nepremičninah, vl. št. ... k.o. R., saj gozda ni požgal, ampak je z odkazanim posekom dreves in z delom in stroški poseka spravila lesa ter prodajo lesa GG Laško v letih 1990, 1991 in 1992 glede na potrdilo gozdarske zadruge Laško s posekom lesa, z delom in stroških spravila dosegel denarno vrednost koristi, ki pa seveda ni temelj za plačilo odškodninske obveznosti, ampak temelj za uveljavljanje obveznosti neupravičene obogatitve, kar pa ni povzročena škoda tožnici. Priglasil je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na pritožbene navedbe samega sedanjega pritožnika ni več sporno, da toženec priznava posek celotne po sodišču prve stopnje ugotovljene količine lesa in sicer v letih 1990, 1991, 1992 in 1993. Prav tako ni več sporno glede na pritožbena navajanja pritožnika, da je bila celotna vrednost posekanega lesa 1,003.000,00 SIT. Prav tako je nesporno, da je 1/4 vrednosti tega lesa znesek, katerega je prisodilo sodišče prve stopnje v plačilo tožencu in sicer znesek 160.125,00 SIT. Ta dejstva so glede na pritožbene navedbe pritožnika sedaj nesporna. Tako ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot ga najprej uveljavlja pritožnik. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo dejstvo, da je toženec posekal tudi les, ki je bil v solasti tožeče stranke in da za posek tega dela lesa ni imel soglasja solastnice. Tako je podana tudi ugotovljena protipravnost ravnanja toženca, ko je brez soglasja tožnice izvršil posek lesa in je s tem protipravno posegel v solastne stvari obeh pravdnih strank.

Tako se izkaže za pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženec po načelu odškodninske odgovornosti tožnici odgovarja za nastalo ji škodo. Sodišče je ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti. Ugotovilo je nastanek škode, škodno dejanje toženca in vzročno zvezo med škodnim ravnanjem toženca in nastalo škodo. Zlasti pa je ugotovilo protipravno ravnanje toženca, ko je brez soglasja tožnice posegel tudi v njene stvari, kot solastnina. Zato odgovarja za nastalo ji škodo po načelu odškodninske odgovornosti in ne po načelu obogatitve kot to zmotno skuša razložiti toženec v svoji pritožbi. Res je, da so elementi neopravičene obogatitve drugačni od elementov odškodninske odgovornosti, vendar pa toženec v svoji pritožbi dejansko priznava, da si je pridobil premoženje na škodo tožene stranke, da je torej s tem tudi odškodninsko odgovoren tožnici za premoženjsko korist, katero si je pridobil na njen račun. Oškodovanje tožnice je mogoče pravno opredeliti kot nastanek škode na njeni solastni stvari in zato drugačna pravna opredelitev v konkretnem primeru ni možna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi prej omenjenih dejstev ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost toženca za njegovo protipravno ravnanje kot poseg v solastnino pravdnih strank (čl. 154 ZOR).

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko graja pričetek teka ugotovljenih zakonskih zamudnih obresti od nastale škode. Sodišče prve stopnje je nastanek zamude po čl. 277 ZOR, povezalo z dnevom ugotovitve višine škode. Le to je ugotovil ustrezni izvedenec gozdarske stroke in to je bil datum 23.2.1994. Zato je v dem delu pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo čl. 185 ZOR. Pritožnik pa zahteva tek zakonskih zamudnih obresti od nastanka obogatitve. Takšna pritožba je celo v škodo tožencu, saj bi obogatitev nastopila pred dnevom ugotovitve njene višine. Zato je sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo (II. odst. 350. čl. ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165 ZPP).