Jedro

Že samo enkratna zamuda pri predaji otroka na stik, tako kot preprečitev stika, lahko predstavlja kršitev začasne odredbe, ki opravičuje izrek denarne kazni. Vendar to ni samo po sebi umevno. Kadar je zamudo ali izostanek stika treba pripisati življenjsko logičnim in možnim (nepredvidenim) okoliščinam, ne pa poskusu preprečevanja stika, denarno kaznovanje ni na mestu.

Pri domala vsakem že pred polnoletnostjo (pri nekaterih pa že precej pred njo) nastopi trenutek, ko sta zrelost in osebnostna drža takšni, da bi bilo siljenje v stike prav tako nepredstavljivo kot pri odraslih. Še več – bilo bi škodljivo; ne le akutno škodljivo za otroka oziroma mladostnika, ampak še za njegov odnos z osebo, s katero naj bi otrok imel stike, posledično pa tudi dolgoročno za osebnostni razvoj tega otroka (ali mladostnika).

Izrek denarne kazni je lahko samo posledica kršitve obveznosti iz sodne odločbe, ne pa (v odsotnosti kršitve konkretne dolžnosti iz začasne odredbe) morda splošne zakonske dolžnosti staršev iz drugega odstavka 141. člena DZ, po kateri mora vsaka oseba, h kateri je otrok nameščen, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike in si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Na podlagi sodne poravnave, sklenjene 12. 12. 2018, sta bili mladoletni hčeri udeležencev postopka - sedaj že polnoletna A. in sedaj skoraj petnajstletna B. zaupani v vzgojo in varstvo obema staršema; dogovorjeno je bilo, da z očetom preživljata vsak drugi vikend od četrtka ob 18. uri do nedelje ob 18. uri, en dan med tednom, ko hčeri ne preživita vikenda z očetom, počitnice pa izmenično. Sodišče v tej zadevi obravnava predloga staršev za spremembo sodne poravnave.1

2. Po tem, ko je zavrnilo predloge staršev za začasno ureditev družinskih odnosov, je sodišče očetovo preživljanje časa s hčerama uredilo po uradni dolžnosti s sklepom o začasni odredbi s 27. 11. 2020. Nato je 18. 3. 2021 izdalo novo začasno odredbo, s katero je odločilo, da oče čas s A. preživlja v skladu z njunim predhodnim dogovorom. 14. 5. 2021 pa je odločilo, da se tudi B. z očetom dogovarja sama, ob tem pa določilo okvirni obseg časa, ki ga preživi z njim.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog očeta s 13. 10. 2021 za izrek denarne kazni nasprotni udeleženki.

4. Zoper sklep se predlagatelj pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sklep spremeni ali vsaj razveljavi. Obrazloženo nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da po tem, ko sklep o začasni odredbi ne velja več, ker je bila izdana nova začasna odredba, ni podlage za izrek denarne kazni. Ker sklep za zavrnitev predloga za izrek denarne kazni za to obdobje drugih razlogov nima, očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je v predlogu navedenih več primerov, ko stiki niso bili izvršeni; takšnim trditvam pa nasprotna udeleženka ni nasprotovala. Sodišče bi torej moralo le preveriti, ali je navedla utemeljene razloge za nerealizacijo stikov, namesto da je od predlagatelja terjalo dodatno obrazložitev odpadlih stikov.

Stanje je zdaj takšno, da imajo treningi in tekmovanja, pa še druženje s prijatelji, prednost pred stiki z očetom. Nasprotna udeleženka tudi ni pojasnila, zakaj je bilo treba opraviti nakup v C. prav ob za stik predvidenem vikendu, če je pri trenerki preverila možnost drugega termina, še manj pa, zakaj odpadli stik ni bil nadomeščen.

Predlagatelj se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bila nasprotna udeleženka prosta vseh obveznosti, ker se na podlagi sklepa o začasni odredbi s 14. 5. 2021 B. o stikih dogovarja sama. Določen je bil namreč minimalni obseg stikov, za kar bi morala skrbeti nasprotna udeleženka in se tudi odzvati, ko je predlagatelj skušal v zvezi s tem stopiti v stik z njo.

Še enkrat poudarja, da je stikov med njim in B. vse manj, v skladu z naziranjem kliničnih psihologov pa so uravnoteženi in kakovostni stiki z obema staršema v največjo korist otroka. Smisel izdaje začasne odredbe o stikih je prav preprečitev odtujevanja od tistega od staršev, s katerim otrok ne živi.

Sklicuje se na odločbo tega sodišča IV Cp 1740/2021 in skuša predstaviti v njej sprejeta stališča. Meni, da je sodišče spregledalo že večkrat ponovljene navedbe o konstantnih prizadevanjih nasprotne udeleženke po omejitvi stikov očeta z dekletoma. Ponavljajočim kršitvam redno sledijo predlogi po novi, bolj omejeni ureditvi stikovanja. Navedbe o manipulativnem ravnanju matere je sodišče zavrnilo pavšalno, za kaj takšnega nima ustreznega znanja, izvedenec psihološke stroke, ki bi se edini lahko strokovno opredelil do tovrstnih navedb, pa še vedno ni bil postavljen.

5. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

_Materialno pravna izhodišča_

7. Denarna kazen je izvršilno sredstvo, s katerim naj bi sodišče od dolžnika doseglo spoštovanje _obveznosti iz začasne odredbe_, ki je v dejanju, ki ga lahko izvrši le on sam.2 Kot _posredna prisila_ naj kazen vpliva na voljo in ravnanje dolžnika, da stori oziroma opusti ravnanja, ki so predmet zavarovanja in so mu naložena ali prepovedana v sklepu o začasni odredbi.3

8. To sodišče je res večkrat pojasnilo, da lahko že samo enkratna4 zamuda5 pri predaji otroka na stik, tako kot preprečitev stika, predstavlja kršitev začasne odredbe, ki opravičuje izrek denarne kazni. Večkrat pa je tudi že pojasnilo, da to ni samo po sebi umevno. Kadar je zamudo ali izostanek stika treba pripisati življenjsko logičnim in možnim (nepredvidenim) okoliščinam, ne pa poskusu preprečevanja stika, denarno kaznovanje ni na mestu.6 _Konkretizacija zgoraj opisanega_

9. V luči namena denarne kazni mora višje sodišče najprej izpostaviti tri pomembne okoliščine (vsa odločilna dejstva je ugotovilo sodišče prve stopnje). Najprej je nujno poudariti, da stiki od izdaje prve začasne odredbe tečejo in da niso redki. Znakov odtujenosti med pritožnikom, B. in A.7 višje sodišče ne zazna.

10. Nato mora sodišče opozoriti na starost in razvojno obdobje hčera udeležencev postopka. To sodišče je že nekajkrat obrazložilo8 in tukaj ponavlja: ko dopolnimo 18 let, starševska skrb preneha. To je trenutek, ko se sami odločamo, s kom, kdaj in na kakšen način se bomo ali ne bomo srečevali. Odraslega ni mogoče (pri)siliti v srečavanje z nekom, celo če so njegovi razlogi za odklanjanje tega nenavadni, nerazumni ali celo njemu samemu v škodo. Prisila odraslega (četudi posredna, torej z denarnim kaznovanjem) bi bila verjetno tudi pritožniku nepredstavljiva. Ko se otrok približuje polnoletnosti, se njegova zrelost in osebnostna drža vse bolj približujeta zrelosti in osebnostni drži odraslega. Pri domala vsakem že pred polnoletnostjo (pri nekaterih pa že precej pred njo) nastopi trenutek, ko sta zrelost in osebnostna drža takšni, da bi bilo siljenje v stike9 prav tako nepredstavljivo kot pri odraslih. Še več – bilo bi škodljivo; ne le akutno škodljivo za otroka oziroma mladostnika, ampak še za njegov odnos z osebo, s katero naj bi otrok imel stike, posledično pa tudi dolgoročno za osebnostni razvoj tega otroka (ali mladostnika).10

11. Tretja (z drugo povezana) pomembna okoliščina, ki jo pritožnik nekoliko spregleda, pa je ta, da je za mladostniško obdobje, v katerem sta hčeri udeležencev postopka, značilno in povsem običajno, da se vpliv družine in staršev umika pred vplivom vrstnikov. Starši moramo v tem obdobju znati sprejeti, da gre odraščanje z roko v roki s tem, da otroci z nami preživljajo manj časa kot v predhodnih obdobjih, pa tudi, da se njihova zanimanja in vzor(nik)i iz družine premaknejo v širše okolje.

12. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče zaključuje, da sta A.11 in B. zreli, zelo skrbni, resni, samostojni in odgovorni mladenki. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta odgovornost za dogovarjanje o preživljanju časa z očetom prevzeli sami; prepričano je, da to v resnici velja za celotno obdobje, v zvezi s katerim oče predlaga izrek denarne kazni. Da se z očetom dogovarjata in dogovorita za stike, niti ni sporno. Vprašanje torej je, ali in kakšne naloge ima v zvezi z njunimi stiki oziroma preživljanjem časa z očetom nasprotna udeleženka, kaj ji je (bilo) v zvezi s stiki z izdanimi sklepi o začasnih odredbah naloženo in ali je karkoli od tega kršila.

13. Sodišče prve stopnje takšnih kršitev ni našlo, pritožbeno sodišče pa jih tudi ne najde. Posplošeni očitki, da bi mati morala reagirati, ko je ugotovila, da je bilo realiziranih manj stikov, kot je bilo predvidenih, da mati vpliva na hčeri, da si želita prej zaključiti srečanja z očetom, da morajo imeti srečanja z očetom prednost pred treningi in tekmovanji, ... (in podobni), ne morejo pripeljati do zaključka, da je mati kršila svoje obveznosti, ki so ji bile naložene s sodno odločbo. Izrek denarne kazni je namreč lahko samo posledica kršitve obveznosti iz sodne odločbe, ne pa (v odsotnosti kršitve konkretne dolžnosti iz začasne odredbe) morda splošne zakonske dolžnosti staršev iz 2. odstavka 141. člena Družinskega zakonika (DZ), po kateri mora vsaka oseba, h kateri je otrok nameščen, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike in si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev.12

14. Primerjava s situacijo, ki jo je to sodišče obravnavalo v zadevi IV Cp 1740/2021, nikakor ni na mestu. V tej zadevi je oče na stike prihajal iz Nemčije, vse z njimi povezane poti, ki niso zanemarljive, je prevzel on; stiki so bili vzpostavljeni po daljši prekinitvi, ko niso potekali iz razlogov, ki niso bili na strani predlagatelja. Tudi po ponovni vzpostavitvi so izjemno redko določeni13, vse z njimi povezane poti opravi oče. Pritožnik pa se s hčerama redno in pogosto srečuje, o njunem urniku je tekoče in vzorno obveščen. V takšni situaciji prilagoditve stikov, ki so posledica za razvojno obdobje hčera povsem razumnih zanimanj in aktivnosti14, ne predstavljajo kršitev, sploh pa ne kršitev nasprotne udeleženke.

15. Z vsem opisanim je odgovorjeno tudi na pritožbeni očitek o tem, da sodišče ni obravnavalo predloga za denarno kaznovanje, kolikor se je nanašal na obdobje, ko sta veljali začasni odredbi s 27. 11. 2020 in 18. 3. 2021. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana že zato, ker sklep razloge o tem nedvomno vsebuje15 (povzema jih tudi pritožnik). Če so ti napačni (kar tudi očita pritožnik), to ne predstavlja očitane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

16. Kategoričnega stališča, da po prenehanju veljavnosti začasne odredbe (ker je bila spremenjena z novo), nikdar ni več podlage za izrek denarne kazni, to sodišče sicer ne sprejema. V primeru, kot je obravnavani, pa je stališče pravilno. Tožnik je, kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, izrek denarne kazni predlagal šele 13. 10. 2021, (pretežno posplošeni) očitki v njem pa se nanašajo na obdobje od 19. 3. 2021 do septembra 2021. Izrek denarne kazni v zvezi s potekom stikov več mesecev pred vložitvijo predloga, ne bi mogel doseči namena, ki ga denarna kazen zasleduje, to je spoštovanje obveznosti iz začasne odredbe. Šlo bi za golo kaznovanje, kot povsem pravilno izpostavi sodišče prve stopnje16, nazadnje za kaznovanje mladoletnih hčera udeležencev postopka, saj bi ju v zvezi s srečevanjem z očetom obremenilo, kar nikakor ni v korist otrok.

17. Pritožbeno sodišče mora odgovoriti še na pritožbeni očitek, da sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko zaključilo, ali s strani nasprotne udeleženke prihaja do manipulacij in negativnih vplivov na dekleti. Pri tem pritožnik spregleda, da je sodišče skrbno opravilo več neformalnih razgovorov z dekletoma, poleg tega pa pridobilo poročila in mnenja CSD. V sodni praksi ni sporno, da ima mnenje CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj in ki s sodiščem sodeluje tudi v funkciji javnega interesa, bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, saj izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi strokovna ocena delavcev, ki imajo na tem področju specifična znanja,17 v konkretnem primeru tudi magistrice psihologije. Zato v družinskih zadevah za odločitev praviloma zadošča že strokovno mnenje CSD. Sodišče je dolžno postaviti izvedenca, če bi bile v podanem mnenju CSD nejasnosti, pomanjkljivosti ali pa bi bilo zaradi specifičnosti zadeve treba opraviti bolj poglobljeno strokovno ekspertizo. Ob odločanju o predlogu za denarno kaznovanje (posebej ob že večkrat izpostavljeni starosti in zrelosti deklet) izvedeni dokazni postopek zadošča. 18. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi ni razlogov, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 Pritožnik ga je vložil 10. 5. 2019, torej niti pol leta po sklenitvi poravnave. 2 Prim. sklep VS RS II Ips 73/2010. 3 Prim. sklep VSL IV Cp 325/2018. 4 Prim. sklep VSL IV Cp 2573/2018. 5 Prim. sklep VSL IV Cp 383/2021. 6 Prim. sklep VSL IV Cp 2197/2020. 7 Kar je relevantno, ker in kolikor se predlog za izrek denarne kazni nanaša na obdobje pred njeno polnoletnostjo. 8 Prim. sklepa VSL IV Cp 1240/2017 in IV Cp 483/2021 ter sodbi VSL IV Cp 2531/2018 in II Cp 2233/2019. 9 Četudi s posredno prisilo. 10 Tudi Sodba ESČP Plaza proti Poljski, št. 18830/07 in druge: Medtem ko je pri mlajših otrocih vprašanje presoje o tem, ali je treba stike z enim od staršev vzpodbujati in vzdrževati ali ne, to predvsem naloga ustreznih organov, mora sodišče pri otrocih med njihovim odraščanjem in zorenjem, ko ti postanejo sposobni izraziti svoje stališče glede stikov s starši, nameniti dolžno pozornost njihovim stališčem in čustvom ter njihovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja. 11 Kar je relevantno, ker in kolikor se predlog za izrek denarne kazni nanaša na obdobje pred njeno polnoletnostjo. 12 Četudi ugotovitve sodišča prve stopnje niti takšnih „kršitev“ ne izkazujejo. 13 20. 12. 2020 je bil izveden telefonski stik, nato 26. 12. 2020 triurno srečanje, v nadaljevanju pa naj bi potekalo po eno srečanje na mesec v času od sobote ob 10. uri do nedelje ob 15. uri. Že v januarju in februarju stika nista bila izvršena; prvi, ker naj bi oče na stik zamudil (iz Nemčije je pred vrata hčerinega doma prišel ob 10.05), hčere pa ni bilo več doma, ampak je z mamo odšla na izlet; drugi pa, ker je odšla na reprezentančne priprave. Tudi drugič je oče prišel iz Nemčije, saj o hčerini odsotnosti ni bil obveščen. 14 Šola, šport (pri B. kar 15 ur tedensko), vrstniki. 15 6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. 16 Prim. 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 17 Prim. VS RS II Ips 682/2007.