Jedro

Vročitev zasebne tožbe obdolžencu pred razpisom glavne obravnave pretrga relativno zastaranje kazenskega pregona.

Izrek

Pritožba obdolženega I.Z. se z a v r n e kot netemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi I. Z. je v skladu s I. odstavkom 95. člena zakona o kazenskem postopku dolžan plačati stroške pritožbenega postopka v povprečnini, ki znaša 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi I. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po I. odstavku 169. člena Kazenskega zakonika. Obdolženemu je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je sodišče prve stopnje določilo kazen enega meseca zapora v preizkusni dobi enega leta. V skladu s I. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku mu je naložilo plačilo povprečnine v višini 40.000,00 SIT. Za ostale stroške je napovedalo izdajo posebnega sklepa. Pravočasno se je pritožil obdolženi I. Z.. Smiselno se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Primarno je predlagal, da pritožbeno sodišče obtožbo zaradi zastaranja kazenskega pregona zavrne. Podrejeno je predlagal, da sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Še podrejeno pa je predlagal, da sodišče v izrečeno kazen všteje kazen, ki jo je izrekel sodnik za prekrške. Zasebna tožilka je pravočasno vložila odgovor na pritožbo po pooblaščeni odvetnici M. K. iz V.. V odgovoru na pritožbo je navajala, da je obdolženkina pritožba neutemeljena in je predlagala, da višje osdišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v celoti potrdi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ni moglo slediti navedbam iz pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prvostopno sodišče naj bi nekritično sledilo izpovedbam zasebne tožilke in njenega bivšega moža, ker verodostojnosti njunih izpovedb ni preverilo še z drugimi dokazi, ki jih je predlagal obdolženi. Ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč zelo obširno obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi zasebne tožilke, potrjene z izpovedbo priče J. S.. Glede slednjega je prvostopno sodišče natančno utemeljilo razloge, na podlagi katerih je ocenilo, da gre izpovedbi priče J. S. v celoti verjeti. Pritožbeno sodišče meni, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in da je sodišče prve stopnje dokazni predlog obdolženega o zaslišanju obdolženčevih obiskovalcev in sosedov upravičeno ocenilo kot nepotrebnega. V času storitve kaznivega dejanja razžalitve so bili pri vratih stanovanja zasebne tožilke prisotni samo obdolženi I. Z., zasebna tožilka in priča J. S., tako da zaslišanje obdolženčevih obiskovalcev in sosedov ne bi spremenilo dokazne ocene sodišča. Izrečena kazenska sankcija je povsem primerna, ob upoštevanju ugotovljenih okoliščin. Očitek iz pritožbe, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo odločbe o prekršku sodnika za prekrške iz Velenja, opr. št. P 59/98 z dne 13.11.1998 ni utemeljen; saj gre v tem primeru za dva krajevno različna dogodka. Tudi ugovor relativnega zastaranja kazenskega pregona ni sprejemljiv. Kazenski pregon za kaznivo dejanje razžalitve po I. odstavku 169. člena Kazenskega zakonika RS, za katero se sme po zakonu izreči zapor do treh mesecev ali denarna kazen, sicer res zastara v dveh letih od storitve kaznivega dejanja. Vendar pa zastaranje kazenskega pregona pretrga vsako procesno dejanje pristojnega subjekta, opravljeno zaradi pregona storilca za storjeno kaznivo dejanje. Iz spisa je razvidno, da je bil obdolženemu drugopis zasebne tožbe, vložene dne 6.2.1998, vročen dne 28.12.1999. Vročitev zasebne tožbe pred razpisom glavne obravnave (glavna obravnava, ki se je opravila dne 25.5.2000, je bila odrejena 11.5.2000) je procesno dejanje, ki ima po III. odstavku 112. člena Kazenskega zakonika RS za posledico pretrganje relativnega zastaranja kazenskega pregona. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga višje sodišče opravi po uradni dolžnosti tudi ni pokazal nepravilnosti, zato višje sodišče pritožbi ni ugodilo. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki v povprečnini znašajo 50.000,00 SIT, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo trajanje in zapletenost postopka ter premoženjske razmere obdolženca.