Jedro

V primeru izpolnjenih pogojev za izdajo zamudne sodbe tožnici navedb ni treba dokazati; presoja sodišča je omejena na vprašanje, ali dokazi, ki jih je vložila tožnica, ne nasprotujejo dejstvom, na katera tožnica opira tožbeni zahtevek.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 17.655,42 EUR ter zakonske zamudne obresti od posameznih plačanih zneskov od datumov in zneskov, kot izhajajo iz točke I izreka sodbe. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 801,09 EUR, v roku 15 dni od prejema zamudne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2.Zoper to sodbo se je pritožil toženec iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica priložila kot dokaz svoji tožbi odgovor na opomin, ki ga je toženec posredoval tožnici, iz katerega jasno izhaja, da je toženec poravnaval zneske (tako v gotovini kot preko bančnih izpiskov). Zato so dejstva, na katera tožnica opira zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je naveden dokaz štelo kot nerelevantnega in se iz tega razloga sodbe ne da preizkusiti.

Dejstva, ki so navedena v tožbi, ne utemeljujejo tožbenega zahtevka, prav tako iz priloženih dokazov ne izhaja utemeljenost zahtevka. Iz izpiska bančnega prometa ne izhaja samo odliv, temveč so razvidni tudi prilivi na tožničin bančni račun. Toženec je tožnici nakazoval denar, tožnica pa je potem poravnavala zapadle kreditne obveznosti, pri čemer toženec našteje posamezne prilive na tožničin račun v skupnem znesku 2.875,00 EUR. Tožnici je toženec denar izročal tudi v gotovini (ob dejstvu, da toženec ni odgovoril na tožbo, ker je laično mislil, da zadostuje poslano izpolnjeno soglasje za mediacijo). Ker se sodišče ni opredelilo do nakazil toženca, je izrek v nasprotju s priloženimi listinami (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 9., 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP1). Sodišče bi se moralo opredeliti do tega dokaza oziroma vsaj obrazložiti, da bodisi navedenega dokaza ne sprejema oziroma zakaj ni relevanten pri izdaji zamudne sodbe. Sodišče bi moralo tožnico pozvati na dopolnitev tožbe in dokazov, šele nato pa bi lahko izdalo zamudno sodbo.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP), zato so neupoštevne vse pritožbene navedbe in sklicevanje na dokaze, s katerimi toženec izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, da toženec na tožbo ne odgovori, se štejejo navedbe v tožbi za resnične, zato sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovi zgolj na podlagi navedb tožnice. Navedbe tožnice v tožbi o tem, da je kot porokinja plačala upniku njegovo terjatev, utemeljujejo njen zahtevek do toženca, da ji povrne vse, kar je zanj plačala ter obresti od dneva plačila (1028. člen Obligacijskega zakonika - OZ2). Zato ne drži trditev pritožbe, da iz dejstev v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica in se nahajajo v prilogah od A2 do A11 (4. točka 1. odst. 318. člena ZPP). Tožnica je v tožbi pojasnila, da poleg predmetnega dolga, ki se vtožuje s tožbo, toženec tožnici dolguje znesek približno 6.300,00 EUR še iz naslova drugih njegovih obveznosti, njegova dosedanja plačila pa se ne nanašajo na vtoževani dolg. Glede na navedeno tudi dokaz - izpis prometa na tožničinem računu pri banki, iz katerega izhajajo prilivi na tožničin račun, ki jih je izvršil toženec, ni v nasprotju z dejstvi, ki se zatrjujejo v tožbi. Enako velja za toženčev odgovor na opomin pred tožbo, ki prav tako ni v nasprotju z dejstvi, ki so s strani tožnice navedena v tožbi. Njegove navedbe v odgovoru na opomin, kot jih zatrjuje toženec, bi le-ta lahko navajal in dokazoval v pravočasnem odgovoru na tožbo. Ker tega ni vložil, se štejejo za resnične trditve tožnice v tožbi in ne toženčeve iz njegovega odgovora na opomin. V primeru izpolnjenih pogojev za izdajo zamudne sodbe tožnici navedb ni treba dokazati; presoja sodišča je omejena na vprašanje, ali dokazi, ki jih je vložila tožnica, ne nasprotujejo dejstvom, na katera tožnica opira tožbeni zahtevek. V zamudni sodbi ni zatrjevanih nasprotij, sodbo je mogoče preizkusiti, bistvene kršitve določb pravdnega postopka, uveljavljane v pritožbi, niso podane. Zaključek pritožbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, ni pravilen.

7.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8.Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP). Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.

2Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318, 318/1, 318/1-4, 338, 338/2, 339, 339/2, 339/2-9, 339/2-14, 339/2-15 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1028