Jedro

Rok za vložitev zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida po 3. odstavku 121. člena ZVojI se je iztekel 1. 1. 1998

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu Upravne enote A z dne 20. 8. 2001, s katerim je le-ta zavrgla zahtevo tožnika z dne 4. 7. 2001 za priznanje statusa in pravic vojnega invalida - vojaškega mirnodobnega invalida kot prepozno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je pričel Zakon o vojnih invalidih (dalje ZVojI) veljati 1. 1. 1996 in da v 3. odstavku 121. člena določa, da je zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve tega zakona, mogoče vložiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve zakona. V 4. odstavku 121. člena pa zakon določa, da je zahteva iz prejšnjega odstavka osebe, ki po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, statusa mirnodobnega vojaškega invalida ni mogla uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti, ne glede na določbo 1. odstavka 96. člena tega zakona (ta določa, da se zahteva za priznanje vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, lahko vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni), pravočasna, če je bila prva zahteva vložena v tem roku. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik uveljavljal priznanje statusa in pravic vojnega invalida na podlagi dejstva, ker je v času služenja vojaškega roka od leta 1955 - 1957 zbolel za rano na želodcu, zaradi česar je bil kot navaja tožnik predčasno odpuščen s služenja vojaškega roka. Nadalje navaja, da je zaradi dalj časa trajajoče odsotnosti v času od leta 1969 - 1975 zamudil rok za vložitev zahtevka za priznanje statusa vojnega invalida. V podkrepitev svojih navedb ni predložil nobenega dokaza. Tožniku tožena stranka pojasnjuje, da mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze, da bi lahko upravni organ izvedel ugotovitveni postopek in po potrebi tudi sam pridobil posamezne dokaze. Tožniku nadalje pojasnjuje, da v kolikor je zbolel v času služenja vojaškega roka, bi lahko uveljavljal priznanje statusa in pravic vojnega invalida po takrat veljavni zakonodaji s področja varstva vojnih invalidov in njegova odsotnost v času od 1969 - 1975 ne more biti razlog, da statusa ni uveljavljal ob nastanku škodnega dogodka. Tako tudi tožena stranka kot organ prve stopnje ugotavlja, da tožnik zahteve za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida ni vložil najkasneje v dveh letih od uveljavitve ZVojI, to je v dveh letih od 1. 1. 1996, zato je bilo treba njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

V tožbi tožnik navaja, da se skozi celotni postopek zavajajoče ugotavlja, da je zamudil rok za vložitev zahtevka, kar pa ne drži. Dalje navaja, da se je po nasvetu varuha za človekove pravice obrnil 3. 7. 2001 na Ministrstvo za obrambo zaradi priznanja vojaške mirnodobne invalidnine, misleč da mu bodo pomagali. Menil je, da bodo pri odločanju upoštevali podatke, resničnost, ga poklicali na razgovor in rešili njegov problem. Od sodišča pričakuje pošteno presojo.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče sklicuje in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, dalje ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Neutemeljeno tožnik v tožbi ugovarja, da je ugotovitev upravnih organov, da je zamudil rok za vložitev zahtevka zavajajoča. Tudi sam namreč v tožbi navaja, da se je z vlogo za priznanje pravice do invalidnine obrnil na, sicer nepristojen organ, Ministrstvo za obrambo RS šele dne 3. 7. 2001. Navedeno pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je tožnik vložil vlogo za priznanje pravice vojnega invalida prepozno. Rok za vložitev vloge se je namreč skladno z določbo 3. odstavka 121. člena ZVojI (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) iztekel dne 1. 1. 1998. Torej, da bi vložil vlogo v navedenem roku, tožnik ni dokazal in ne zatrjeval, ne v upravnem postopku, v katerem je bil tudi zaslišan dne 17. 8. 2001, ne pred sodiščem.

Ker sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen, odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.