Jedro

Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo vseh okoliščin v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženke oziroma ravnanja toženke v zvezi z radiofrekvenčnim generatorjem. Toženka je generator poslala v tujino na testiranje, ker ni ustrezno deloval, v času, ko je še opravljala funkcijo direktorice družbe D do.o.o.. Njeni nadaljnji ukrepi v zvezi z navedenim aparatom pa kažejo na to, da prav zaradi njenega ravnanja aparat še vedno ni bil vrnjen v družbo D d.o.o. (oziroma v uporabo tožeči stranki), in sicer zaradi spora s tožečo stranko (v zvezi z izključitvijo tožene stranke kot družbenice iz družbe D d.o.o..). Dolžnost toženke je nedvomno bila, da serviserju v tujini sporoči, naj aparat vrne tožeči stranki ali da o tem, kje se aparat nahaja, obvesti tožečo stranko. Če zaradi sporov s tožečo stranko namerno ni sporočila serviserju, kam naj aparat pošlje, je njeno ravnanje nedopustno. To pa pomeni, da odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki je tožeči stranki nastala zato, ker ji aparat ni bil vrnjen in z njim ni mogla in še vedno ne more razpolagati (iz razlogov na strani toženke kot bivše direktorice pravne prednice tožeče stranke), čeprav je njena last, ni izključena zato, ker naj ne bi bil izkazan prilastitveni namen toženke oziroma zato, ker tožnica lahko aparat zahteva nazaj po e-mailu, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje, zlasti v zvezi z zahtevkom za povračilo škode v zvezi z radiofrekvenčnim generatorjem, nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (po nasprotni tožbi), ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki (po nasprotni tožbi), da je dolžna plačati tožeči stranki (po nasprotni tožbi) znesek 18.275,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka (po nasprotni tožbi) dolžna toženi stranki (po nasprotni tožbi) plačati stroške postopka v znesku 1.223,00 EUR v 15 dneh od poteka paricijskega roka (pravilno: od vročitve sodbe), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (pravilno: od prvega dne po poteku paricijskega roka) do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka (po nasprotni tožbi) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala odškodnino za povzročeno škodo. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da niti zakonita zastopnica niti priča A.A. nista znali povedati, kdaj naj bi tožena stranka odnesla manjkajoče predmete, iz izpovedbe priče pa ne izhaja, da bi bil ob primopredaji ugotovljen kakršenkoli manko. Zgolj inventurni zapisnik po prepričanju sodišča ne more biti zadosten dokaz, da si je prav tožena stranka prisvojila sporne predmete, ker iz zapisnika ni razvidno, kdo je ta zapisnik sestavil, kdaj je bila opravljena inventura itd. Glede aparata B. pa je sodišče zaključilo, da iz toženkine izpovedbe izhaja, da je za svojo razrešitev izvedela le en dan pred dejansko razrešitvijo in da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil, iz katerih bi izhajalo nasprotno ter da je bil aparat B. v Ameriko poslan dne 20. 6. 2010, ko tožena stranka še ni vedela za svojo razrešitev, kot je sama izpovedala. Sodišče zaključuje, da ni izkazan prilastitveni namen tožene stranke, češ da tožena stranka aparata ni imela v svoji posesti, ker je bil že pred njeno razrešitvijo poslan na servis. Tožeča stranka pa da ima še vedno možnost, da stroj pridobi nazaj s komunikacijo e-maila.

Tako zaslišana priča A.A. kot sedanja direktorica družbe in družbenica ter tudi sama tožena stranka so izpovedale, da je bila opravljena inventura. Med inventurnimi manki je bil bistven prav radiofrekvenčni generator za ... B. Tožeča stranka je kot dokaz sodišču predložila tudi pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 389/2011 z dne 14. 9. 2011, na podlagi katere je bila tožena stranka C.C. kot družbenica izključena iz družbe D. d. o. o. V navedeni sodbi je ugotovljeno (točka 8 obrazložitve), da je nastal manko blaga v sporni višini, med manjkajočim blagom pa je bil tudi najvrednejši predmet - radiofrekvenčni generator za ... B. Sodišče prve stopnje v tem postopku sicer utemeljuje svojo odločitev z dejstvom, da je bil aparat poslan na servisiranje v Ameriko že dne 20. 6. 2010 in pri tem sledi le izpovedi tožene stranke o tem, da takrat še ni vedela za svojo razrešitev. Vendar pa za vračilo aparata in škodo to niti ni pomembno, saj tožena stranka pri servisiranju v Ameriki namenoma ni zahtevala vrnitve aparata na naslov tožeče stranke in je celo sama izpovedala v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, da ji je znano, da je aparat popravljen in da dela normalno, da pa ni bil vrnjen v družbo D. d. o. o. oziroma E. d. o. o. prav zaradi spora, ki je v teku. Torej ni res, kot zaključuje sodišče prve stopnje, da ni bil podan namen prisvojitve. Sodišče prve stopnje je torej zmotno presojalo naklep kot enega izmed elementov civilnega delikta oziroma ugotovilo, da ni izkazan prilastitveni namen tožene stranke, kar pa ne drži, saj je že v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zvezi z izključitvijo zatrjevala, da si je ta stroj zadržala zaradi spora, ki je v teku.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da je bil sporni aparat poslan v Ameriko dne 20. 6. 2010, kar ni v skladu z izpovedjo tožene stranke na obravnavi, ki je povedala, da je bil aparat poslan po 20. juniju. Prav tako iz izpovedbe tožene stranke na zaslišanju v tem postopku izhaja, da spornega aparata v vsem tem obdobju ni imela namena vrniti, saj ni navedla, kam ga je sploh poslala in s kom je o tem komunicirala, sodišču pa ni predložila prav nobenega dokaza o tem, da je ta aparat dejansko v Ameriki (verjetno ZDA). Tožena stranka ni imela namena aparat vrniti tožeči stranki, kar izhaja tudi iz njenih navedb, da serviserju v Ameriki ni sporočila naslova tožeče stranke, češ da ni vedela, kakšen naslov naj jim da. Tožena stranka tudi nima dokumentacije o firmi, kamor je poslala aparat na servis. Na obravnavi ni znala odgovoriti, zakaj ni aparata reklamirala pri slovenskem dobavitelju in v garancijskem roku, ki izhaja iz računa F. d. o. o. z dne 5. 3. 2010. Vse to kaže, da je bila podana njena volja oziroma prilastitveni namen, da sporni aparat zadrži zase.

Tudi, če je bila tožena stranka razrešena kot direktorica, je imela vseskozi, tudi po razrešitvi, vpliv na posest spornega aparata. Novi direktorici oziroma komurkoli pri tožeči stranki ni povedala, kje aparat dejansko je, zato tožeča stranka niti ni imela možnosti zahtevati njegovega vračila. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prilastitvenim namenom tožene stranke tudi napačno zaključilo, češ da ima tožeča stranka še vedno možnost, da stroj pridobi nazaj s komunikacijo preko e-maila. Iz izpovedbe tožene stranke namreč izhaja prav nasprotno, da tega namena, da se aparat vrne tožeči stranki, nikoli ni imela oziroma je sedaj to svojo namero prilagodila sodnemu postopku. Tožeča stranka še danes ne ve, ali je bil aparat B. dejansko odpeljan na servis v tujino, kam je bil odpeljan in kje se nahaja. Sodišče s svojimi zaključkom, da lahko tožeča stranka aparat kadarkoli zahteva od serviserja v tujini, ne more ekskulpirati tožene stranke. Če tožena stranka dejansko ne bi imela prilastitvenega namena, bi kot edina, ki ve, kje se sporni aparat nahaja in ne glede na to, da je bila razrešena kot direktorica, sporočila serviserju, naj aparat vrne tožeči stranki oziroma vsaj sporočila tožeči stranki naslov servisa v Ameriki (verjetno ZDA). Sodišče ne bi smelo prezreti dokaza - pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani o izključitvi tožene stranke iz družbe D. d. o. o. in zaključkov, da stroj za ... ni bil vrnjen, da je tožena stranka vseskozi vedela, kje se nahaja, vendar ni želela povedati točnega naslova servisa ter, da gre za osnovno sredstvo družbe - tožeče stranke večje vrednosti, kar vse je bil tudi razlog za izključitev družbenice, ki je očitno ravnala proti interesom družbe. Tudi glede ostalih manjkajočih predmetov je inventurni zapisnik zadosten dokaz o tem, da so predmeti manjkali, tožena stranka pa ni znala pojasniti niti za en predmet, kje se nahaja, oziroma kaj so bili razlogi za manko.

Tožeča stranka predlaga naslovnemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka vlaga odgovor na pritožbo ter predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena, ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, saj tožena stranka tožeči stranki ni povzročila nobene premoženjske škode ne naklepoma ne iz hude malomarnosti. Tožeča stranka ni dokazala zakonskih predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke in ni dokazala niti temelja niti višine vtoževane premoženjske škode. Tožnica je ob razrešitvi tožeči stranki predala vse posle in naredila primopredajni zapisnik, od takrat dalje pa nima nobenega vpliva na poslovanje tožeče stranke. Ni res, da bi tožena stranka odtujila radiofrekvenčni generator za … B., te naprave nima v svoji posesti niti nima nobenih koristi od te naprave.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo pa je, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede odškodninske odgovornosti tožene stranke dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je sprejeta odločitev vsaj preuranjena in zato napačna.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva: - Toženka (po nasprotni tožbi) je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas trajanja mandata, s 1. 10. 2009 imenovana za direktorico družbe D. d. o. o. G., ki je pravna prednica tožeče stranke (po nasprotni tožbi). Toženka je bila 30. 6. 2010 razrešena s funkcije direktorice te družbe. Družba D. d. o. o. se je dne 4. 9. 2014 pripojila k tožeči stranki E. d. o. o. G. - S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 389/11 z dne 14. 9. 2011, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 2/12 z dne 13. 3. 2012, je bila toženka C.C. kot družbenica izključena iz družbe D. d. o. o., G. - Razlog za izključitev je bilo njeno ravnanje proti interesom družbe. Med drugim je bilo ugotovljeno tudi, da je toženka družbi onemogočila uporabo osnovnega sredstva – radiofrekvenčnega generatorja za ... B., ki je bil odpeljan v Ameriko na testiranje v začetku junija 2010, in ki zaradi spora med strankama (v zvezi z izključitvijo toženke kot družbenice te družbe) ni bil vrnjen v posest družbe D. d. o. o., čeprav je toženka vedela, kje se nahaja, da je popravljen in deluje v redu, vendar serviserju ni hotela povedati točnega naslova, kam naj se vrne (to je naslova tožeče stranke).

8. Pri presoji tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, s katerim je tožeča stranka od toženke zahtevala plačilo škode, ki naj bi nastala z ravnanjem toženke, ki naj bi odtujila v inventurnem zapisniku navedene predmete (skupaj z generatorjem B.) v skupni vrednosti 18.275,76 EUR, se je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe 1. odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki ureja odškodninsko odgovornost delavcev. Po tej določbi je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti.

9. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da zgolj inventurni zapisnik, izdelan naknadno, po razrešitvi toženke kot direktorice oziroma po njenem odhodu iz družbe, in po opravljeni primopredaji med toženko in novo direktorico družbe D. d. o. o. G., ni zadosten dokaz, da si je prav toženka prisvojila manjkajoče predmete. Iz zapisnika ni razvidno, kdo ga je sestavil in kdaj je bila opravljena inventura, poleg tega pa ni podatkov o tem, ali so bili navedeni predmeti sploh nabavljeni in po kakšnih cenah, razen za aparat B., za katerega je bil priložen račun (A1, A2).

10. Glede navedenega aparata pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ga je toženka poslala v Ameriko na servis dne 20. 6. 2010, ko še ni vedela za razrešitev in da ga ni imela v posesti. Aparat tudi potrditvah toženke pripada tožnici. Toženka je z ameriškim serviserjem komunicirala po e-mailu, ni pa mu dala navodila, kam naj aparat pošlje (po izvedenem testiranju oziroma popravilu). Po presoji sodišča prve stopnje ni izkazan prisvojitveni namen toženke glede navedenega aparata, tožnica pa ima možnost stroj pridobiti nazaj s komunikacijo preko e-maila. Iz tega razloga je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo škode v višini vrednosti navedenega aparata.

11. Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem oporeka odločitvi prvostopenjskega sodišča glede odškodninskega zahtevka za povrnitev škode glede ostalih manjkajočih predmetov, ki so navedeni v inventurnem zapisniku. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje s tem v zvezi, zlasti z ugotovitvijo, da zgolj inventurni zapisnik ni zadosten dokaz, da si je toženka prisvojila navedene predmete družbe in da zato odškodninsko odgovarja tožnici, drugih razlogov, ki bi kazali na odgovornost tožene stranke za inventurne manke, pa tožeča stranka niti ni navajala.

12. Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno graja presojo sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine v znesku 14.400,00 EUR (12.000,00 EUR ter DDV), ki je tožnici nastala zaradi razpolaganja toženke z radiofrekvenčnim generatorjem B., saj sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo vseh okoliščin v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženke oziroma ravnanja toženke v zvezi z navedenim aparatom. Toženka je generator B. poslala v Ameriko (verjetno v ZDA) na testiranje, ker ni ustrezno deloval, v času, ko je še opravljala funkcijo direktorice družbe D. d. o. o. (po 20. juniju 2010). Njeni nadaljnji ukrepi v zvezi z navedenim aparatom, o katerih je tudi sama izpovedovala na zaslišanju v tem postopku, pa tudi v postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (zadeva opr. št. V Pg 389/2011), pa kažejo na to, da prav zaradi njenega ravnanja aparat še vedno ni bil vrnjen v družbo D. d. o. o. (oziroma v uporabo tožeči stranki) in sicer zaradi spora s tožečo stranko (v zvezi z izključitvijo tožene stranke kot družbenice iz družbe D. d. o. o.). Res je sicer, kot je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da postane pravnomočen le izrek sodbe, in da sodišče ni vezano na obrazložitev oziroma zaključke sodišča v gospodarskem sporu, vendar je v tem postopku potrebno dokazno oceniti tudi izpoved tožene stranke, podano v zadevi opr. št. V Pg 389/2011, na kar se utemeljeno sklicuje tožeča stranka.

Dolžnost toženke je nedvomno bila, da serviserju v Ameriki sporoči, naj aparat vrne tožeči stranki ali da o tem, kje se aparat nahaja, obvesti tožečo stranko (vsaj ob primopredaji po razrešitvi s funkcije direktorice D. d. o. o.). Če zaradi sporov s tožečo stranko namerno ni sporočila serviserju, kam naj aparat pošlje, je njeno ravnanje nedopustno. To pa pomeni, da odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki je tožeči stranki nastala zato, ker ji aparat ni bil vrnjen in z njim ni mogla in še vedno ne more razpolagati (iz razlogov na strani toženke kot bivše direktorice pravne prednice tožeče stranke), čeprav je njena last, ni izključena zato, ker naj ne bi bil izkazan prilastitveni namen toženke oziroma zato, ker tožnica lahko aparat zahteva nazaj po e-mailu, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe tožeče stranke s tem v zvezi so zato utemeljene.

13. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje, zlasti v zvezi z zahtevkom za povračilo škode v zvezi z aparatom B. (v vrednosti 12.000,00 EUR oziroma 14.400,00 EUR skupaj z DDV) nepopolno ugotovljeno. Na podlagi 355. člena ZPP je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju ponovno oceni že izvedene dokaze ter po potrebi dopolni dokazni postopek (zlasti s ponovnim zaslišanjem tožene stranke) in razčisti vse okoliščine v zvezi z ravnanjem tožene stranke kot bivše direktorice družbe D. d.o.o. glede radiofrekvenčnega generatorja B. in nato ponovno presodi, ali je tožbeni zahtevek (po nasprotni tožbi) utemeljen.

15. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).