Up-222/99

6. 12. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 6. decembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1252/95-8 z dne 15. 6. 1999 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 362/D-82/94 z dne 3. 7. 1995 in sklepom Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine Kranj št. 362-25/93-04 z dne 19. 7. 1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijanimi akti pritožnici, kot najemnici stanovanja, ni bil priznan položaj stranke v postopku denacionalizacije.

Pritožnica meni, da je stališče Vrhovnega sodišča, da najemniku iz naslova pravice do nakupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju: SZ) ni mogoče priznati položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, napačno. Poleg tega naj bi pritožnici šel položaj stranke tudi po prvem odstavku 60. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen) zaradi vlaganj v nepremičnino. Pritožnica zatrjuje kršitev 2., 22., 23., 25., 33., 34., 35., 36. in 67. člena Ustave, 6., 8. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP), 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in 17. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 in RS, št. 7/93, MP, št. 2/93 - v nadaljevanju: Pakt).

2.Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

3.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, za kar pa pri določbi 2. člena Ustave ne gre. Zato tudi preizkus v tem delu ne pride v poštev.

4.Pritožnica uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja, ki je zajeta z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

Poseg v ti dve pravici bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem pritožnica neupravičeno ne bi mogla uveljavljati ali bi lahko le omejeno uveljavljala svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njeno pravico. Do tega bi lahko prišlo tudi, če bi pritožnica sicer izpolnjevala z zakonom določene pogoje za uveljavitev oziroma priznanje pravice, pa zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogla uveljaviti.

5.Takšnih kršitev pa pritožnica ni izkazala in tudi Ustavno sodišče jih na podlagi njenih navedb in priloženih listin ni ugotovilo. Okoliščina, da pritožnici položaj stranke v denacionalizacijskem postopku ni bil priznan kljub vlaganjem v nepremičnino, namreč v postopku ustavne pritožbe zoper izpodbijane odločbe ne more biti upoštevana, ker pritožnica tega v upravnem sporu, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, ni uveljavljala. Eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe je, da so izčrpana vsa pravna sredstva. Ta pogoj pa ni izpolnjen, če je stranka svoj zahtevek sicer uveljavljala, vendar ne iz razloga, s katerim hoče utemeljevati ustavno pritožbo (npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-99/99 z dne 25. 5. 1999, ki je priložen). Glede tega razloga pritožnica za vložitev ustavne pritožbe ni izčrpala pravnih sredstev.

6.Za kršitev 22. člena Ustave bi lahko šlo, če bi Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo odločilo napak in drugače, kot sicer v podobnih ali enakih zadevah, ali če bi se pravno stališče, kot ga je Vrhovno sodišče zavzelo v danem primeru, dalo oceniti za očitno napačno ter brez razumne pravne obrazložitve, tako da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

Pritožnica ne zatrjuje, da bi sodišče odločilo drugače kot v drugih podobnih primerih. Sporno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v izpodbijani sodbi, pa tudi ni arbitrarno.

Vrhovno sodišče je odločitev oprlo na ustrezne določbe zakonov ter svojo odločitev obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo.

7.Sodišče izpodbijane sodbe tudi ni izdalo na podlagi z Ustavo neskladne interpretacije zakona, s katero bi kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je namreč položaj najemnikov stanovanj kot strank v denacionalizacijskem postopku že obravnavalo in v odločbi št. Up-237/97 z dne 12. 3. 1998 (OdlUS VII, 105) tudi obrazložilo razloge, zaradi katerih najemniku iz naslova pravice do nakupa stanovanja po SZ ni mogoče priznati položaja stranke v denacionalizacijskem postopku. Stališče, na podlagi katerega je Vrhovno sodišče sprejelo svojo odločitev, je torej enako stališču, izraženem v citirani odločbi Ustavnega sodišča.

8.Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča tudi pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni bila kršena. Pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave več od dvostopenjskega sojenja (tj. več od pritožbe proti odločbi upravnega organa prve stopnje) ne zagotavlja. V obravnavanem primeru je bila pravica do pritožbe zoper sklep upravnega organa prve stopnje zagotovljena. Proti odločbi drugostopenjskega upravnega organa pa je pritožnica izkoristila tudi upravni spor pred Vrhovnim sodiščem, ki je štel za "drugo pravno sredstvo" po 25. členu Ustave.

9.Z izpodbijanimi odločbami torej očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane odločbe ni uspela, pa še ne pomeni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih v ustavni pritožbi zatrjuje. Ker določbe 6., 8. in 13. člena EKČP, 1. člena Protokola št. 1 k EKČP ter 17. člen Pakta pravic ne zagotavljajo v večjem obsegu, kot jih zagotavljajo določbe Ustave, katerih kršitev pritožnica prav tako uveljavlja, v obravnavani zadevi očitno tudi za kršitev navedenih določb ne gre. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan