Jedro

Zgolj morebitna napaka pri ne povsem natančni označbi parcelne številke, kjer ograja stoji, ne spremeni pravilnosti izrečenega ukrepa; tako napako lahko organ vsak čas popravi s posebnim sklepom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 767/97-5 z dne 26.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnica izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 12.3.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo urbanistične inšpekcije Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota K. z dne 26.4.1995, kolikor se je ta nanašala na 1. točko izreka, s katero je bilo tožnici naloženo, da odstrani zgrajeni del ograje - kovinske stebre, zgrajene v dolžini 25 m, stoječe na zemljišču s parc. št. 7/4 k.o. Š. in zasuje izkopano zemljišče. Odločbo urbanistične inšpekcije je tožena stranka v točkah 4. in 5. odpravila ter nadomestila s konkretnimi prepovedmi spremembe vpisa v zemljiški knjigi in pravnega prometa z objektom ali zemljiščem, na katerem stoji ograja. Tožnici je bila tudi zagrožena izvršitev odločbe s pooblaščenim podjetjem. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica opravila dela, zaradi katerih ji je bil izrečen sporni inšpekcijski ukrep, kot tudi ne, da za ta dela ni imela ustreznega dovoljenja. Zato gre za nedovoljen poseg v prostor. V takih primerih ima urbanistični inšpektor pooblastilo v določbi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/89 in Uradni list RS, št. 26/90 ter 18/93, v nadaljevanju ZUN) za odreditev ukrepa, kot je tudi bil izdan v konkretnem primeru. Tožbeni ugovor, da sporna ograja ne stoji na parceli št. 7/4 k.o. Š., je sodišče zavrnilo s smiselno razlago izreka izpodbijane odločbe, da pomeni gradnja na zemljišču s parc. št. 7/4 tudi gradnjo na meji z navedeno parcelo. Ugovor tožnice, da je vložila zahtevo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, je sodišče zavrnilo, da z deli pred izdajo take odločbe ne bi smela začeti. Nadaljnji ugovor, da bi moral urbanistični inšpektor, ker gre za sanacijo ograje, tožnici najprej odrediti pridobitev ustreznega dovoljenja, pa je sodišče zavrnilo, da po določbi 3. odstavka (pravilno: 2. odstavka) 73. člena ZUN ne gre za samostojen ukrep in da se v primeru inšpekcijskega ukrepa po 2. odstavku 73. člena odredi tudi pridobitev dovoljenja za sanacijo nezakonitega posega v prostor, kar inšpekcijski organ odredi, če ni možna vrnitev v prejšnje stanje. Takšnega dovoljenja pa ni mogoče enačiti z dovoljenjem za priglašena dela.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi upravni odločbi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Upravna organa prve in druge stopnje sta nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje, saj sporne ograje ni gradila na parc. št. 7/4 k.o. Š., tudi smiselno ne na tej parceli, ampak jo je gradila na parceli 7/5 iste katastrske občine, ki pa meji s parcelo št. 7/2 te katastrske občine. Za obnavljanje ograje ni nadalje potrebno imeti lokacijskega dovoljenja. Po določbi 51. člena ZUN in določbah Odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin Občine S. (Uradni list RS, št. 9/87 in 24/95) za dvoriščno ograjo lokacijsko dovoljenje ni potrebno. To dejstvo je pomembno glede spornega ukrepa, ki ga lahko izreče inšpektor po določbi 73. člena ZUN. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje bi moralo sodišče zato opraviti glavno obravnavo in ker tega ni storilo, gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Materialno pravo pa naj bi bilo napačno uporabljeno, ker bi inšpektor, glede na to, da je le izrabljeno ograjo nadomestila z novim materialom, lahko odredil le ukrep po 2. odstavku 73. člena ZUN in odredil pridobitev ustreznega dovoljenja, ne pa vrnitve v prejšnje stanje, kajti to ni več možno in ne smiselno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu gre za ukrep urbanističnega inšpektorja iz 1. odstavka 73. člena ZUN, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. V upravnem sporu ni bilo sporno, da tožnica pred pričetkom gradnje nove ograje v dolžini približno 25 m ni pridobila lokacjskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del, kar bi, glede na določbe ZUN, vsekakor morala imeti.

Na podlagi podatkov, ki izhajajo iz upravnih spisov, je razvidno, da so bili v postopku na prvi stopnji delno pomanjkljivo oziroma ne dovolj natančno ugotovljeni podatki o legi ograje na parceli, na kateri tožnica gradi ograjo. Tako je iz zapisnika o opravljenjem inšpekcijskem pregledu z dne 5.4.1995 razvidno, da je urbanistični inšpektor popravljal podatke o parcelni številki zemljišča. Na inšpekcijskem ogledu pa je bilo (kot nesporno) ugotovljeno, da tožnica gradi novo ograjo brez dovoljenj in tudi, kje v naravi stoji ta ograja. Ta dejstva so zapisana v zapisniku, ki ga je podpisala tudi tožnica. Po mnenju pritožbenega sodišča je bila že zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je bil inšpekcijski ukrep utemeljen in zakonit, saj zgolj morebitna napaka pri ne povsem natančni označbi parcelne številke, kjer ograja stoji, ne spremeni pravilnosti izrečenega ukrepa. Morebitno napako v pravilni navedbi označbe parcele pa lahko organ v skladu z določbo 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v odločbi vsak čas popravi s posebnim sklepom.

Zavrniti je bilo potrebno tudi pritožbeni ugovor, ki ga je tožnica podala že v tožbi, da za gradnjo pomožnega objekta oziroma obnovo ograje ni potrebno lokacijsko ali drugo dovoljenje pristojnega upravnega organa. Dvoriščna ograja je po določbi točke C 1. člena Odloka Občine S. o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list SRS, št. 9/87 in 24/95, v nadaljevanju odlok), sprejetega na podlagi 51. in 62. člena ZUN, res uvrščena med pomožne objekte. Vendar pa je po določbi 3. člena istega odloka gradnja oziroma postavitev pomožnih objektov možna le na območjih, katera se urejajo, skladno z Odlokom o urbanističnem redu v Občini S., s prostorskimi ureditvenimi pogoji, na območjih, katera se urejajo s prostorskimi izvedbenimi načrti, pa le, če to dovoljuje odlok, v zvezi s temi načrti. To pa pomeni, da je potrebno vsako gradnjo pomožnih objektov, tudi dvoriščne ograje, priglasiti za urbanizem pristojnemu organu. Ker pa je tožnica nesporno pričela z gradnjo brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, je bil ukrep urbanističnega inšpektorata, kot je bilo že navedeno, utemeljen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.