Jedro

Ker je bil tožnik na nepretrganem bolniškem staležu, ni bilo utemeljeno spreminjati višine nadomestila glede na sicer dokončno in pravnomočno razporeditveno odločbo, ki pa ni nikoli zaživela in glede na nepretrgan bolniški stalež tudi ne bi mogla. Zato tudi ne bi mogla biti uresničena določba 4. odstavka 31. čl. ZZVZZ. Zato bi predpostavka, "da bi dobil takšno višino nadomestila, kot če bi tedaj delal", morala biti vsaj verjetno, če že ne gotovo izkazana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko v nadomestilu plače za čas od 1.10.1992 do 30.4.1994 v višini 299.073,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov, ki so opredeljeni v vlogi z dne 18.8.1997 oziroma v višini 323.260,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov, ki so opredeljeni v vlogi z dne 18.8.1997. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 97.200,00 SIT stroškov postopka v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, kot pritožba pravilno uveljavlja, zmotno uporabilo 4. odstavek 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, na katerega je opozorilo sodišče prve stopnje že v svojem razveljavitvenem sklepu Pd 1420/98 z dne 9.11.2000. Zaradi te zmotne uporabe dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je med strankama očitno spor le v dejstvu, da tožena stranka za čas od 1.10.1992 v obračunih nadomestil ni uporabila koeficienta 3,52, ampak 2,93. Sodišče je zmotno štelo za odločilno, da je tožena stranka morala upoštevati vrednost novega delovnega mesta "analitik" po dokončnosti odločbe o tožnikovi razporeditvi na to delovno mesto. Pritožba glede tega navaja, o čemer izpodbijana odločba sodišča prve stopnje nima obrazložitve, da sodišče ne navaja dejstev niti svojega odnosa do teh dejstev in sicer, da iz ocene o delovni zmožnosti Ministrstva za notranje zadeve z dne 9.7.1993, tožnik od nastopa bolniškega staleža do svoje upokojitve ni bil več zmožen za svojo delo pooblaščene uradne osebe, ali za katerokoli drugo ustrezno delo v organih za notranje zadeve. Isto je razvidno iz odločbe ZPIZ z dne 29.3.1994, iz katere izhaja, da je tožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti in ima pravico do invalidske pokojnine.

Pritožba poudarja, da tožnik glede na svoje zdravstveno stanje, dela na delovnem mestu analitika, kamor je bil v času trajanja bolniške razporejen, sploh nikdar ne bi mogel nastopiti. Zato ne bi mogel prejemati plače na osnovi koeficienta 2,93. Pravico do prejemanja nadomestila, kot pritožba uveljavlja, je pritožnik pridobil z nastopom bolniške, to je s 15.5.1992. Zadnja ugotovljena delazmožnost pri tožniku je do datuma 15.5.1992. Pritožba vztraja, da je treba pod pojmom plača, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal (kot določa 4. odstavek 31. člena citiranega zakona), razumeti plačo za delovno mesto, na katerem je delavec delal pred nastopom bolniškega staleža. Nadomestilo se ob nepretrganem bolniškem staležu namreč določi na začetku bolniškega staleža in sicer v višini povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred pravico do prejemanja nadomestila. Pritožba tudi uveljavlja nasprotje v izpodbijani sodbi in sicer na strani 6 v drugem odstavku, ko je zavzelo sodišče stališče "za čas po dokončnosti odločbe o razporeditvi pa je tožena stranka morala upoštevati vrednost novega delovnega mesta analitik ob hkratnem upoštevanju povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred nastopom zadržanosti z dela". Pritožba poudarja, da tožnik na novem delovnem mestu analitika sploh ne bi mogel nikdar nastopiti in je zato nesmiselno ugotavljati, kakšno plačo bi na tem delovnem mestu sploh prejemal. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bilo utemeljeno spreminjati višine nadomestila ob nepretrganem bolniškem staležu glede na sicer dokončno in pravnomočno razporeditveno odločbo, ki pa ni nikoli zaživela in ne bi mogla, saj je bil tožnik, kot izhaja iz podatkov spisa, vseskozi na bolniškem staležu in zato tudi ne bi mogla biti uresničena določba 4. odstavka 31. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju. Zato bi predpostavka, "da bi dobil takšno višino nadomestila, kot če bi tedaj delal", morala biti vsaj verjetno, če že ne gotovo izkazana. Kot pritožba pravilno zatrjuje, bi iz dejstev, iz prilog A9 ocene delovne zmožnosti z dne 9.7.1993, A10, A11 lahko izhajal obraten zaključek, da razporeditvena odločba ni in ne bi mogla zaživeti, se realizirati. To pomeni, da se lahko navedena zakonska določba uporabi le, kadar bi bila predpostavka, "kot če bi delal", uresničljiva, ne pa, če je neuresničljiva. To naj bi bilo izkazano z bolniškim staležem za ves čas razporeditve in ki je nastal že pred odločanjem tožene stranke o razporeditvi na delovno mesto analitika.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, razveljaviti izpodbijano sodbo, da bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in ugotovilo dejstva, na podlagi katerih bo možno zaključiti, ali bi se razporeditvena odločba za delovno mesto analitika sploh lahko uresničila oz. izvršila. Zato bo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ugotavljalo tudi višino morebitnega prikrajšanja glede na odmero nadomestila po plači pred nastopom bolniškega staleža oz. tožnikove nezmožnosti za delo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje. Zaradi razveljavitve v glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi izrek o stroških in odločitev pridržati za končno odločbo.