Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V primeru, če tožena stranka izpolni zahtevek šele v teku postopka, ga s tem pripozna, tožeča stranka pa mora tožbo umakniti, ko izve, da je zahtevek izpolnjen. Tožeča stranka je podala umik tožbe pravočasno, preden so nastali dodatni stroški za toženo stranko in je zato upravičena do plačila stroškov postopka.
I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana II. točka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 248,03 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 299,63 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je prvostopenjsko sodišče štelo, da je tožeča stranka imela pravni interes ob vložitvi tožbe, ki pa je kasneje odpadel, saj je toženka v celoti, torej tudi glede stroškov, odpravila napadeni odločbi glede tega, da ima tožeča stranka lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova upravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi 1. točke 15. člena ZPIZ-1 od 1. 11. 2012 do 31. 12. 2012 in od 1. 1. 2013 dalje na podlagi 15. člena ZPIZ-2, po 40 ur na teden. Ker je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ne izkazuje več pravne koristi za odpravo izpodbijanih odločb in po ugotovitvi, da tožeča stranka nima lastnosti zavarovanca v obdobjih v napadeni odločbi, je tožbo zavrglo. Glede stroškov postopka je menilo, da ne gre za situacijo, da bi tožeča stranka takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek tožbo umaknila, temveč je predlagala, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Ker s tožbo ni uspela, je sodišče na podlagi 154. člena ZPP odločilo, da nosi sama svoje stroške tega postopka.
2. Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje tožeča stranka, saj meni, da je odločitev o stroških postopka napačna. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da se odločbi tožene stranke z dne 11. 6. in z dne 14. 7. 2014 odpravita, ker sta nezakoniti in zahtevala, da tožena stranka tožeči stranki povrne stroške postopka. Sodišče je tožbo zavrglo, ker je med samim postopkom tožena stranka sama odpravila izpodbijani odločbi in je torej odpadel pravni interes za samo tožbo. Sodišče je napačno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, ki pa je odpadel šele kasneje, zaradi ravnanja tožene stranke, ki je sama odpravila nezakonite odločbe. Tožeča stranka je, ko je bila obveščena o tem, da sta bili izpodbijani odločbi odpravljeni, podala izjavo, da umika tožbo, vendar je tožena stranka temu nasprotovala, zato sodišče umika tožbe ni dovolilo. Pritožba meni, da gre za situacijo, ki jo ureja določba prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. ZPP v prvem odstavku tudi izrecno določa, da mora stranka, ne glede na izid postopka povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej pripetilo. Tožeča stranka je po izpolnitvi tožene stranke, pred kakršnimkoli procesnim ravnanjem po prejemu obvestil o odpravi izpodbijanih odločb, podala izjavo o umiku tožbe, zato je upravičena do povračila stroškov postopka.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sklepa v obsegu pritožbenih navedb in, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo.
5. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožeča stranka 14. 8. 2014 vložila tožbo, s katero je zahtevala odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 7. 2014 v povezavi z odločbo z dne 11. 6. 2014. Z odločbo organa prve stopnje je bilo odločeno, da ima tožeča stranka lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti, na podlagi 1. točke 15. člena ZPIZ-1 od 1. 11. 2012 do 31. 12. 2012 in od 1. 1. 2013 dalje na podlagi 15. člena ZPIZ-2, po 40 ur na teden. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb. V pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2015 pa je navedla, da je na podlagi sprememb Zakona o matični evidenci zavarovancu in uživalcu pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 97/14) izdala odločbo 27. 1. 2015, s katero je odpravila napadeni odločbi z dne 11. 6. 2014 in 14. 7. 2014, kar pomeni, da tožeča stranka nima lastnosti zavarovanca, kot je bilo odločeno z odločbo z dne 11. 6. 2014. Tožeča stranka je po prejemu pripravljalne vloge tožene stranke z dne 11. 3. 2015, s pripravljalno vlogo z dne 27. 3. 2015 navedla, da je tožnica zoper odločbo z dne 27. 1. 2015 vložila pritožbo zoper tretji odstavek II. točke (glede teka zakonskih zamudnih obresti, glede neizplačanih zneskov pokojnine) in glede IV. točko, odločitve o stroških postopka, glede ostalega pa se tožnica ni pritožila, podala pa je predlog za popravo v I. točki odločbe z dne 27. 1. 2015 (glede datuma 11. 6. 2016), v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2015 pa podala umik tožbe s tem, da je sodišču predlagala, da se ji priznajo in odmerijo stroški, priglašeni že ob vložitvi tožbe.
6. Ob navedenem dejanskem stanju je potrebno uporabiti določilo 156. člena ZPP, kjer je določeno, da mora stranka, ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.
7. Tožena stranka je izdala nezakoniti odločbi, ki jo je kasneje samo odpravila, pri čemer pa ni odločilno, da je bila dolžna izdati odločbe na podlagi določb ZMEPIZ-1a. Tožeča stranka je tožbo umaknila na podlagi 188. člena ZPP, kar pomeni, da bi bila v primeru, če bi tožena stranka soglašala z umikom, upravičena do povračila stroškov postopka, po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. Ker pa tožena stranka ni dala soglasja, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo, saj od izdaje nove odločbe dalje, tožeča stranka več ne izkazuje pravne koristi za vodenje socialnega spora. Taka odločitev pa ne pomeni, da toženi stranki ni potrebno povrniti nastalih stroškov, ki so nastali tožeči stranki z vložitvijo tožbe. Tožba je bila namreč potrebna, razen tega pa je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, torej potem, ko je tožena stranka izdala novo odločbo. V sporni zadevi odrek soglasja k umiku ni bil namenjen vsebinski odločitvi v samem sporu, temveč je bil namen tožene stranke, da sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa in da posledično tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka. Tako ravnanje je po stališču pritožbenega sodišča zloraba procesnih pravic z namenom, da tožena stranka ne plača stroškov postopka. V primeru, če tožena stranka izpolni zahtevek šele v teku postopka, ga s tem pripozna, tožeča stranka pa mora v tem primeru tožbo umakniti, ko izve, da je zahtevek izpolnjen. Pritožbeno sodišče šteje, da je tožeča stranka podala umik tožbe pravočasno, preden so nastali dodatni stroški za toženo stranko in je v tem primeru upravičena do plačila stroškov postopka. Ne glede na to, da je sodišče izdalo sklep o zavrženju tožbe, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, ki so nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožeča stranka pa je tožbo, po mnenju pritožbenega sodišča, umaknila pravočasno. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo že v več zadevah (Psp 179/2015, Psp 277/2015, Psp 295/2015, Psp 371/2015, itd.).
8. Stroški postopka so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in sodno prakso. Pritožbeno sodišče je štelo, da je vrednost spora 3.500,00 EUR, saj gre za odpravo odločb glede ugotovitve lastnosti zavarovanca iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tako tožeči stranki po tar. št. 3100 pripada 183,30 EUR, nadalje 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 22 % DDV, kar skupaj znaša 248,03 EUR. Tožeča stranka je v pritožbi uspela in ji zato po tar. št. 3102 pripada 225,60 EUR in po tar. št. 6002 20,00 EUR ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 299,63 EUR, kar je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
9. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu spremenilo, kakor izhaja iz izreka odločitve.