Jedro

Ni mogoče šteti, da je tožnica s tem, ko je toženki izročila kopije, iz katerih niso razvidni podatki o kreditojemalcih, izpolnila svojo obveznost iz drugega odstavka 34. člena ZPotK-1. Ta obveznost je opredeljena jasno, nedvoumno in nepogojno, kar pomeni, da je presojo o potrebnosti pogodb za opravljanje inšpekcijskega nadzora opravil že zakonodajalec in ne more biti predmet tega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici prepovedal sklepanje kreditnih pogodb s potrošniki, ker mu ni predložila sklenjenih kreditnih pogodb (1. točka izreka), poleg tega pa je odločil, da pritožba zoper odločbo na zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških postopka izdan sklep (3. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je tržna inšpektorica v okviru inšpekcijskega nadzora želela pregledati potrošniške kreditne pogodbe, ki jih je tožnica sklenila s potrošniki v marcu in aprilu 2012. Tožnica ji je dostavila le kopije teh pogodb, na katerih je prikrila kreditojemalca. Na ponovni poziv, naj predloži pogodbe, kot so bile sklenjene, je tožnica odgovorila, da zaradi odgovorne skrbi za varstvo osebnih podatkov teh podatkov ni, zato kopij z osebnimi podatki ne more dostaviti. Tak odgovor je prvostopenjski organ dobil tudi na svoj naslednji poziv, ko je tožnica navedla še, da je bila dokumentacija dostavljena z vsemi podatki, ki jih dokumenti vsebujejo. Gre za občutljive podatke, zato je po oceni zastopnika družbe dovolj, da se tržni inšpektor seznani z vsebino kreditne pogodbe in da preveri ali je kreditodajalec opravil oceno kreditne sposobnosti in ali izpolnjuje ostale obveznosti po 34. členu Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1).

Na podlagi navedenega prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica noče dostaviti na vpogled sklenjenih potrošniških kreditnih pogodb, pri tem pa meni, da podatki o kreditojemalcih obstajajo, saj brez njih tožnica ne bi mogla izvrševati svojih pravic, povezanih s poplačevanjem kredita. Obstoj teh podatkov izhaja tudi iz inšpekcijskega pregleda dne 5. 10. 2012, na katerem je inšpektorica uspela pridobiti prvo stran trinajstih kreditnih pogodb z navedenimi podatki kreditojemalcev.

Pregled kreditnih pogodb sicer posega v zasebnost potrošnikov, vendar pa je ta poseg določen v ZPotK-1 in zato zakonit, poleg tega pa potreben, saj se le na ta način lahko opravi učinkovito inšpekcijsko nadzorstvo. Toženka je s svojim ravnanjem onemogočila celovit nadzor, med drugim zaslišanje prič v postopku.

Glede izrečenega ukrepa se prvostopenjski organ sklicuje na sedmi odstavek 34. člena ZPotK-1, ki pooblašča tržnega inšpektorja, da v primeru kot je obravnavani, z odločbo prepove sklepanje kreditnih pogodb.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi se strinja z razlogi prvostopenjske odločbe in navaja razloge, iz katerih meni, da zahtevani podatki dejansko obstajajo. Zavrača pritožbeno navedbo, da je tožnica predložila takšne dokumente kot ji nalaga zakon, ker iz predloženih pogodb izhaja, da vsebujejo vse sestavine, ki jih predpisuje ZPotK-1. Po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) je namreč pogodba sklenjena šele ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, pri sklenitvi kreditne pogodbe pa mora biti izpolnjena še predpostavka obličnosti, saj mora biti pogodba sklenjena pisno, na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov. Ali je bila pogodba res sklenjena, je mogoče ugotoviti z vpogledom v pogodbo, ki je bila sklenjena v pisni obliki, kar je s prikritjem podatkov o kreditojemalcih onemogočeno.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v zadevi sporno, ali je toženki res dolžna posredovati imena in ostale osebne podatke kreditojemalcev in ali so ti podatki res potrebni za učinkovit inšpekcijski nadzor. Meni, da je toženki zahtevane pogodbe predložila, podatki o kreditojemalcih pa se nahajajo v njenem informacijskem sistemu in je dostop do njih zaradi varstva osebnih podatkov omogočen zgolj pooblaščenim. V tretjem odstavku 10. člena ZPotK-1 je navedeno, katere sestavine mora vsebovati kreditna pogodba, med njimi pa ni osebnih podatkov kreditojemalca. Ker zakon predpisuje, da morajo biti navedeni firma ali ime in sedež in naslov dajalca kredita, bi zakonodajalec, če bi mislil, da je podatek o kreditojemalcu obvezna sestavina pogodba, tudi to zapisal. Zakon te sestavine ne določa, zato je ne more samovoljno določiti tržna inšpekcija. Poleg tega toženka z ničemer ne utemelji trditve, da potrebuje osebne podatke o potrošnikih zaradi zagotavljanja njihovih pravic. Predmet inšpekcijskega pregleda ni ravnanje potrošnikov, zato jih toženka tudi ne sme nadlegovati in vznemirjati. Tožnica iz navedenih razlogov meni, da ni kršila določb ZPotK-1, zato sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 34. člena ZPotK-1 nadzor nad dajalci kreditov opravlja tržni inšpektorat. Po drugem odstavku lahko tržni inšpektor pri opravljanju nadzora zahteva vpogled v sklenjene pogodbe in njihove kopije, po 7. točki sedmega odstavka istega člena pa tržni inšpektor v primeru, če mu dajalec kredita v skladu z navedeno določbo ne predloži sklenjenih kreditnih pogodb, dajalcu kredita z odločbo prepove sklepanje kreditnih pogodb po tem zakonu in ministrstvu predlaga odvzem dovoljenja.

V zadevi je sporno, ali je tožnica izpolnila obveznost iz drugega odstavka 34. člena ZPotK-1 s tem, ko je inšpektorici predložila kopije kreditnih pogodb, iz katerih ni mogoče razbrati osebnih podatkov kreditojemalcev.

ZPotK-1 obvezuje dajalca kredita k predložitvi pogodbe oziroma njene kopije in ne zgolj njenih delov oziroma posameznih podatkov iz nje. Pri tem pojma pogodba ne opredeljuje samostojno, zato zgolj na podlagi njegovih določb tudi ni mogoče opredeliti vsebine navedene obveznosti dajalca kredita. Po presoji sodišča je zato drugostopenjski organ ravnal pravilno, ko se je pri tem oprl na 15. člen OZ, po katerem je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. To pomeni, da pogodbe brez pogodbenih strank torej sploh ni.

Po prvem odstavku 10. člena ZPotK-1 mora biti kreditna pogodba sklenjena pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov. Ker pogodbe brez pogodbenih strank ni, tudi zgolj zapis pogodbenih določb na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov brez navedb strank ne pomeni zapisa (oziroma kopije) pogodbe, kot je bila sklenjena. Tega v ničemer ne spreminja tretji odstavek 10. člena, ki predpisuje informacije, ki jih mora vsebovati kreditna pogodba, med katere spada tudi firma ali ime in sedež ali naslov dajalca kredita (2. točka). S tem je namreč navedena šele ena od pogodbenih strank, tak zapis pa v skladu s povedanim lahko predstavlja kvečjemu obrazec, na katerem bo sklenjena pogodba (s še nedoločeno stranko), ne pa tudi pogodbe.

Zato ni mogoče šteti, da je tožnica s tem, ko je toženki izročila kopije, iz katerih niso razvidni podatki o kreditojemalcih, izpolnila svojo obveznost iz drugega odstavka 34. člena ZPotK-1. Ta obveznost je opredeljena jasno, nedvoumno in nepogojno, kar pomeni, da je presojo o potrebnosti pogodb za opravljanje inšpekcijskega nadzora opravil že zakonodajalec in ne more biti predmet tega postopka.

Kljub temu pa sodišče dodaja še, da je toženka v obrazložitvi prvostopenjske odločbe pravilno navedla, da bi ji šele podatek o kreditojemalcih omogočil njihove morebitno zaslišanje, kar po četrti alineji prvega odstavka 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) spada med pooblastila inšpektorja pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, v obrazložitvi drugostopenjske odločbe pa, da šele navedba strank omogoča ugotovitev, ali je bila pogodba sploh sklenjena.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).